Nagovor nadškofa Zoreta pri 12. srečanju učiteljev, vzgojiteljev in katehetov na Ponikvi

Spoštovani pedagoški delavci, spoštovani bratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre, dragi romarji. Zbrali smo se na Slomškovi Ponikvi. V rojstni župniji človeka, ki je svoje življenje posvetil služenju Cerkvi, in neutrudnega delavca v skrbi za vsestranski napredek našega človeka ne glede na njegovo starost in na njegov stan. Zato blaženega škofa Slomška srečujemo med ustanovitelji Mohorjeve družbe, ki je našega človeka naučila brati, poznamo ga kot pisca učbenikov za dvojezične šole, ki so izhajali pod naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli, pa tudi kot navdihnjenega pridigarja in poučnega poeta. Na vseh področjih svojega delovanja pa je bil predvsem škof, pastir Božjega ljudstva, ki je z vsako besedo skušal ljudem približati Jezusa Kristusa in njegov evangelij.

V cerkvi, kjer je bil krščen Anton Slomšek, ki si je ob škofovskem posvečenju poleg tega imena po svojem botru in farnem zavetniku privzel tudi ime Martin, smo se zbrali na začetku šolskega leta. Prišli smo k njemu, ki ga Slovenci častimo in se mu priporočamo kot zavetniku vseh, ki se trudijo, da bi mladim rodovom posredovali znanje in srčno kulturo.

V evangeliju smo slišali Jezusovo besedo o trti in mladikah ali drugače rečeno o rodovitnosti. „Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu,“ pravi Jezus. Ta Jezusova beseda je v kričečem nasprotju z vodilnim naukom našega časa. Za naše razmišljanje obilo sadu rodi tisti, ki pridobi čim več dobička, ki poveča svoje premoženje čim hitreje in s čim manjšim naporom, tisti, ki se uveljavi v družbi, tisti, ki poveča svoj ugled in svojo pomembnost. Prav v tem pa je past, v katero se lahko ujamemo tudi mi, ki delamo z ljudmi. Imeti avtoriteto, povečati svoj ugled, biti učinkovit preko čim boljših uspehov naših učencev oziroma tistih, ki so nam tako ali drugače zaupani v vzgojo, kaj ni to želja, morda bi celo rekel sanje vsakega izmed nas. Vsi bi radi bili učinkoviti in učinkovitost se danes meri po konkretnih rezultatih, ki so preverljivi s pomočjo takšne ali drugačne statistike.

Jezus pa nas usmerja drugam. Še vedno govori o sadovih, vendar ti sadovi rastejo in zorijo iz drugačne logike. Nič več iz logike dobička, ki bi bil merljiv po gospodarskih merilih današnjega sveta. Jezusova logika vstopa v svet odnosov. V svetu, ki ga na našo zemljo prinaša Jezus Kristus, so rodovitni odnosi, ki jih vzpostavljamo najprej z njim, ki je „prava vinska trta“, preko njega pa tudi z vsemi ljudmi, saj smo vsi mladike, ki rastemo in smo rodovitni samo v povezanosti s trto, v izjemno tesnem odnosu z Jezusom.

In kakšno vlogo imajo v tem tesnem odnosu pedagoški delavci. Včasih si rad predstavljam Boga, kako se odloči, da bo ustvaril novega človeka. Navadno si pod besedo stvarjenje predstavljamo vesolje, ali pa vsaj našo čudovito zemljo z vso pestrostjo in vsem bogastvom, ki ga srečujemo na njej. Toda, ali mislite, da je stvarjenje človeka kaj manjšega, kaj manj zahtevnega kakor stvarjenje vesolja. Mislim, da ne. Mislim, da je ena sama človeška zavest večja od vsega vesolja, da more v svoje dojemanje in v svoje odnose zajeti tudi Boga samega, česar vesolje nikoli in nikdar ne more. Ko se torej Bog odloči, da bo ustvaril novega človeka, najprej išče mamo in očeta. Kateri oče in katera mati bi bila najbolj primerna, da bi temu novemu človeku dala življenje in mu pomagala zrasti do polne telesne, čustvene in intelektualne zrelosti. In Bog se odloči za neko konkretno mater in nekega konkretnega očeta, čeprav bi mi po svojih človeških merilih in logiki izbirali drugače, drugačno mater, drugačnega očeta.

