Nagovor nadškofa Zoreta ob godu sv. Barbare pred Hudo Jamo

5. decembra 2015 je Društvo za ureditev zamolčanih grobov ob prazniku Sv. Barbare v Hudi jami, pred Barbara rovom, za vse žrtve nasilja organiziralo sv. mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob njem so somaševali celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, gospiško-senjski škof msgr. Mile Bogović, upokojeni graški škof msgr. Egon Kapellari ter duhovniki.

Celoten posnetek je objavljen na spletni strani >>>

 

Homilija msgr. Stanislava Zoreta

Dragi bratje v škofovski in duhovniški službi, dragi bratje in sestre.

Ob godu svete Barbare, ki smo ga obhajali včeraj, smo se danes zbrali pred Barbarinim rovom v Hudi jami. Pred rudniškim rovom smo. Rov in jaške v njem so izkopali, da bi pridobivali premog. Rudarji so s svojim delom prispevali h gospodarskemu razcvetu in s tem tudi k rasti blagostanja v teh krajih. Ko so zaloge premoga izčrpali, so ta rudniški rov opustili in ga pozneje tudi zaprli.

Vendar nas sveta Barbara pred tem rudniškim rovom ni zbrala zaradi spomina na opuščeno gospodarsko dejavnost, ampak zaradi tega, ker so po vojni v divjanju revolucionarnega nasilja rov in jaške v njem uporabili za to, da so vanje zmetali ljudi, ki jih je režim videl kot take, ki bi mogli ogrožati njegovo neomejeno oblast.

Sveta Barbara, po kateri je poimenovan rudniški rov v Hudi jami, je med drugim tudi zavetnica rudarjev. Rudarji in vsi tisti, ki morajo svoje delo opravljati pod zemljo, se ji še danes zelo priporočajo, saj se zavedajo, kako krhko je njihovo življenje pod skladi zemlje in skal, v katere kopljejo rove in predore. Življenje imamo v resnici v lončenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).

Barbara je ena izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Čeprav njeni življenjepisi slonijo večinoma na legendah, je med našimi ljudmi zelo priljubljena in zlasti v krajih, ki so se preživljali z rudarjenjem, jo najdemo upodobljeno na oltarjih.

Barbaro je njen oče, ki je bil zagrizen nasprotnik kristjanov, dal zazidati v stolp z dvema oknoma, da bi kristjanom preprečil, da bi jo nagovarjali s svojim naukom, pa tudi iz strahu, da bi njena lepota pritegnila snubce. Kmalu nato je odpotoval na daljše potovanje. Barbara je medtem delavcem ukazala, naj namesto dveh vzidajo tri okna. Ko je oče ob vrnitvi namesto dveh opazil tri okna, je zahteval pojasnilo. Barbara mu je razložila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je tudi, da je bila v času njegove odsotnosti krščena. Oče jo je sam izročil deželnemu upravitelju, ki je najprej dal mučiti na različne načine, nazadnje pa je ukazal, naj jo obglavijo. Rabljevo delo je opravil kar oče.

Življenje svete Barbare nam ponuja pomenljive vzporednice za naše premišljevanje o dogodkih, ki so jim bili v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945 priča ti kraji in tolike druge odmaknjene lepote po naši domovini.

Najprej se lahko spomnimo rudarjev. Ti ljudje svoje delo opravljajo v temi. Spuščajo se pod zemljo, da ji iztrgajo energijo, ki so jo milijoni let spravili v njene globine, obenem pa vedno hrepenijo po tem, da bi se čim prej vrnili na površje, na sonce, na svež zrak. Čeprav delajo pod zemljo, so ljudje toplote in luči.

Tisti pa, ki so njihove rove spremenili v morišče tisočev, so bežali pred svetlobo, pred lučjo dneva. Ne. Niso bili obzirni do ljudi, ki so živeli ob poti, ki je vodila iz taborišč do morišč. Niso se skrivali v temi, ker bi hoteli ljudem prihraniti groze polne poglede na tiste, ki so jih peljali ali gnali v smrt. Zanje velja beseda apostola Janeza: »Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči« (1 Jn 2,11). Zavedali so se, da so dela, ki jih opravljajo, dela teme in zato so jih opravljali v temi. Morda zaradi zmote, da zločin, ki je narejen v temi, ni tako vnebovpijoč in ne leže s tolikšno težo na dušo.

A tema še ni bila dovolj. Kakor je oče zazidal svoje hčer Barbaro v stolp, so tudi otroci teme svoje žrtve zazidali. Enajst zidov, enajst pregrad, da bi dejanja za vedno ostala skrita. Ko so drugega za drugim postavljali zidove in pregrade, so mislili, da je z vsako steno dejanje bolj skrito, pokopano bolj globoko v neznano.

