Nagovor nadškofa Zoreta ob molitvenem dnevu za duhovne poklice na Brezjah

Dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci, dragi molivci za nove duhovne poklice in za stanovitnost in svetost tistih, ki so na Božje povabilo že odgovorili. Zbrali smo se na Brezjah, pri Mariji Pomagaj, da bi po njej, ki je naša Mati in priprošnjica, nebeškemu Očetu, ki je gospodar žetve, izrekli veliko prošnjo naše Cerkve, naj pošlje delavce na svojo žetev.

Papež Frančišek je v posinodalni apostolski spodbudi Kristus živi zapisal, da »Jezus hodi med nami, kakor je to počel v Galileji. Hodi po naših ulicah, se ustavi in nam gleda v oči, brez naglice. Njegov klic je privlačen, je očarljiv, prevzame« (KŽ 277).

Dovolite mi, da vam na tem mestu postavim vprašanje, čisto vsem, od najmlajših do najstarejših: »Ali ste kdaj v življenju začutili, da se je Jezusov pogled ustavil na vas, da je tebi pogledal v oči. Ali si kdaj v svojem srcu zaznal njegovo besedo, njegov klic? Ko je šel po tvoji ulici, ko je potrkal v tvoji sobi, ko je sedel poleg tebe v domači cerkvi, ko je stopal s tabo po gorski poti?«

Verjamem, da ima takšno izkustvo marsikdo med vami, saj Jezus hodi med nami in kliče. A morda se nam dogaja, kar papež piše v nadaljevanju: »Danes vznemirjenost in hitrost tolikih dražljajev, ki nas bombardirajo, onemogočata možnost za notranjo tišino, kjer se začuti Jezusov pogled in se posluša njegov klic. Medtem te bodo dosegle številne naličene ponudbe, ki se bodo zdele lepe in mogočne, čeprav te bodo sčasoma puščale praznega, utrujenega in samega.«

Pravzaprav smo ljudje vedno pred izbiro v rajskem vrtu. Vedno se nam pred očmi prikazujejo stvari, ki so videti dobre, mikavne, vredne poželenja, ker dajejo spoznanje (prim. 1Mz 3,6). Vedno moramo izbirati, ali se bomo odločili za stvari, ki so videti takšne, ali se bomo odločili za stvari, ki so takšne; ki so dobre, ki so mikavne, ki so vredne, da si jih želimo in ki v resnici dajejo spoznanje. Izbira med videzom in resničnostjo odloči o vsej naši prihodnosti. Ko sta se naša prastarša odločila za videz, sta se odločila za smrt. Zato papež v nadaljevanju vabi: »Ne dopusti, da se ti zgodi to, da te vrtinec tega sveta odnese na študijsko smer brez smisla, brez smeri, brez jasnih ciljev, kjer bi šlo v nič veliko tvojih naporov. Išči raje prostorja miru in tišine, ki ti bodo dovoljevala premišljevati, moliti, gledati z boljšim pogledom na svet, ki te obkroža, in tedaj boš z Jezusom res prepoznal, kaj je tvoja poklicanost na tej zemlji« (KŽ 277).

Ko skupaj z Jezusom iščemo, kaj je naša poklicanost na tej zemlji, je pomembno, da pustimo odprte vse možnosti. Naše srce ne sme biti boječe, ne sme biti zaprto. Tako ali drugače moramo pogumno živeti geslo današnjega molitvenega dneva: »Tvegaj življenje za Gospoda.« Brez tveganja ni rasti, ni veselja, ni izpolnjenosti. Brez tveganja je življenje na videz sicer zelo varno, zelo mirno, vendar je nerodovitno, je mrtvo. Dokler je voda mirna, toliko časa je mlaka, primerna samo za žabji mrest in za komarje – morda pritegne pogled, a že naslednji trenutek se obrnemo proč, ker nas ne navduši, nas ne prevzame. Če pa se ta voda požene preko kamnov in skal, če tvega spust v globino, nam podari slap, ki nas prevzame s svojo lepoto, igra sonca v kapljicah vode z mnogimi barvami razveseli oči – ob takšni vodi, polni življenja, pa bi lahko stali ure in ure in se ne bi naveličali.

Treba je torej tvegati, se vreči v globino – v globino samega sebe in v globino vsemogočnega Boga, ki hodi po naši ulici in se je ustavil pred mojimi vrati, da bi me prebudil in mi podaril življenje.

»Pri razločevanju poklicanosti se ne sme izključiti možnosti posvetitve Bogu v duhovništvu, posvečenem življenju ali drugih oblikah posvečenosti. Zakaj bi izključili to možnost? Če boš prepoznal Božji klic in mu sledil, bodi prepričan, da bo to dalo polnost tvojemu življenju,« pravi papež Frančišek (KŽ 276).

