Dragi bratje provinciali in sestre provincialke, dragi bratje redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre, člani Frančiškovega svetnega reda.

Z vseh koncev smo se zbrali – od Prekmurja do Primorja, od Jesenic pa do Dolenjske in v sebi nosimo isto misel, v sebi nosimo isto hrepenenje: uresničiti v svojem življenju evangelij Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga je sv. Frančišek Asiški, kakor sem rekel, postavil za vodilo življenja svojih bratov, takratnih in prihodnjih. Pri tem moramo imeti pred seboj zgled, način življenja sv. Frančiška in vseh drugih, ki so za njim uresničevali njegov ideal hoje za Jezusom Kristusom ubogim in križanim.

V današnjem evangeliju smo slišali, da smo poslani. Jezus nas pošilja v svet, da bi vse ljudi naredili za njegove učence. Toda, da bi mogli biti poslani, da bi mogli postati Jezusovi apostoli, nosilci Njegovega evangelija, moramo najprej priti k Njemu, zares priti k Njemu, postati moramo Njegovi. Jezusov učenec ne more biti tisti, ki pride in gre, Jezusov učenec ne more biti nekaj mimobežnega, nekdo, ki pride iz sveta, se za nekaj trenutkov zadrži bolj ali manj zbrano s svojim Gospodom in spet odide v svet. Ne, to ni Jezusov učenec, to je dvoživka. Jezusov učenec, tisti, ki bo v resnici postal njegov apostol, mora ostajati z Njim, kajti Jezus je svoje poklical najprej zato, da bi bili z Njim in šele, ko so bili z Njim, ko so se naučili, na kakšen način živeti evangelij in na kakšen način oznanjati evangelij, šele potem jim je Jezus rekel: »Sedaj pa pojdite, živite in oznanjujte in z  življenjem in oznanjevanjem naredite vse narode za moje učence.«

Kako je za Jezusom Kristusom hodil in kako je ostajal pri Njem sv. Frančišek, vemo. Bolj ali manj nam je tudi znano kako je sv. Frančišek navdihnil in navdušil sv. Ludvika, francoskega kralja, zavetnika Frančiškovega svetnega reda. Praktično sta bila sodobnika. Frančišek je bil nekoliko starejši od njega, pa tudi njegovo življenje se je prej izteklo, kot Ludvikovo. Ludvik se je rodil takrat, ko je Frančišek že nekaj let imel od papeža Inocenca dovoljenje, da sme živeti evangelij in da sme pridigati, oznanjati pokoro. In, ko je sv. Ludvik spoznal Frančiška in njegovo miselnost, ga je to tako prevzelo, da je tudi sam želel na takšen način živeti evangelij.

To se mi zdi prvo veliko sporočilo za vse Frančiškove brate in sestre, na poseben način za Frančiškove brate in sestre svetnega reda. Nobenega stanu, nobenega poklica, nobenega dela, skoraj nobenega dela ni, ki bi ga človek ne mogel opravljati kot Frančiškov brat, kot Frančiškova sestra, zazrt v Gospoda Jezusa Kristusa. Od kronanih glav, pa do najponižnejših  služabnikov človeštva, vsak lahko v sebi nosi evangelij na Frančiškov način. In pomembno je, da v našem času, da v tem trenutku to v resnici najprej spoznamo sami pri sebi in to misel osvojimo, da ne bomo življenja živeli na dvojen način, na dveh straneh. Na eni strani kot kristjani, kot učenci Gospoda Jezusa Kristusa, kot Frančiškovi bratje  in sestre, na drugi strani pa kot ljudje, ki živijo po merilih tega sveta, ki jih navdihuje ali pa zapeljuje trenutna miselnost časa. Ne, ne gre tako, ne moramo živeti na takšen način. V polnosti moramo živeti kot Kristusovi, v polnosti moramo živeti kot Frančiškovi, ne da bi morda nosili križ na svojih čelih in tudi ne da bi morda hodili naokoli prepasani s cingulom, pač pa moramo imeti evangelij v srcu, v srcu mora biti ljubezen do Jezusa Kristusa takrat, kadar smo doma v svojem stanovanju, zatopljeni v premišljevanju Božje besede, ko smo pred oltarjem pri sv. daritvi in takrat, ko opravljamo svoje poklicno delo.

Z evangelijem v srcu in s Frančiškovo ljubeznijo v srcu. Samo na ta način bomo v polnosti živeli svoje življenje, samo na ta način bomo v resnici postali oznanjevalci Jezusovega evangelija v tem našem času, na tisti način, kakor Frančišek pošilja misijonarje misijonarit med pogane, med saracene in druge nevernike in pravi: »Živite kakor kristjani.« Ne pravi oznanjujte, ampak: »Živite kakor kristjani.« K temu smo močno poklicani mi vsi. Z evangelijem v srcu, na Frančiškov način živeti kot kristjan, živeti svoj poklic, živeti svoj stan. To je najmočnejše oznanilo, ki ga lahko ponesemo v ta svet. Da bi namreč začeli oznanjati z besedo, je potrebno posebno Božje povabilo, kakor nas uči sv. Frančišek Asiški: »Če bo Gospod komu navdihnil, naj oznanja tudi z besedo.Vsi pa živite kot kristjani, vsi živite kot Kristusovi, kajti svet danes to potrebuje.« In sv. Ludvik nam dokazuje, da je to mogoče.

