Zbrane je nagovoril tudi prof. dr. Matjaž Barbo:

Prešeren je svojo napitnico, Zdravico, napisal na pobudo Matija Vrtovca, vikarja iz Št. Vida v Vipavski dolini. Ta navdušeni vinogradnik in vinar je v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1834 javno dejal, da bo v slavospev trti “perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar meni ni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane verze zloži.” Simpatična prosvetiteljska pobuda pa je pri Prešernu dobila globljo razsežnost. Kot pri Beethovnu, ki mu je “radost” v Schillerjevi odi predstavljala cenzorjem nekoliko prikrito kodo za bratstvo, se je hvalnica trte in oživljajočega vina v Prešernovi pesnitvi razrasla v izraz iskrenega humanizma, bratstva med narodi, v izpoved hrepenenja po miru in sožitju “vseh narodov, … koder sonce hodi”, v vero v preseganje sovraštva in zla. Hkrati pa se je napitnica prelivala tudi v izpoved pristnega domoljubja. In če je Prešernov narodnobuditeljski zanos šel v nos cenzorjem, je na drugi strani postopoma, a vse izraziteje in vse močneje ogreval celo najširše množice. Povsem samoumevno se zdi, da je v narodu pevcev njegova pesnitev doživljala različne uglasbitve; tudi take, za katere lahko rečemo, da z glasbo kongenialno dopolnjujejo Prešernovo poezijo. Med njimi izstopa denimo precej priljubljena Vrabčeva uglasbitev, poleg nje pa seveda zlasti — Premrlova stvaritev.

Kot neka skrivnostna igra usode oz. Božje previdnosti se zdi, da se je Premrl rodil v Vrtovčevemu Št. Vidu. Po gimnazijskih letih se je odločil za duhovništvo in že v času prve kaplanske službe na Vrhniki ga je škof Jeglič poslal na študij glasbe na Dunaj. Tako je škofija čez nekaj let dobila visoko izobraženega glasbenika, sam Premrl pa je glasbeni talent, s katerim se je dokazoval že v času semenišča, razvil in izpopolnil s strokovno zanesljivostjo, zaradi katere je bil visoko spoštovan tudi med glasbenimi kolegi. Po vrnitvi z Dunaja je prevzel vodilne cerkvenoglasbene institucije pri nas — postal je organist in regens chori ljubljanske šenklavske stolnice, vodja orgelske šole in urednik Cerkvenega glasbenika. Predvsem pa je ob tem zacvetela njegova skladateljska muza — 1200 cerkvenih skladb in 800 posvetnih del, ki nam jih je zapustil, predstavlja po vseh merilih že po obsegu izjemno veličasten glasbeni opus. Hkrati pa gre za dela, ki s svojo tehtnostjo in muzikalno prepričljivostjo Premrla postavljajo za enega nedvomno najpomembnjših slovenskih skladateljev zlasti cerkvene glasbe. Zanimivo pri tem je, da je med slovenskimi cerkvenimi glasbeniki obveljal za predstavnika modernistične struje, kljub temu da je njegova glasba pravzaprav vse do konca ostala zavezana tradicionalni tonalni osrediščenosti in zvrstno čisti logiki. Pravzaprav je pri njem pogosto najti sledove zavestnega sledenja nekim vzorcem folklornega izročila, preprostega dvoglasja ali celo koralnega enoglasja, zaradi česar je morda tudi tako široko priljubljen in izvajan. Ta njegova sposobnost povezovanja kompozicijsko neoporečnega glasbenega stavka z navidezno preprostostjo in dostopnostjo tako ni posledica neke naivne navdahnjenosti, ampak premišljenega in skrbno izklesanega sloga.

Dejansko to velja tudi za Premrlovo uglasbitev Prešernove Zdravljice. Čeprav gre za kitično obdelavo pesnikovega teksta, je uspel skladatelj oblikovati presenetljivo homogeno, dramaturško zaokroženo muzikalno formo, v kateri je uravnotežil edinstven glasbeni slog s prvinskim, mestoma skorajda ljudsko neposrednim izrazom. V iskanju sozvočja s Prešernovo poezijo tudi pri njem odzvanja poudarjena vznesenost, vlita v tekoč glasbeni stavek, privzdignjen, skorajda koračniško pulzirajoč ritem, dopolnjen s široko razpeto melodično linijo in celo nakazano polifono imitacijskostjo. Vse to so elementi, ki bi jih morda ne pričakovali v skladbi, ki bi jo prepevale množice, pa vendar edinstven in sugestiven Premrlov glasbeni izraz uspe v vznesenem vzvalovanju očarati in prevzeti k skupnemu petju za cel štadion ali cel narod pevcev.

Res je, Prešeren je uspel v Zdravljici z nenadkriljivo pesniško občutljivostjo ujeti slovenski značaj in naše čutenje. A svoj pravi smisel in pomen dobi Zdravljica kot državna himna le v Premrlovi zborovski uglasbitvi, ki poglablja in utrjuje pesnikovo sporočilo, ogreva srca državljanov, jih povezuje in jih navdihuje ter šele tako postaja tudi ključni simbolni element naše državnosti.