Nagovor nadškofa Zoreta na praznik zavetnika Zavoda sv. Stanislava

Spoštovani gospod škof Franci, dragi direktor Zavoda sv. Stanislava gospod Roman, dragi duhovniki v Zavodu sv. Stanislava in vsi drugi, posebej pozdravljam draga gosta iz Albanije, dragi brat diakon, dragi bogoslovci, ministranti, dragi mladi prijatelji, dragi profesorji in uslužbenci Zavoda sv. Stanislava, dragi prijatelji te naše dragocene ustanove, dragi bratje in sestre.

Najprej vsem, ki ste na kakršen koli način povezani z Zavodom sv. Stanislava, posebno pa še tistim, ki vam sv. Stanislav postaja drugi dom, v katerem tkete vezi prijateljstva med seboj, v katerem širite svoje obzorje, in v katerem rastete kot ljudje in kot vedno bolj usposobljeni za življenje, iskreno čestitam za praznik vašega zavetnika sv. Stanislava Kostke. Kakor je bilo rečeno v uvodu v to sveto daritev, se tudi vi veselite tega praznika in ga praznujete, pa naj vam zastavim eno vprašanje. Sv. Stanislav je zavetnik vaše ustanove. Koliko izmed vas se je že kdaj priporočilo temu vašemu zavetniku? Ali ostaja morda sv. Stanislav zapisan samo v naslovu vaše ustanove, zapisan v praznik, ki ga danes praznujemo, ali pa je morda sv. Stanislav začel vstopati tudi v vaša srca, v vašo vero, v način, kako zaupate dragemu Bogu in kako želite živeti svoje vero? Zaradi tega sem vam tudi postavil to vprašanje, če se zavetniku zavoda kdaj tudi osebno priporočate. Vi namreč živite to, kar je živel on. V drugem času, ampak ravno tako v vsej svoji mladostni razigranosti in hkrati v vsej povezanosti z Bogom.

Umrl je, ko je bil nekoliko starejši od vas, star 18 let, kar pomeni, da je umrl pravzaprav, ko je končal gimnazijo, ko je končal srednješolske študije. In zato ve, kaj pomeni biti srednješolec, čeprav je on takrat obiskoval jezuitski kolegij na Dunaju. In ve, kakšne so stiske in skrbi, pa tudi kakšne so radosti in veselje človeka, ki si v teh letih nabira znanje, izkušnje in vse ostalo, kar ga kleše v nekoga, ki bo zmogel sam stati v življenju, pa ne samo sam stati, ampak bo sposoben biti tudi dovolj trden, da se bodo nanj naslonili tudi drugi. Zato vas povabim, da se mu začnete priporočati. Morda boste presenečeni, ko boste spoznali, da sv. Stanislav ni samo črka na papirju, ampak da je sv. Stanislav vaš zagovornik pri Bogu. Da pred Boga prinaša vaše življenje, vaše stiske, včasih vaše strahove, včasih nemoč, ki jo doživljate, vse to prinaša pred Boga, poimensko za vsakega izmed vas. In zato, da bi sv. Stanislava v resnici lahko sprejemali za svojega zavetnika, mi dovolite, da razgrnem predvsem dve potezi njegovega življenja; ne kot spomin na preteklost, ampak kot povabilo za sedanjost.

Ko je sv. Stanislav prišel na Dunaj, da bi se čim bolj izobrazil – njegovi starši so bili plemiškega rodu – da bi potem lahko prevzel službo v upravljanju njihove posesti, oče ga je celo videl kot sposobnega diplomata, sta z njim prišla tudi njegov brat Pavel in domači učitelj.  Stanovali so pri nekem protestantu. Brat Pavel in učitelj sta začela hoditi po krivih potih in sta hotela na ta kriva pota speljati tudi mladega Stanislava. Ampak vedno, ko se je brat zaletaval vanj, verjamem, da je bilo to zaradi tega, ker je bil Stanislav za brata Pavla spraševanje vesti, saj ni zdržal ob tem zgledu zvestobe, ob zgledu odgovornosti, ob zgledu notranje trdnosti in moči. Ker ni zdržal,  je skušal ta zgled porušiti, ga potegniti za sabo. Ker mu ni uspelo, da bi ga potegnil za sabo, ga je sramotil, se mu je posmehoval, tudi fizično ga je napadal, pretepal. Ampak ob vseh teh povabilih veste, kaj je rekel sv. Stanislav. Dejal je: Veš, »za nekaj višjega sem rojen«. Ne za posedanje po krčmah, ne za popivanje, ne za lahkoživost, za nekaj višjega sem rojen. Poglabljal se je v knjige in poglabljal se je v molitev.