Kot je bilo že rečeno, smo se danes zbrali na Brezjah, da bi molili za duhovne poklice ter za stanovitnost in svetost poklicanih. Dovolite mi, da ob tem z vami podelim svoje razmišljanje. Vedno večkrat se mi namreč postavlja vprašanje, kako je to mogoče. Kolikor namreč lahko presodim, najbrž še nikoli nismo toliko molili za duhovne poklice, kot molimo v tem času. Po koliko župnijah so molitvene skupine, ki molijo v ta namen. Koliko je različnih molitvenih pobud po redovnih skupnostih in po škofijah, ki so zaživele iz želje, da bi poživili molitev za poklice. Koliko je posameznikov, ki se spomnijo na to Jezusovo naročilo. Po drugi strani pa imamo ravno v tem času zelo, zelo malo poklicev.

Kaj se potemtakem dogaja? Ali Bog ne kliče, ker živimo, kot da duhovnikov, redovnikov in redovnic ne potrebujemo? Ker čisto dobro shajamo tudi brez milosti, ki nam jih Bog posreduje po ljudeh posvečenega življenja? Ali pa Bog še vedno kliče in bomo morali morda mi premisliti svojo molitev?

Naj vam povem svojo zgodbo. Ko sem bil srebrnomašnik, mi je mama povedala, da je takrat, ko je šla k poroki in je na poti prvič zagledala župnijsko cerkev, v kateri sta se z očetom poročila, v srcu rekla Bogu: »Če bom imela kaj otrok, naj bodo tvoji.« Ko smo prihajali otroci, je njena molitev ostajala podobna, odprta za Božji klic, celo željna Božjega klica. Želela si je, da bi kdo od otrok stopil na pot duhovništva ali redovništva. Nikar ni o tem spregovorila niti besede, da ne bi pomislili, da se moramo odločati zaradi njene želje. Odločanje je prepuščala skrivnostnemu pogovoru med Bogom in poklicanim. Kot sem rekel, mi je to zaupala po petindvajsetih letih duhovništva.

Ali danes še molimo tako? Občutek imam, da molimo, a Gospoda hkrati pošiljamo drugam: »Gospod, daj nam novih poklicev, tudi novih duhovnih poklicev,« v srcu pa je misel, naj kliče drugje, naj se ne ustavi pri naših vratih, naj ne izbere in pokliče v moji družini. Morda Gospodu niti ne zapremo zavestno vrat našega doma, ampak to storimo zgolj v nekem nezavednem strahu pred izgubljanjem, pa česarkoli že. Ampak Bog je prišel k nam, da nam odvzame samo naše grehe in čisto nič drugega. »Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč da bi svet po njem zveličal. Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje.« Bog nas je prišel osvobodit. Zato naj tudi naša molitev za nove poklice postane osvobojena, odrešena. Brez tega Bog hodi od enih zaprtih vrat do drugih, od enega zaprtega srca do drugega in nikjer ne more vstopiti, nikjer ni dobrodošel.

Povabim vas, da tvegamo življenje za Gospoda, kakor ga je Gospod tvegal za nas. In ker ga je tvegal, ga je Bog povzdignil nad vse. Prosimo Marijo, naj nas nauči tega tveganja. Ko jo je angel povabil, ni dobila nobenih zagotovil za svojo prihodnost. Iz koraka v korak je hodila za Bogom ter postala in ostala Božja in naša mati.

Danes bi se rad zahvalil tudi vsem, ki molite in prosite za nove duhovne poklice. Zahvaljujem se bolnikom in osamljenim, ki svojo nemoč polagate kot daritev pred Gospoda. Zahvaljujem se vsem, ki odpirate svoja ušesa in svoje srce za Gospodov klic. Posebej se zahvaljujem našim sestram redovnicam, ki so z nami za klavzurnimi mrežami in nas spremljajo z molitvijo. Klarise v Dolnicah, pa tudi v Nazarjah in v Turnišču, in sestre karmeličanke v Sori molijo za mlade, ministrante, za fante in dekleta, ki jih Gospod vabi za seboj v duhovniški ali redovniški poklic, za vse, ki jih je on posebej »pogledal in vzljubil« – da se ne bi bali podariti svojega življenja Jezusu, saj nam On ničesar ne vzame. Hvala sestram, da molijo z nami in da molijo za nas. Amen.

Foto: Romarski urad Brezje

2019-10-13T11:17:56+02:0014. 09. 2019|