Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM pri krizmeni maši

Dragi škofje, dragi bratje duhovniki, dragi diakoni, dragi bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Na veliki četrtek obhajamo krizmeno mašo. Blagoslovili in posvetili bomo sveta olja, s katerimi bodo diakoni, duhovniki in škofje delili zakramente. Najprej pa je to praznik duhovništva. Jezus je namreč med zadnjo večerjo, ko je Cerkvi zapustil svojo evharistično navzočnost in apostolom ter njihovim naslednikom naročil, naj evharistijo obhajajo v njegov spomin, postavil tudi zakrament duhovništva. Zato pri tej krizmeni maši še posebej iskreno pozdravljam vas, dragi bratje duhovniki. Tukaj smo, da bomo skupaj, kot en sam prezbiterij naše nadškofije, da bomo kot skupnost bratov obnovili duhovniške obljube in nebeškemu Očetu izročili daritev njegovega Sina in našega brata Jezusa, ki nas je izbral, poklical, posvetil in mazilil za službo duhovništva v njegovi Cerkvi. V poslušanju nauka apostolov, v bratski skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvah bomo skupaj z našimi brati in sestrami, s katerimi nas povezuje posinovljenje po krstu, živeli občestvo, ki slavi Očeta in se mu zahvaljuje za njegove brezmejne darove.

Danes me na poseben način prevzema hvaležnost za vsakega izmed vas, dragi bratje duhovniki. Čeprav sem v molitvi in v prošnji za vas vsak dan povezan z vami, na poseben način s tistimi, ki doživljate kakršno koli preizkušnjo, pa je naša povezanost danes drugače praznična in hvaležnost globlja, ker pred seboj vidim obraze mož, ki se razdajajo v služenju Bogu in ljudem. Nekateri obrazi so mladi, polni načrtov za prihodnost, zaupanja v Božji klic in v svoje sposobnosti, drugi so zaznamovani z leti, nekateri tudi z boleznimi. Na vseh pa se zrcali pripravljenost za delo v vinogradu. Za to pripravljenost sem vam neizmerno hvaležen.

Živimo namreč v času, ki naše duhovništvo postavlja na preizkušnjo. Zdi se mi, da je včasih duhovnik lahko svoje duhovništvo do neke mere živel iz uspehov pastoralnega dela. Ko je pogledal polno cerkev, ko je pred veroukom poslušal žuborenje otroškega vrišča na dvorišču pred župniščem, ko je vpisoval krste in poroke v matične knjige, je lahko zadovoljno doživljal sadove svojega oznanjevanja in posvečevanja. Koristnost in rodovitnost njegovega dela je lahko potrjevala tudi statistika. Danes je slika drugačna. Duhovnik svojega duhovništva in zavesti svoje poklicanosti in potrebnosti ne more več naslanjati na statistične podatke. Duhovnik je zato danes mož vere. Naslonjen na Kristusa kakor Janez pri zadnji večerji ve, da je Jezus tukaj, da je z njim, da ga kliče in pošilja. V tihem vztrajanju pred Najsvetejšim začuti, da je »Duh vsemogočnega Gospoda nad njim in da ga je Gospod pomazilil.« V premišljevanju Božje besede vedno bolj odkriva besedo, s katero Bog nagovarja najprej njega samega, s katero hoče njega osebno voditi iz puščave v obljubljeno deželo, s katero hoče obuditi suhe kosti in jih obleči z življenjem, besedo, ki jo Oče izgovarja v njegovo notranjost, v njegovo srce, da bi mogla Beseda v njem, v njegovem življenju postati meso in prebivati med ljudmi. Šele potem, ko je Beseda nagovorila in nasitila njega samega, ta Beseda postane tudi oznanilo, s katerim Božjo ljubezen približa tistim, ki ga poslušajo. Duhovnik v molitvi Cerkve in s Cerkvijo živi občestvo z vsemi Bogu posvečenimi in v svojem življenju doživlja uresničenje Jezusove obljube, da bo tisti, ki je zaradi njega in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre, že zdaj, »v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš in bratov in sester … v prihodnjem pa večno življenje.« Hvala vam, dragi bratje, da v času, kakršen je, ostajate zvesti svojemu duhovništvu in med ljudmi živite kot tisti, ki ste vzeti izmed ljudi in postavljeni ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga (prim. Heb 5,1).

