Dragi bratje duhovniki, draga diakona, dragi bratje in sestre, drage družine, dragi otroci!

Upam, da vas danes, na nedeljo, na praznik svete Družine navdaja veselje, veselje vsakega nad svojo družino. Upam, da ste v tem prazniku družine ponosni na svojo družino, vsak na svojo ženo, na svojega moža, na svoje otroke, otroci na svoje starše. Ne zaradi tega, ker so vaše družine idealne, ne zaradi tega, ker bi bile naše družine popolne, pač pa zaradi tega, ker si prizadevamo za to, da bi bili naklonjeni drug drugemu, da bi sprejemali drug drugega, in da bi v tej odprtosti za življenje, v odprtosti za sočloveka izpolnjevali Božjo voljo.

Zelo potrebno in primerno je, da se v razmišljanju o svoji družini ozremo v Sveto družino, v njeno resničnost, da se ozremo v njen Nazaret, v njen Betlehem, v ves tek njenega življenja. Spoznali bomo, da nam je Sveta družina dosti bliže, kot običajno mislimo, ali pa lahko pogledamo še z druge strani, smo tudi mi veliko bliže Sveti družini, kot običajno sodimo.

Sveta družina je bila ogrožena na samem začetku. Jožef se je že odločil, da ne bo vzel Marije k sebi, ampak da jo bo na skrivaj odslovil. Čeprav sta bila zaročena in sta po tedanjih običajih veljala za moža in ženo, čeprav še nista zaživela skupaj, se je Jožef odločil, da se umakne iz Marijinega življenja, da se umakne od njenega materinstva, da se umakne od njenega otroka, da ji pusti prostost, naj gre po poti, ki je njena. In če bi Jožef sledil svoji pameti in svojemu človeškemu sklepanju, bi Sveta družina nikoli ne postala družina. Manjkal bi oče, manjkal bi varuh Božjega sina in mož Device Marije. Ampak, kaj se je zgodilo? V to človeško razmišljanje, v človeško sklepanje je spregovoril Bog. Ne s kakšnim gromom, tudi ne s pečatom na takšni ali drugačni listini, na takšnem ali drugačnem pismu, ampak je spregovoril v Jožefovi notranjosti: Ne boj se, ne boj se vzeti k sebi, Marije. In ker je poslušal Božji glas, je Marijo vzel k sebi. Ta družina je mogla postati družina in je mogla postati sveta, je mogla postati prostor, v katerega se je rodil, v katerem je rasel in v katerem je odrasel Božji Sin.

Kolikokrat, dragi bratje in sestre tudi naše družine pridejo v stisko in kolikokrat se morda v srcu ali pa v misli tega ali onega, žene, moža pojavi misel, zakaj pa ne bi odšel iz te zgodbe? Zakaj nadaljevati, zakaj si prizadevati za naslednji korak, za naslednjo zvestobo, za jutrišnjo ljubezen? Ker prevečkrat vsi mi ostanemo samo pri tem človeškem sklepanju, podpisujemo ločitvene liste, vlagamo ločitvene tožbe in za seboj puščamo ruševine. Srca ostajajo ranjena, nikdar do konca zaceljena. Bog noče naših ločitvenih listin, Bog noče naših razvez. Če vas je združil, če vas je blagoslovil v vašem zakonu ob vaši poroki, vas je zato, da bi vam stal ob strani  takrat, ko je težko, ko je težko biti zvest, ko je težko ljubiti, ko je težko potrpeti. In takrat je pomembno, da stopiš pred Boga in rečeš: Poslušaj, Gospod Bog! Bil si priča najini poroki in sedaj si priča najini stiski. Bodi pomočnik v odločitvi, bodi pomočnik v vztrajanju, blagoslovi najino prizadevanje za zvestobo in za ljubezen. Ne razmišljaj o tem, kako bi zbežal. Razmišljaj o tem, kako bi z Božjo pomočjo, še več, kako bi Boga potegnil v svojo stisko, ga povabil v svoj odnos, ga priklical v težavo, ki jo doživljaš, zato da bo družina ostala družina.

To se mi zdi še toliko bolj pomembno v tem našem času, v katerem čutimo razna prizadevanja v družbi, da bi uničili družino. Sam mislim, da je zadaj želja po dobičku, želja po manipulaciji s človekom. Kajti družina je tisti prvi in najpomembnejši prostor, v katerem ima človek zavetje, v katerem ima oporo, v katerem lahko stoji in raste v samostojnost, iz katerega lahko odhaja pokončno in v katerega se lahko vedno znova vrača za pot, da more postati pokončen. In če mu vzamemo družino, potem bomo dobili nekoga, ki ne bo imel nobene opore več. Človeka brez opore pa lahko premika čisto vsaka sapica, niti vetra ni potrebno. Lahko ga vodiš od police do police, od ponudbe do ponudbe in mu neprestano obljubljaš, kaj mora vzeti, česa se mora oprijeti zato, da bo zadovoljen, da bo srečen, da bo njegovo življenje izpolnjeno. Ne bo. Izpolnjeno življenje je lahko samo v družini, v kateri si sprejet in v kateri sprejemaš druge, v kateri si ljubljen in v kateri ljubiš.

