Nagovor nadškofa Zoreta ob diakonskem posvečenju v župniji Predoslje

»Vriskajte od veselja, vzklikajte glavi narodov. Oznanjajte, hvalite in govorite: ‘Gospod je rešil svoje ljudstvo’«. S temi besedami nas prerok Jeremija spodbuja k veselju. Tudi mi se danes veselimo, saj bomo po Božji dobroti in ob človeški privolitvi posvetili dva nova diakona, Simona Viranta iz Sodražice in Bernarda Rožmana iz Predoselj. Njuno diakonsko služenje bo priprava na mašniško posvečenje, ki ga bosta, če bo Gospod hotel, prejela prihodnje leto, in tako stopila kot delavca na tisto polje, ki ga je videl Jezus, ko je gledal množice, ki so bile utrujene in razkropljene kakor ovce brez pastirja, in je svojim učencem naročil: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Za nas pa je to čas hvaležnosti in prošnje. Hvaležnosti, ker se je Gospod ozrl na nas, na našo Cerkev in nam podaril dva nova diakona, obenem pa tudi čas prošnje, da bi Gospod bil usmiljen z nami in nam pošiljal toliko delavcev, kolikor jih naša Cerkev potrebuje.

V odlomku iz Pisma Hebrejcem smo slišali, da ljudi v svojo službo kliče Bog. Pisec pisma pravi, da »si nobeden ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.« Vemo namreč, da se je Mojzes čutil nesposobnega, da bi vodil ljudstvo iz Egipta. Mojzes se je namreč zavedal, da ni spreten v besedah in je ta pomislek izrazil Bogu. Bog pa mu je odvrnil: »Ali ni tvoj brat Aron. Vem, da je spreten v govorjenju … Jaz bom s tvojimi in njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti.« (2 Mz 4,14-15). Bog je torej Mojzesu dal pomočnika v bratu Aronu, da je mogel vršiti službo voditelja ljudstva iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo.

Ko se je po binkoštnem prazniku prvi Cerkvi začelo pridruževati vedno več ljudi, so apostoli spoznali, da potrebe Božjega ljudstva presegajo njihove moči. Videli so, da ne morejo streči potrebnim, obenem pa opravljati službo molitve in oznanjevanja besede. Zato so cerkvenemu občestvu predlagali, naj poiščejo sedem mož, ki uživajo ugled in so polni duha in modrosti (prim. Apd 6, 1-4). Na te može so potem položili roke in Božja beseda se je širila in število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo.

Bog, ki je Gospodar časov in zgodovine, je torej vedno poskrbel za to, da so ljudje, ki jih je želel voditi proti obljubljeni deželi, proti svobodi, ki jo lahko podari samo on sam, imeli voditelje in tudi, da so ti voditelji imeli potrebne in primerne pomočnike. Na ta način je Bog v vsakem času dejavno pokazal, da svojih nikoli ne zapusti.

Tako je Gospod tudi nam podaril Simona in Bernarda. Utrjena z darom Svetega Duha bosta pomagala škofu in njegovemu zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni; vsem bosta postala služabnika. Kot služabnika oltarja bosta oznanjala evangelij, pripravljala daritev in vernikom delila Gospodovo telo in kri.

Po škofovem naročilu bosta nevernim in vernim govorila ter jih poučevala v krščanskem nauku, vodila bosta molitve, krščevala, poročala, nosila sveto popotnico in vodila pogrebe.

Posvečena s polaganjem rok, kakor je izročilo ves čas od apostolov, in tesneje povezana z oltarjem, bosta v škofovem ali župnikovem imenu opravljala službo dejavne ljubezni. Vse to naj z Božjo pomočjo tako delata, da boste v njiju spoznali prava učenca Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel.

Vama, ki bosta povišana v red diakonata, pa je Gospod dal zgled, da bi tudi vidva tako delala, kakor je on delal.

Kot diakona, to je služabnika Jezusa Kristusa, ki je bil med učenci kakor služabnik, rada spolnjujta Božjo voljo, polna ljubezni, in z veseljem služita Gospodu in ljudem. Ker pa nihče ne more služiti dvema gospodarjema, se zavedajta, da vaju vsaka nečistost ali lakomnost usužnjuje malikom.

Kakor tisti, ki so jih apostoli nekoč izbrali za službo dejavne ljubezni, morata biti tudi vidva na dobrem glasu, polna Svetega Duha in modrosti. Ukoreninjena in utrjena v veri bodita brez madeža in brez graje pred Bogom in pred ljudmi, kakor se spodobi za Kristusove služabnike in delivce Božjih skrivnosti. Nikar se ne pustita odvrniti od upanja, ki ga daje evangelij, tega morata ne samo poslušati, ampak tudi oznanjati. Skrivnost vere hranita v čisti vesti in z deli spričujta Božjo besedo, ki jo z usti oznanjata. Tako bo krščansko ljudstvo, ki mu Sveti Duh daje življenje, postalo čisti dar, ki bo Bogu všeč.

Od Gospoda se učita občutljivosti za človeka. Bodita pozorna na to, da ne bosta nikoli skušali utišati tistih, ki bodo vpili k Bogu. To se je zgodilo v Jerihi. Tisti, ki so bili okoli Jezusa, so skušali utišati slepega Bartimaja. Mnogi so ga svarili, naj utihne. Jezus ima pomembnejše delo, kot pa je kričanje slepega berača. Kakšna skušnjava. Tudi vama, tudi nam se lahko včasih zazdi, da imamo pomembnejše delo, kot pa je poslušati prošnje, moledovanje in tožbe ubogih ljudi. Obšla nas bo skušnjava, da bi jih preslišali, da bi preprosto šli mimo. Da bi odšli naprej, po svojih opravkih, da bi se posvetili oznanjevanju, da bi poskrbeli za lepo bogoslužje. Koliko pomembnih in potrebnih opravil je, ki nas kličejo.

A Jezus se je ustavil. Svoj čas in svojo pozornost je namenil slepemu Bartimaju in na koncu povedal stavek, ob katerem bi se morali vsi mi globoko zamisliti: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Vera tega človeka, ki se ni bal na ves glas klicati za usmiljenje Davidovega Sina Jezusa, je bila dovolj velika, da Jezus lahko naredil čudež. Njegova vera je bila večja, kot je bila vera tistih, ki so bili v Jezusovem spremstvu, pa so v resnici postali ovira za dostop do Jezusa.

Draga brata, ohranjajta v sebi čutečo pozornost do vseh, ki bodo želeli priti do Jezusa in te pozornosti učita tudi vse nas, obenem pa prosim Boga naj vama in nam podari takšno vero, kakršno je pokazal Bartimaj. Potem nobena tema ne bo temna in nobena slepota ne bo večna. Potem nas bo Bog lahko ozdravljal slepote in vsak dan znova podarjal svetlobo. Amen.

2018-06-04T10:32:47+02:0025. 10. 2015|