Svet danes ni drugačen kakor je bil v XIII. stoletju sv. Frančiška in sv. Ludvika. Mogoče so drugačne samo tehnične zmožnosti našega časa, človek je pa enak v svojem srcu – iskalec, grešnik in potreben Božjega usmiljenja. Če je Ludvik lahko živel na takšen način na kraljevskem prestolu, potem tudi mi lahko živimo na takšen način v svojih službah in pri svojih dolžnostih.

Zdi pa se mi pomembno, da osvojimo dve Ludvikovi drži. Na eni strani spokornost. Ludvik je bil spokornik. Ko je šel prvič na križarsko vojno je pred tem opravil spokorno romanje, sezul čevlje, odložil vladarski škrlat, se oblekel v spokorno oblačilo in peš romal. In pravijo, da tega spokornega oblačila ni nikoli več odložil. Danes potrebujemo spokornost. Potrebujemo jo, da bi mogli biti svobodni, kajti svet v katerem živimo nas hoče omamiti prav s ponudbo vsega in s prepričevanjem, da moramo v vsakem trenutku zadovoljiti vsako svojo željo, ne vsako svojo potrebo, vsako svojo željo, celo vsako svojo skušnjavo. Svet nas na ta način hoče zasužnjiti, nas narediti vodljive in manipulirati z nami. Naša odločitev za spokornost ne pomeni, da bomo nosili spokorne pasove, da se bomo bičali, kakor so se nekoč, pač pa, da bomo znali različnim mikom in ponudbam iz svoje okolice mirno reči ne. S to spokornostjo dragi bratje in sestre bomo ohranjali svojo svobodo. In Kristus, kakor pravi sv. Pismo, nas je oprostil za svobodo. Če hočemo v resnici biti Kristusovi, moramo biti svobodni ljudje. Prav spokornost, h kateri nas vabi s svojim zgledom sv. Ludvik, naj nas vodi k svobodi, naj bo svoboda naša velika želja, svoboda božjega otroka, svoboda Jezusovega brata in sestre.

K tej spokornosti pa zraven sodi molitev. Ludvik je molil, presenetljivo, čeprav je bil izredno uspešen francoski kralj. Čeprav je vodil kraljestvo, razširil kraljestvo – v njegovem času je Francija prišla do Sredozemskega morja – Ludvik ni nikoli, vsaj kolikor vemo, rekel, da nima časa za molitev. Na svojem dvoru, v svojem spremstvu je vedno imel več duhovnikov, kaplanov, ki so vsak dan peli brevir, tudi nočne molitve. In Ludvik je bil vedno zraven. Dan za dnem je s svojimi duhovniki odmolil ves brevir, ki ga je bilo takrat več kakor ga je danes. In v tej molitveni drži, v tej molitveni povezanosti in odprtosti za Boga je dobil moč, da je bil dober in pravičen kralj, da je bil zgled svojemu ljudstvu in da je v resnici hodil za Jezusom Kristusom po evangeliju.

Zato, dragi bratje in sestre, moramo tudi mi biti ljudje molitve, zveste molitve, vztrajne, dan za dnem, tiste molitve po kateri prihaja blagoslov v naše življenje, po katerem je naše življenje blagoslovljeno, po katerem so celo naše preizkušnje blagoslovljene. In tudi takrat, kadar smo morda zaničevani, kadar nam nasprotujejo je v tej molitvi vse to blagoslovljeno in mi ostajamo svobodni, mi ostajamo božji.

Verjamem, dragi bratje in sestre, če bomo to zmogli, da bomo po eni strani po zgledu sv. Ludvika ostajati zazrti v Jezusa Kristusa na Frančiškov način vsak v svojem poklicu, spokorniki zaradi svobode, po kateri hrepenimo, in v molitvi zasidrani v Boga, bomo v ta svet mogli tudi mi prinašati pravičnost za katero vemo kako zelo jo potrebuje. Pravičnost, enake mere, enake zahteve, enake naloge in dolžnosti za vsakega človeka ne glede na to, koliko ima zvez, in ne glede na to, koliko je morda zelo preprost in osamljen. Kot Frančiškovi, dragi bratje in sestre, se zavežimo, k temu vas spodbujam in prosim, se zavežimo, da bomo storili vse, da bo v tem našem svetu, v naši domovini več pravičnosti.

Sv. Ludvik je velikokrat sedel pod drevesom, da je poslušal tožbe svojih državljanov, članov njegovega kraljestva. Naj nam izprosi to moč, naj nam izprosi držo ljudi, ki živijo pravično, ki od vsakega človeka zahtevajo pravičnost in z vsakim človekom ravnajo pravično. Sv. Ludvik, prosi za nas. Amen.