Nagovor nadškofa Zoreta pri dnevni maši na Božič v ljubljanski stolnici

Dragi bratje duhovniki, spoštovani kanoniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre, dragi kristjani!

V dnevni maši na sveti dan, na božični praznik vedno zadoni v oznanilu beseda uvoda v Janezovem evangeliju: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Neverjetno bogastvo se skriva v tem sporočilu. Pomembno pa je, da se pri tem sporočilu, pri teh Janezovih besedah ustavljamo, da jih premišljujemo, in da jim dovolimo, da počasi oblikujejo naše spoznanje Božjega delovanja v tem svetu. V teh nekaj besedah je povzeta vsa zgodovina odrešenja. V začetku je bila Beseda in Beseda je bila Bog. Bog ni molk, Bog ni negibnost, Bog je Beseda in beseda je odnos. Bog je Beseda znotraj sebe samega, Bog je odnos znotraj sebe samega in ta odnos, ta Beseda se je prelil v ljubezen in iz te ljubezni Bog izgovori prvo besedo v svet. Ta beseda je bila: Bodi luč, bodi svetloba. Ko Bog ustvari nekaj zunaj sebe, najprej ustvari luč, ustvari sonce, ustvari svetlobo, da moremo videti, da vse, kar je, iztrga temi, iztrga prahu, iztrga noči. In potem vsaka Beseda, ki jo Bog izgovarja, ustvarja. Bog ne izgovori nobene besede v prazno, ampak po vsaki njegovi besedi nastajajo prvine zemlje, po njegovi besedi se zemlja odene v rastlinje, po njegovi besedi jo naselijo živali.

Ko pa ustvari človeka, presenetljivo Bog ne izgovori bodi človek, ampak samega sebe položi v ilo, v prst, svojega Duha vdahne zato, da bi ta človek vedno v sebi nosil ta Božji dih, Boga samega. In ko človek pozabi, da mu je Bog vdihnil življenje, ko neha poslušati Božjo besedo in začne poslušati druge besede, Bog začne govoriti drugačne besede, besede odrešenja. V besedi odrešenja je Bog izgovoril v ta svet svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, našega brata, ki je med nas prišel kot človeški otrok. Kakšna skrivnost, kakšna veličina! Bog je tako velik, da se ne boji biti majhen. Bog je tako mogočen, da se ne boji biti nemočen. Bog je tako svoboden in samostojen, da se ne boji postati odvisen. Kakšen nauk za vsakega izmed nas, dragi bratje in sestre, ki želimo biti mogočni in močni in neodvisni. Zazrimo se v Boga in bomo videli, v čem je moč, v čem je mogočnost, v čem je neodvisnost. Ko je ta Beseda odrešenja, izgovorjena v ta svet, začela govoriti o Bogu, je rekla, da je Bog Oče, da je Bog Ljubezen, ki ljubi ta svet, ki ljubi človeka, ki hrepeni po človeku. Kakor je rekel sveti oče Frančišek, ni treba, da mi iščemo Boga, dovolj je, da se mu samo pustimo najti, kajti Bog v svojem hrepenenju in ljubezni ne neha iskati človeka, od raja naprej hodi za Adamom – kakorkoli je že posameznemu Adamu ime, ter ga kliče in ga išče.

Mi, dragi bratje in sestre, pravimo, da verujemo v Boga. Zato je beseda Janezovega evangelija, njegovega uvoda za nas priložnost, da premislimo, kakšne besede mi izgovarjamo, ali so naše besede besede, ki ustvarjajo, ali so naše besede besede, ki odrešujejo, ali so naše besede besede, ki iščejo človeka, ki iščejo brata in sestro, ki iščejo njegovo bližino in njegovo dobro. Ko bi le bile takšne. Ampak vsi vemo, kako hitro nam iz ust, ne samo iz ust, tudi iz srca, pride beseda, ki ne ustvarja, ki ne gradi, ampak beseda, ki ruši. Kolikokrat izgovorimo besede, v katerih ni usmiljenja, v katerih ni naklonjenosti do sočloveka, v katerih zarežemo globoko v njegovo meso, da boli in kako boli taka beseda, vsi vemo. Ne samo tista beseda, ki je rečena nam, tudi tista, ki mi jo rečemo drugim, boli, zelo boli. Vem, da živimo v ozračju hudih besed, sovražnih besed, kjer vse vprek letijo besede, ki ubijajo, ampak dragi, bratje in sestre, nas ne opravičuje, da mi ne bi zajemali svoje govorice, da mi svoje besede ne bi zajemali iz Boga, da jih ne bi zajemali iz Jezusa Kristusa in njegovega evangelija. Naj okoli nas govorijo kakorkoli. Kot kristjani hočemo govoriti besede odrešenja, besede usmiljenja, besede upanja, besede globokega spoštovanja drug do drugega. Zakaj? Zato, ker je Jezus Kristus prišel v ta svet in mi pravimo, da verujemo vanj. Naj njegova beseda, njegovo oznanilo, njegov evangelij postane naša beseda, naše oznanilo, naj postane naše življenje. 

Nebeški Oče, ki si izgovoril Sina v ta svet, ki si ustvaril vsakega izmed nas iz svoje ljubezni, daj, da bomo v resnici živeli iz tvojega Sina, da bomo v resnici živeli iz njegove besede, in da bomo na ta način postali oznanjevalci njegovega evangelija in nosilci odrešenja, nosilci upanja. Nebeški Oče, daj nam besede, ki gradijo, daj nam besede, ki odrešujejo, ker veš, da to potrebujemo mi, in ker veš, da to potrebuje ta naš svet. Amen.

Besedilo po zvočnem zapisu

Slika iz spletne strani Družina

2015-04-28T07:30:25+00:00 26. 12. 2014|