Nagovor nadškofa Zoreta na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah

Spoštovani bratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi romarji k Mariji Pomagaj in Marijini častilci, dragi bratje in sestre.

Praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, kakor je med nami še bolj poznan, je zelo močno vstopil med resnice naše vere in ji dal močan pečat. Množice do zadnjega kotička napolnijo Marijine božje poti in druga svetišča. Kristjani smo namreč ob praznovanju Marijine poveličanosti v nebeški slavi polni veselja, polni prekipevajoče radosti, ki jo moramo izraziti v romanju, v petju Marijinih pesmi in v zahvaljevanju Bogu, ki tako čudovito skrbi za vse, ki se njemu izročajo. Prepevamo Mariji in slavimo Boga Očeta, da je na Božji materi že uresničil Jezusovo obljubo, da je v hiši njegovega Očeta veliko bivališč in da bo zopet prišel in nas k sebi vzel, da bomo tudi mi tam, kjer je on. Zato danes naše oči napolnjuje podoba žene, ki je ogrnjena s soncem, pod njenimi nogami je mesec, na njeni glavi pa je venec iz dvanajstih zvezd. Žena je odeta v lepoto, žena je polna svetlobe. Poveličanost te Žene, poveličanost Božje matere Marije je izpolnitev Božjih obljub.

Obenem pa smo kristjani ob današnjem praznovanju polni veselja tudi zaradi tega, ker se v svoji veri zavedamo, da je Marija samo prva predstavnica človeškega rodu, ki je deležna polnosti bivanja v nebeški slavi, ki je poveličana. Obljuba poveličanja velja tudi za vse nas. Tudi nas vse bo Jezus sam odvedel v Očetovo hišo. Ko se torej danes oziramo v Marijo in jo slavimo kot poveličano nad vsa nebesa, se oziramo tudi v svojo prihodnost. Tudi mi smo po Božji dobroti ustvarjeni za poveličanost, tudi mi smo po Jezusovi ljubezni odrešeni in poklicani v svetlobo, v luč, v kakršni že prebiva Marija. In to upanje je močnejše od vsega, kar nam more življenje postaviti na pot. Upanje, ki živi iz Jezusovega trpljenja in vstajenja, upanje, ki se hrani iz Marijine nebeške slave, je močnejše tudi od smrti same. In zato je tako neuničljivo, je nezlomljivo. Bratje in sestre, bodimo ljudje upanja, bodimo ljudje prihodnosti, zagotovilo poveličanosti človeškega življenja ohranjajmo živo v sebi.

Obljuba prihodnosti, obljuba končne poveličanosti pa daje vrednost tudi našemu zemeljskemu življenju. Ker se naši dnevi ne izgubljajo v praznino in nič groba, mora tudi naše dneve in naše odnose, ki jih živimo na tem svetu, zaznamovati večno življenje, ki je v Mariji vnebovzeti že uresničeno, za nas pa ostaja obljuba in zagotovilo, ki nam ga daje Jezus Kristus. Poveličanost namreč ni nekaj, kar bi bilo popolnoma ločeno od sedanjosti, ampak se naše zemeljsko življenje srečuje z nebeškimi resničnostmi, ki ga oblikujejo in preobražajo, dokler ne bo oživljeno v Kristusu, kakor zagotavlja apostol Pavel Korinčanom.

In kakšni morajo biti naši odnosi, kako moramo živeti kot ljudje in kot kristjani, da ne bomo žalili božjega Svetega Duha, s katerim smo kot s pečatom zaznamovani za dan odrešenja. Pri razmišljanju o tem vprašanju nam naproti prihaja srečanje, o katerem je govoril današnji evangeljski odlomek. Marija, ki je na angelov pozdrav odgovorila, da je pripravljena izpolnjevati Božjo voljo, je pohitela na obisk k sorodnici Elizabeti v Judejskem pogorju, ki je pričakovala sina, čeprav je pri ljudeh veljala za nerodovitno. Prizor srečanja med obema ženama, ki ob pričakujeta svoja prvorojenca, je eden najbolj čistih, eden najbolj veselih odlomkov celotnega Svetega pisma.

Od kod to veselje, od kod ta neskaljena radost, ki žari iz vsake besede, ki si jo izmenjata Marija in Elizabeta? Upam, dragi bratje in sestre, da ste začutili, da med obema ni nobene sence. Samo luč, samo svetloba, ki napolnjujeta veselje. Mislim, da se moramo od njiju najprej naučiti sprejemati drug drugega z veseljem. V prizoru njunega srečanja ni nobene zavisti, nobene tekmovalnosti, nobene užaljenosti. Iz Elizabetinih besed ne zazveni ničesar, kar bi razodevalo, da bi sama želela biti na Marijinem mestu, da bi sama želela biti Odrešenikova mati. Ne, ona se veseli in se čudi, kako to, da je k njej prišla mati mojega Gospoda. Polna Svetega Duha jo je blagoslovila in blagoslovila tudi sad njenega telesa. Prav tako se tudi Marija ne povzdiguje nad Elizabeto. Nima se za pomembnejšo od nje. Preprosto se Bogu zahvaljuje za velike reči, ki ji jih je izkazal On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Vesela je tega, kar je Bog dal njej.