Istočasno z izbiranjem očeta in matere za novega človeka pa Bog izbira tudi vse tiste, ki bodo temu mlademu življenju stali ob strani ter mu pomagali zrasti in dozoreti. Vas, dragi pedagoški delavci, imam po eni strani za neposredne sodelavce Boga in njegove skrbi za vsakega človeka, ki ga je ustvaril, po drugi strani pa tudi za pomočnike, ki so podarjeni staršem, da morejo izpolnjevati svojo temeljno in neodtujljivo nalogo vzgoje svojih otrok.

Prav tukaj pa naletimo na izredno pomembno in pomenljivo dejstvo, ki ga ljudje težko sprejmemo. Pravzaprav ste pedagoški delavci šele na tretjem mestu. Na prvem mestu je Bog sam, ki je stvarnik vsakega človeka. Brez njegove ljubezni ne bi bilo nobenega človeka. Ali si kdor koli izmed nas upa reči, da je njegova ljubezen do otrok večja od ljubezni, ki jo ima do vsakega človeka Bog Oče? Četudi bi morda kdo zapadel tej skušnjavi in rekel, da ljubi do konca, ali bi bil pripravljen za enega svojih učencev umreti na kakršen koli način, kakor je Bog umrl na križu za vsakega izmed nas?

Poleg tega pa se moramo ponižno postaviti tudi za starše, za mame in očete. Nje bo namreč Bog ob končnem obračunu vprašal, koliko so se posvetili svojemu sinu ali svoji hčeri, nas pa bo vprašal, kaj smo naredili za to, da bi naši učenci, naši dijaki zrasli v dobre ljudi ob naši opori in pomoči.

Obenem pa je to tudi odlikovanje vsakega izmed vas. V vzgoji otrok in mladih ste Božji sodelavci, ste kakor koli v vinogradu ali v sadovnjaku, ki so tam zato, da trte ali mlada drevesa lahko rastejo ravno, da lahko rastejo v svobodo in samostojnost. Vaša naloga je namreč, da vaši učenci in dijaki ne postanejo kopije vašega mišljenja in ravnanja, ampak da zrastejo v samostojne osebnosti, ki bodo mogle iz svojega življenja bogatiti ta svet.

Istočasno pa vas prosim, da se zavestno potrudite, da bi bili v oporo staršem otrok, ki so vam zaupani v varstvo in vzgojo. Ko premišljujem o starših in njihovih družinah, ki s v današnjem času posebno postavljene na preizkušnjo, moram ugotoviti, da od staršev veliko zahtevamo, po drugi strani pa jim ne omogočimo, da bi v resnici lahko bili starši. Premislite samo, koliko časa lahko danes oče in mati preživita s svojimi majhnimi ali odraščajočimi otroki. Mislim, da v večini družin vi, dragi vzgojitelji in učitelji, z otroki vsaj med tednom preživite več časa, kot ga z njimi preživijo njihove mame in očetje.

Če vas Bog kliče kot vzgojitelje in učitelje, potem moramo reči, da vas najprej kliče kot sodelavce mam in očetov, ki so prvi poklicani k vzgoji svojih otrok. Zato vas, dragi vzgojitelji, učitelji in profesorji, iskreno vabim, da skušate otrokom vedno dati tisto, kar svojim otrokom želijo podariti in izročiti njihovi starši. Na neki način skušajte biti njihovi očetje in mame za tisti čas, ko nimajo možnosti, da bi bili s svojim starši. Prosim vas tudi, da iz svojih izkušenj in znanja sodelujete pri prizadevanjih za družino. K temu nas vedno znova vabi in spodbuja papež Frančišek.

Dragi vzgojitelji, učitelji in profesorji. Zahvaljujem se vam za vse, kar naredite v svojem poklicu, obenem pa vas prosim, da se vsak trenutek svojega služenja zavedate, da ste sodelavci vsemogočnega Boga, ki vas pošilja kot pomočnike in sodelavce staršev pri vzgoji njihovih otrok. Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas in vse naše učitelje. Amen.

2018-05-23T12:11:48+00:00 26. 09. 2015|