Zidov in pregrad pa niso postavljali samo v rudniškem rovu. Pregrade in zidove so postavili tudi pred oči in pred usta ljudi. Toliki so v sebi nosili podobe in krike tistih noči, vendar so okoli njih sezidali tolikšno pregrado strahu, da so pogledi in usta molčala. Dolgih sedemdeset let, nekatera pa še vedno. Pregrada strahu je še vedno prevelika in preveč trdna, da bi si upali spregovoriti.

Tudi vezivno gradivo samih pregrad je bil strah. Strah, da dejanja, storjena v tem rovu, ne bi prišla na dan. Strah, da ljudje režima, ki je bil moril nasprotnike, ne bi zagledali v pravi luči. In potem strah skozi vsa desetletja do odkritja Hude jame, strah, ki ga je povzročala negotovost, kdaj bi lahko vse skupaj prišlo na dan. Strah pred resnico o pomorjenih je sezidal pregrade in ležal na dušah tistih, ki so si umazali roke.

Postavlja se mi vprašanje, s kakšnim srcem stojimo danes tukaj mi? Smo tudi mi prestrašeni, je v nas gnev, morda klic k Bogu, naj se maščuje nad tistimi, ki so zakrivili vse to? Ob tem mi prihaja na misel prizor iz 2. svetovne vojne, iz koncentracijskega taborišča, v katerem so obešali talce zaradi tistih, ki so pobegnili. Žrtve so bili Judje. Med obešenimi je bil tudi dvanajstleten otrok. Eden izmed Judov, ki so morali gledati obešenje, je vprašal rabina, ki je stal poleg njega: »Kje je sedaj naš Bog.« Rabin je globoko pretresen odgovoril: »Poglej ga, tamle pred nami visi, obešen na vrvi, in umira.«

V tej jami, dragi moji ljudje, je Bog umrl več tisoč krat. Z vsakim, ki so ga morili, je umiral tudi naš Bog. Tega ne pozabimo. V evangeliju smo slišali, da je rekel: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,20). Po drugi strani pa, čeprav se vam bo morda zdelo to težko sprejemljivo, ni umiral v tistih, ki so morili. Zlasti ne v tistih, ki so bili v svoja dejanja prisiljeni in so tudi sami v svojih srcih umirali skupaj s tistimi, ki so jih morili. V njih je ostajal živ, čeprav umaknjen nekam v ozadje. Nekako tako, kakor ni umrl v rimskem stotniku, ki je vodil križanje na Kalvariji, da je ob Jezusovi smrti ta, vsega vajeni vojak, skupaj s svojimi tovariši lahko izpovedal vero v vzkliku: »Resnično, ta je bil Božji Sin« (Mt 27,54). V njih je ostajal živ, da bi ti ljudje, ko bo prišel njihov čas, lahko prišli do kesanja in odpuščanja za svoja dejanja, pa čeprav morda šele v tistem trenutku, ko se bodo z usmiljenim sodnikom srečali iz obličja v obličje.

Vrnimo se k misli o rudarjih. Rudarji so kopali rove, ne grobove. Čeprav so te rove napolnili s trupli pomorjenih, rovi niso postali grobovi, ostali so rovi. Grobove moramo izkopati mi in na ta način pomorjenim izpolniti zadnjo pravico, ki jo ima človek na tem svetu, namreč pravico do groba.

Smo pred začetkom izrednega svetega leta usmiljenja. Svet, ki postaja vedno bolj krut, se mora začeti zavedati, da je usmiljenje pogoj preživetja človeštva. Ker nismo usmiljeni, od lakote umirajo milijoni. Ker nismo usmiljeni, umirajo nerojeni otroci. Ker nismo usmiljeni, smo sposobni moriti nemočne starce. Ker nismo usmiljeni, smo sposobni izkoriščati nemočne in iz njih izsesati zadnje srage moči. In ne pozabimo: stojimo na enem izmed krajev, kjer niso poznali usmiljenja. Mislim, da stojimo pred čudno izbiro: usmiljenje ali smrt.

Na tem kraju prosimo usmiljenega Boga, naj nam pomaga sprejeti usmiljenje. Ne razumeti, ker usmiljenje presega naše sposobnosti razumevanja. Naj nam pomaga, da ga bomo sprejeli. In naj nam pomaga tudi, da ga bomo sprejeli, ko bo usmiljen s tistimi, ki jih težko sprejemamo, ko bo usmiljen s tistimi, ki jih imamo morda za svoje nasprotnike. Naj nam na tem kraju in v tem svetem letu pomaga do spoznanja, kaj pomeni njegova beseda: »Usmiljenja hočem!« (Mt 913). Naj bo usmiljenje tisto tretje okno, ki se odpira na tisti čas in na dejanja, ki so se v njem zgodila, da bi na vse mogli gledati v Svetem Duhu, ki preraja srca in prenavlja obličje zemlje. Sveta Barbara, prosi za nas. Amen.

2018-06-04T10:27:59+00:0005. 12. 2015|