Nagovor nadškofa Zoreta pri maši na Evropski konferenci mladih odraslih za Kristusa

V Zavodu sv. Stanislava je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore OFM daroval sveto mašo ob zaključku Evropske konference mladih odraslih za Kristusa. Objavljamo nagovor, ki ga je imel pri sveti maši, v slovenskem jeziku.

 

Spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se pri sveti maši, da bi v Krustusovi daritvi samega sebe nebeškemu Očetu tudi mi odkrili smisel in potrebnost darovanja v našem vsakdanjem življenju. Vedno znova se namreč potrujuje Jezusova beseda o pšeničnem zrnu: „Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu“ (Jn 12,24).

Umreti, da bi živeli. Tega ne razumemo. Umreti, da bi bili rodovitni. Tudi tega ne razumemo. In zato nas je tega strah. Smrt za nas pomeni konec in nič drugega. Zato nas je strah te darujoče se rodovitnosti. V nas je premočno navzoča miselnost, da z dajanjem izgubljamo in da z darovanjem izginjamo. Strah nas je, da nas bo z vsakim darom manj, mi pa bi radi, da bi nas bilo vedno več, da bi bili vedno bolj pomembni, vedno bolj uveljavljeni.

Bog pa je ta svet tako ustvaril, da samo darovanje prinaša življenje. O tem nam najprej spregovori beseda o modrosti v knjigi Pregovorov. Že v osmem poglavju te knjige modrost govori o tem, kako pomembno je pridobiti si modrost. Njen sad „je boljši kot zlato, kot čisto zlato,“ in njen „pridelek je boljši kot izbrano srebro“ (Prg 8,19). Ne gre za modrost v pomeni skrivnostnih znanj in spoznanj, ki rešujejo uvedene, ampak za modrost, ki se razdaja vsem človeškim otrokom. Ta modrost ni odmaknjena, ampak je bila ves čas stvarjenja pri Stvarniku, obenem pa je njeno veselje pri njegovih ustvarjeninah: „Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo pri človeških otrocih“ (Prg 8,31). Tudi besede o modrosti, ki smo jih slišali danes, govorijo o tem, kako modrost ni zaprta sama vase. Ne postavlja trdnjav in ne koplje jarkov, da bi se zavarovala pred vsemi in pred vsem. Nasprotno. Modrost je odprta. Modrost vabi in kliče. Modrost meša vino in pogrinja mizo, da bi povabila ljudi, naj pridejo in jedo kruh, naj pridejo in pijejo vino, ki ga je namešala. Kajti njeno veselje je pri človeških otrocih.

K modremu odločanju nas spodbuja tudi apostol Pavel v besedah iz pisma Efežanom. „Pazite, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.“ Modrost je  v tem, da nismo nerazumni, ampak da spoznavamo, kaj je Gospodova volja, in da nas napolnjuje Duh. Ljudje navadno ljubosumno varujemo to, kar je naše, pa naj gre za materialne stvar, za intelektualno lastnino in večkrat tudi za duhovne dobrine naše vere. Bojimo se, da bi bili prikrajšani. Pravzaprav se obnašamo kot slabo vzgojeni otroci v šoli. Morda bi lahko tudi rekel, da se obnašamo kot sebični in nezdravo tekmovalni otroci v šoli. Ti otroci namreč skrbno skrivajo rešitve svojih nalog ali testov, da ja ne bi nihče nič od njih prepisal. Če bi se morda sošolcu ob pogledu na mojo rešitev naloge odprlo, da bi tudi sam lahko začel reševati naloge in bi bil pri tem uspešen, bi me bolelo. Kot bi bilo mojega uspeha manj, če bi uspelo še nekomu poleg mene. Kot bi bila moja naloga manj dobra, če bi bila dobra še naloga nekoga poleg mene.

Prav isto pa počenjamo še na toliko drugih področjih v našem odraslem življenju, v svojem poklicnem delovanju in v svojem družbenem služenju. Povsod smo tekmovalni in povsod bi radi imeli čivečji dobiček, čimvečjo korist. Ustanavljamo patentne urade in prijavljamo patente. S tem seveda ni nič narobe, če ne bi tega vedenjskega vzorca začeli prenašati na vsa področja življenja. A najlepših stvari ne moreš skriti pred drugimi, najlepših stvari se ne da patentirati. Ljubezni ne moremo patantirati, sočutja ne moremo patentirati, darovanja za druge ne moremo patentirati. Saj ne ljubim, ne darujem se in tudi sočuten nisem zaradi tega, da bi postal pomembnejši, slavnejši, da bi bil bolj občudovan ali da bi bil bolj zaslužen, ampak vse to počnem zato, ker je tudi moje veselje pri človeških otrocih. In če nisem pri njih, če nisem pri bratih in sestrah, sem osamljen in nesrečen. Osamljenost in nesrečnost pa je samo drugo ime za pekel. Osamljenost in nesrečnost je sad zapiranja vase, ko človek živi logiko pohlepa in dobička, namesto da bi živel logiko daru.