In to bi rad položil v vaše srce, za nekaj višjega ste rojeni. Veste, nihče izmed nas ni prišel na našo zemljo zato, da bi na tej zemlji preživel ne vem koliko let že, 50, 60, 90 in da bi potem ob koncu svojega življenja omahnil v grob ali pa v krematorij in bi bilo vse končano. Ostal bi samo še zapis v matičnih knjigah in morda nekaj časa spomin v zavesti sorodnikov. Ne, nismo rojeni za to, za nekaj višjega smo rojeni.

Prej smo slišali pesem Vse to je dar, neizmerni dar ljubezni. Pesem je govorila o stvarstvu. Najprej pa je vsak izmed vas dar ljubezni, vsak izmed vas je uresničena Božja ljubezen in iz te ljubezni ste rojeni, iz te ljubezni smo rojeni in za to ljubezen smo rojeni, zanjo. Zato naše življenje prihaja iz Boga in se vrača k Bogu. Vmes pa moramo živeti to zavest: za nekaj višjega sem rojen, iz Boga sem rojen. Ali si predstavljate, kaj to pomeni, kakšna sveta resnica je nositi v srcu zavest, da je Bog na mojem začetku in Bog je moja izpolnitev. Kakšna trdnost, kakšna varnost. Naj vejejo po tem svetu takšni in drugačni vetrovi, nekdo, ki v srcu nosi spoznanje, da je ljubezen, da je rojen iz ljubezni in rojen za ljubezen, tem vetrovom in viharjem ne bo nikdar popustil.

Zato, dragi moji dragi prijatelji, naj vam sv. Stanislav izprosi, da boste tudi vi v svojem srcu začutili to spoznanje, to izpolnitev, to polnost življenja: biti rojen za nekaj višjega. In če boste živeli to spoznanje, da ste rojeni za nekaj višjega, boste živeli iz Boga. Potem bo Bog tisti, ki bo vodil vaše odločitve, kakor je bil Bog tisti, ki je vodil odločitve sv. Stanislava. V nekem trenutku je namreč rekel: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar.« Živeti hočem, kakor je Bogu všeč.

To je tudi naše poslanstvo. Bili smo krščeni, pri prvem obhajilu, k spovedi hodimo, vse samo zaradi tega, da bi zmogli živeti, kakor je Bogu všeč. Božja volja, dragi bratje in sestre, naj bo vaš vodnik skozi življenje in če boste Boga sprejeli za svojega voditelja skozi življenje, boste zmogli neverjetne stvari. Ko je sv. Stanislav spoznal, da je poklican v Družbo Jezusovo, k jezuitom, je doživel nasprotovanje svojih staršev. Oče je celo zagrozil, da bo prišel v Rim in ga vklenil v verige, in ga privedel nazaj na Poljsko. Pa mu je odpisal z vsem spoštovanjem: »Oče, to lahko storiš, lahko me vkleneš v verige, ampak jaz bom sledil temu, k čemur me kliče Bog.« Jezuiti na Dunaju si ga niso upali sprejeti, Poljska je bila preblizu. Zato je ta mladenič, takrat sedemnajstleten, peš odšel z Dunaja v Augsburg, ker je hotel izpolniti Božjo voljo. In potem iz Nemčije v Rim, ker je hotel izpolniti Božjo voljo. Ko se človek odloči, da bo v življenju izpolnjeval Božjo voljo, potem Bog stopi ob njegovo stran, potem mu Bog da moči, da naredi stvari, o katerih si prej niti sanjati ni upal. Naj postane izpolnjevanje Božje volje tudi vaše vodilo življenja in zmogli boste še daljše razdalje kakor so vsi kilometri, ki jih je prehodil sv. Stanislav, zmogli boste še višje odločitve, kakor je bila njegova  popolna predanost poklicu, za katerega je čutil, da je njegov. Zmogli boste iz Boga.

Prosim vas, zelo vas prosim, dragi bratje in sestre, da postanete v resnici ne samo dijaki Zavoda sv. Stanislava, dijaki Škofijske klasične gimnazije, ampak da postanete tisti, ki so vzeli Boga zares, ki živijo iz njega, ki se veselijo svojega življenja in ga hočejo uresničiti tako, kakor si ga je zamislil Bog. Amen.

Zvočni posnetek: >>>
Več na spletni strani: >>>

2018-05-23T12:03:51+00:0012. 11. 2015|