Zato je zelo pomembno, da najprej vsi mi živimo jasno zavest o svoji družini, da vedno znova pričujemo zato, kaj je družina, da brez strahu povemo, kaj je družina, ter v tem istem duhu vztrajno in pogumno vzgajamo naše otroke. Naj otroci vstopajo v ta zmedeni svet s tisto notranjo trdnostjo biti moški, biti ženska, kar so doživeli in spoznali od svojih staršev, ko so ob njih odraščali in postajali fantje in dekleta in potem možje in žene.

Na poseben način se mi zdi prav, da pa se spomnimo tistih družin, ki ne morejo imeti otrok, veliko jih je in preveč jih je. Njihove bolečine smo morda nekoliko zaslutili v Abrahamovem pogovoru z Bogom, ko potoži, da bo tujec prevzel njegovo dediščino, da bo hlapec prebival v njegovi hiši. Rad bi, dragi bratje in sestre, dragi možje in žene, ki ne morete imeti otrok, rad bi, da svoj pogled od te včasih naravnost tesnobne želje po otroku, po potomstvu, dvignete k Bogu in ga vprašate, zelo preprosto in zelo po domače: Gospod, Bog, kakšen je tvoj načrt z nama, če nama nisi podaril otrok. Zazrite se v Gospoda in skušajte odkriti Njegovo sveto voljo za vas. Verjemite, da ima Bog za vsakega izmed vas poslanstvo, da ima poslanstvo za vsak par, ki se ne more veseliti rojstva. Kakor mora v družini z otroki neprestano Božja volja postajati resničnost, tako mora tudi v zakonu, v katerem ni rojstev, Božja volja postajati resničnost. Ozirati se vanj in ga prositi: povej, kam in kako?

Ker je danes tudi dan nedolžnih otrok, prosimo, da bi bilo v vseh nas več poguma za življenje, in manj Herodovskega razmišljanja, da nas otroci ogrožajo. Herod je moril zato, ker je bil prestrašen, in ker se je oklepal svojega prestola. In danes mori, ker smo prestrašeni, sicer se ne oklepamo svojih prestolov, ampak se oklepamo drugih stvari, za katere mislimo, da bi nam jih mogel otrok odvzeti. Pa ne obsojam nobene od teh žena, ker vem, kakšne strašne stiske doživljajo v svojem srcu. Obsojam pa sistem, sistem, ki onemogoča, da bi se otroci rojevali na svet, da bi vsak mogel biti sprejet in dobrodošel, da bi v vsakem prepoznali Božji obisk, Božji nasmeh, da bi vsakega sprejeli z veseljem. Proti takšnemu sistemu se moramo boriti vsi, proti takšnemu načinu razmišljanja se moramo boriti vsi, kajti naš Bog je življenje ljubeči Gospod, kakor pravi Knjiga modrosti. In če verujemo v Boga življenja, potem moramo biti tudi mi varuhi življenja in apostoli življenja v družbi, kakršna je.

In končno, slišali smo, kako je Simeon vzel Jezusa v naročje. Ali si predstavljate, s kakšno nežnostjo ga je držal. Spomnim se, kako je brat prvič držal v naročju svojo prvorojenko, kako je bil simpatično in nežno neroden. Verjamem, da ste bili bolj ali manj takšni vsi očetje in v prvem trenutku tudi mame. V tem je nekaj pomenljivega. Otroka moraš vedno jemati v naročje, k srcu z nežnostjo, previdno, da ga ne poškoduješ, da ti ne bi zdrsnil iz rok. Vedno mora ostati v tvojem naročju, čeprav v različnih starostih, na drugačen način. Vedno ga je treba držati v svojih rokah pred Gospodom, v templju, da ti bo Gospod odkrival, na kakšen način bodi mama, in na kakšen način bodi oče, ko je star eno leto, ko pride v puberteto in ko začne odhajati od doma.

Dragi bratje in sestre, hvala vam za vaše družine in živite v njih, kot rečeno, z veseljem in ponosom v Gospodu. Amen.

Besedilo po zvočnem zapisu

Objavljeno 28. 12. 2014

Podobni prispevki