Živeti logiko daru je posebno pomembno za vse, ki so se odločili živeti dober odnos z Bogom in dober odnos z ljudmi. Ali si predstavljate odnos med dvema prijateljema, v katerem ne bi bilo pripravljenosti na darovanje? Prijateljstva brez darovanja ni in ga ne more biti. Ali si predstavljate odnos med možem in ženo, med dvema zakoncema, v katerem ne bi bilo pripravljenosti za darovanje? Žal je v današnjem svetu veliko, v današnjem svetu je preveč odnosov, v katerih se posamezniki zapirajo vase in niso pripravljeni na dajanje in še manj na darovanje. Zaradi tega je v današnjem svetu tudi toliko odnosov, ki se poručijo. Pravzaprav niti nikoli zares ne zaživijo, saj se zdi, da živijo samo toliko časa, dokler vase zagledani in vase zaprti jaz dobiva to, kar si predstavlja, da mora dobiti. Takoj pa, ko jaz zadene ob mejo, ko mora biti pripravljen za darovanje, se pokaže, da odnosa v resnici sploh ni bilo. Samo tam, kjer je pripravljenost za darovanje, se vzpostavi odnos, ki je močnejši od vsake preizkušnje in v katerem se uresničuje beseda iz Viskoke pesmi: „Zakaj močna kakor smrt je ljubezen … Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen“ (Vp 8,6). Dokler posameznik ni sposoben postopoma umirati sebi, postati seme, posejano v zemljo, toliko časa ne more vzkliti, zrasti in dozoreti odnos, ki osrečuje in izpolnjuje.

Isti logiki sledi tudi podarjanje življenja. Posinodalna spodbuda Radost ljubezni pravi: „Iz tega srečanja, ki ozdravlja samoto, izhajata posredovanje življenja in dužina. To je druga poteza, ki jo lahko poudarimo: Adam, ki je človek vseh časov in vseh pokrajin našega planeta, osnuje skupaj s svojo ženo novo družino, kot to ponovi Jezus, ko navaja Prvo Mojzesovo knjigo: ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso‘ (RL 13). Če hočemo postati eno, je treba zapustiti. Da bi lahko nekaj novega zaživelo, mora nekaj starega umreti.

Kot sem povedal že v začetku, nas je tega strah. Zato moramo nujno stopiti v šolo Gospoda Jezusa Kristusa. On je, kakor pravi pismo Filipljanom: „Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse“ (Flp 2,6-9).

V tem duhu lahko tudi razumemo Jezusov evharistični govor v šestem poglavju Janezovega evangelija. V njem Jezus o sebi spregovori kot o kruhu. „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.“

V teh Pavlovih in Janezovih besedah vidimo Jezusovo ljubezen, ki se je pripravljena dajati, ki se je pripravljena darovati za živeljenje sveta, v tem primeru za življenje ljudi. Najprej je pripravljen sprejeti nase človeško naravo, postati podoben ljudem in biti pokoren do smrti, do smrti na križu. Potem pa je v ljubezni pripravljen iti še dlje. V ljubezni je bil pripravljen postati človek, ista ljubezen pa ga je nagnila, da je postal kruh. Eno in drugo, postati človek in postati kruh je dejanje neizmernega darovanja. Oboje namreč pomeni, da se je v ljubezni pripravljen izročiti v roke ljudem. Čudovito darovanje, ki postane daritev in zahvala, žrtev in evharistija.

Kristjani smo povabljeni, da za svoje brate in sestre, najprej pa za svoje najbližje, postajamo oboje: ljudje in kruh. Kakor je Jezus postal eden izmed nas, da bi mi lahko postali Božji, tako moramo tudi mi prihajati blizu ljudem, se na nek način učlovečevati v njihovi resničnosti, da bi jim lahko pomagali rasti. Kako zelo je to pomembno v življenju zakonskega para. Kako zelo je to pomembno v življenju družine.

Postajati pa moramo tudi kruh. Biti moramo pripravljeni na to, da nas ljude jedo, da se nasičujejo z nami, z našo bližino. Biti moramo tukaj zanje, kakor je Jezus v evharistiji tukaj za nas. Ivan Cankar, naš veliki pisatelj, katerega stoletnico smrti letos obhajamo, je v svoji črtici Sveto obhajilo o svoji materi zapisal: „Zdaj vem, tvoje meso smo jedli in tvojo kri smo pili, zato si tako zgodaj odšla.“ Kakor je Kristus odšel, ker smo ga pribili na križ, pa vendar je ostal med nami in je z nami vse dni do konca sveta, da bi tudi mi mogli priti tja, kjer je On.

Dragi bratje in sestre, zbrani iz različnih dežel, pa vendar združeni v eni sami veri in povezni v eni ljubezni. V tej sveti daritvi bomo doživeli, kako Jezus tudi nas nagovarja s svojo besedo in kako ostaja z nami kot kruh, da bi mogli mi v njem živeti. V tem doživljemo odlikovanost, ki jo je opisal apostol Peter: „Vi pa ste izvoljni rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last.“ Najprej tudi v Petrovih besedah doživljamo obdarovanost. Nekdo nam je dal izvoljenost, duhovništvo, svetost, nas naredil za Božjo lastnino, ne da bi imeli kakršne koli zasluge za to. Tisto, kar daje življenje in rodovitnost, je vedno dar in tega ne moremo pridobiti, zaslužiti in ne kupiti. To pa tudi nas vodi v življenje darovanja. Naše darovanje mora postati oznanjevanje Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. S takšno življenjsko držo bomo najlepše prepevali v svojem srcu in slavili Gospoda.

Bratje in sestre, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujmo Bogu Očetu za vse. Amen.

2018-09-26T13:46:43+00:00 20. 08. 2018|