Zahvaljujem se vam, da z maziljenjem od Gospoda sprejemate tudi poslanstvo. Duhovništva namreč nimamo zase. Nekoč sem slišal duhovnika, ki je zelo prepričano govoril, da je duhovnik postal zaradi lastnega posvečenja. Zanima me, kje je bilo v njegovem življenju zavedanje o tem, da je postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga, kot pravi pismo Hebrejcem, oziroma kje je drugi del trditve evangelista Marka, ki pravi, da je Jezus poklical apostole, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Duhovnik, ki svoje duhovništvo živi samo kot poklicanost, ne pa tudi kot poslanstvo, je podoben tretjemu služabniku iz Jezusove prilike o talentih, ki je imel do gospodarja zgrešen odnos. Namesto da bi s talentom, ki ga je dobil, šel med ljudi in ga v srečevanju z ljudmi oplemenitil, ga je zakopal v zemljo in tako prikrajšal tako sebe kot tudi gospodarja.

Prerok Izaija, ki ga v evangeljskem odlomku navaja tudi Jezus v nazareški shodnici, nam precej natančno razgrinja, kaj poslanstvo Božjega maziljenca v resnici je. Najprej je to oznanjanje blagovesti, oznanjanje veselega oznanila. To oznanilo mora biti celostno. Govoriti mora o Očetu, o njegovi ljubezni do vseh ljudi, posebno do ponižnih in ubogih, do nizkih in lačnih, do tujca, sirote in vdove. Jezus pravi, da je njegovo poslanstvo, da oznani leto Božjega usmiljenja. Duhovnikovo poslanstvo je ne samo, da oznanja, ampak da sam postane oznanilo – oznanilo usmiljenega Očeta. K našemu spraševanju vesti bi torej moral soditi tudi razmislek o tem, kakšno oznanilo sem dal človeku, ki me je srečal. Človeku, ki je prišel na vrata mojega župnišča. Človeku, ki me je na poti prosil vbogajme. Človeku, ki je od mene zahteval stvari, ki mu jih po svoji vesti nisem mogel dati. Ali je odhajal z doživetjem mojega sočutja, mojega usmiljenja? Ali je začutil, da ga imam rad? To je oznanilo, ki seže najgloblje.

Potem je naše duhovniško poslanstvo prinašanje oproščenja jetnikom, pogleda slepim, izpuščanje zatiranih v prostost. To ne pomeni, da bomo odpirali vrata zaporov, da bomo odstranjevali koprene z oči, da bomo delali stvari, ki niso del našega poslanstva. To pomeni, da bomo po zgledu papeža Frančiška, ki je ob obisku v Milanu kosil z zaporniki, tudi mi znali v takih in podobnih ljudeh videti Jezusa. Slišati njegovo besedo: »V ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,36). Slišati moramo tudi Mojzesovo svarilo: »Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike« (3 Mz 19,14).

Dragi duhovniki. Pri tej sveti maši bomo tudi blagoslovili oziroma posvetili sveta olja, ki jih boste uporabljali pri delitvi zakramentov. Ne varčujte z njimi. Naj vas vsak zakrament, ki ga boste podeljevali, najprej spomni vaših zakramentov. Naj vas napolni s hvaležnostjo za milostni dar, ki ste ga bili deležni pri krstu, za dar Duha, ki vam je bil podeljen pri sveti birmi, za dar duhovništva, ko je škof mazilil vaše dlani s sveto krizmo in pri tem molil: »Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in z močjo, naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.« Danes naj v vseh nas znova zazveni naročilo, ki smo ga ob posvečenju dobili ob darovih kruha in vina: »Sprejmi dar svetega ljudstva, da ga daruješ Bogu. Umevaj, kar delaš; ravnaj se po tem, kar opravljaš; živi po skrivnosti Gospodovega križa.«

Danes se zahvaljujem tudi vam, dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da živite s svojimi duhovniki. Pomembno je, da vaši duhovniki doživljajo, da ste jim blizu, da jim želite dobro, da jih spoštujete in jih imate radi. Pomembno je, da se zanimate zanje, da nihče izmed njih sredi svojega ljudstva ni zapuščen. Vsak dan naj jih tudi spremlja in podpira vaša molitev. Čeprav so bili posvečeni po zakramentu duhovništva, naj jih vsak dan znova posvečuje tudi vaša molitev zanje.

Danes pa se iz naših src tudi dviga goreča prošnja za nove duhovne poklice. Prva odločitev v delu za poklice je ustvarjanje pozitivnega ozračja do duhovnikov, diakonov, redovnikov in redovnic. Če se o nekom veliko slabega govori, se mlado srce težko navduši, ali pa mora izbojevati hude bitke v svoji notranjosti, da vso zunanjo negativnost premaga. Potem pa naj Jezusovo naročilo, naj prosimo gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev, postane naše vsakdanje srečevanje z Očetom v molitvi za duhovne poklice. Vse pa, naše duhovnike in tiste, za katere molimo, da bi se odzvali Božjemu klicu, izročimo v varstvo Božje matere Marije, ki je kraljica in mati duhovnikov.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2017-04-19T12:19:45+00:0013. 04. 2017|