Kako pomembno sporočilo prihaja iz tega srečanja za nas. Ali si predstavljate, dragi bratje in sestre, kako zelo drugačni bi postali odnosi med nami, če bi se srečevali v tem duhu, v duhu medsebojnega sprejemanja in veselja drug nad drugim? Kako drugačne bi bile naše družine, če nam ne bi bilo potrebno drug drugemu dokazovati, da imamo prav, da mora obveljati naša misel ali naša odločitev. Kako zelo drugačni bi bili odnosi med ženo in možem, če bi se srečevala v čistem veselju medsebojne podarjenosti in obdarjenostmi. Če bi se veselila drug drugega in drug v drugem videla dar. Če bi znala drug nad drugim v hvaležnem presenečenju vedno znova izgovarjati: Od kod meni to, da prihajaš k meni ti, ki si zame čisti dar Božje dobrote? Iz naših zakonov in naših družin bi zavelo sprejemanje in veselje. Nobenih razlogov za ločitve ne bi bilo več, ker ne bi bilo več nobenih razlogov za dokazovanje lastne večvrednosti. Sprejemali bi drug drugega v ponižnosti in hvaležnosti.

Kako drugačno bi bilo naše gospodarsko, družbeno in politično življenje, če bi med nami veljali zakoni srečevanja, kakršne nam predstavlja srečanje med Marijo in Elizabeto. Ko bi se vsak zavedal lastnih sposobnosti in obdarovanosti, in bi to z veseljem uporabljal v dobro vseh. Ko bi bila iz vseh odtenkov našega družbenega in političnega življenja odpravljena zavist, ko drug drugemu ne bi več metali polen pod noge? Ko bi v resnici začeli delati za dobro vseh, za naše skupno dobro? Takrat bi se začeli veseliti uspeha drug drugega, kakor sta se Marija in Elizabeta veselili druga druge. Temelj tega veselja pa bi bilo spoznanje in zavest, da je uspeh kogarkoli izmed nas, ki ga v tem duhu deli z vsemi, dober za vse nas, ker predstavlja naše skupno dobro. Vem, da se lahko marsikomu zdi, da so moje misli naivne, vendar sem prepričan, da bi marsikaj od tega lahko začeli živeti v našim medsebojnih odnosih in da bi potem naša Slovenija vsem postala veliko lepša domovina, pa še marsikaterega sveta ali društva za človekove pravice ali proti sovražnemu govoru in še marsikaj podobnega ne bi potrebovali.

Drugo sporočilo, ki veje iz današnjega odlomka, pa je veselje, ki ga izžarevata materi v pričakovanju rojstva svojih otrok. »Ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo.« Kako pomembno je izgovarjati besede in jih izgovarjati tako, da se otroci čutijo sprejete, da poskočijo od veselja. Ne samo besede, ki jih v svojih mislih izgovarjajo noseče matere, ampak besede, ki jih v svojih srcih mislijo vsi, ki s temi materami živijo, vsi, ki te matere srečajo. Te besede, pa čeprav morda samo mišljene in nikoli izgovorjene, morajo biti polne veselja nad človekom, ki prihaja na ta svet. Če bo v nas radost nad njegovim prihodom, se bo tudi sam veselil svojega rojstva na naš svet.

Isti razlog pa nam narekuje tudi odgovornost za to, kako sprejemamo otroke, kakšno okolje jim nudimo? Prav to veselje nam izprašuje vest, kakšne vrednote živimo in kakšne vrednote posledično zagovarjamo. Ali smo pripravljeni narediti vse, da bi naši otroci živeli v okolju, da bi živeli v družinah, v katerih bi ob očetu in materi oblikovali svoj značaj in razvijali svoje sposobnosti. Ne glede na vse, otrok konec koncev vedno potrebuje družino očeta in matere, družina pa je družina le, če je odprta in pripravljena sprejeti otroka. Pomembna je pripravljenost. Tudi če morebiti otrok ne vstopi v življenja moža in žene, je to še vedno družina, saj je za otroka pripravljen prostor in mu je namenjeno veliko ljubezni. Oče, mati, otrok in veliko veselja drug nad drugim, veliko sprejemanje drug drugega. Mislite, bratje in sestre, da bi si mi vsi mogli prizadevati v tej smeri? Da bi mogli razmišljati na ta način ter govoriti in delovati v tem duhu, da bi mogli tudi vsi naši otroci od veselja poskakovati že v telesih njihovih mater.

Marija vnebovzeta, vsa čista, vsa lepa. Danes ti izročamo sami sebe. Izročamo ti naš narod. Izročamo ti vse odgovorne v gospodarstvu, družbi in politiki. Izročamo ti naše družine. Naj nam tvoja priprošnja pri Bogu pomaga, da bomo vedno bolj sposobni veselja v naših medsebojnih srečevanjih. Marija Pomagaj, prosi za nas.

msgr. Stanislav Zore OFM

2016-05-05T12:51:15+00:00 15. 08. 2015|