Spoštovani gospod prošt in stolni župnik,
spoštovani gospodje kanoniki,
dragi diakoni, bogoslovci,
dragi bratje in sestre!

Slišali smo evangeljsko poročilo evangelista Mateja, kako so modri iz Vzhoda sledili zvezdi, kako so sledili navdihu in kako so prišli v Betlehem. Tam so našli dete, otroka in njegovo mater Marijo in so se razveselili. Čeprav bo bili ljudje globokega znanja, gotovo vrhunsko izobraženi za svoj čas, so znali prepoznati Božje razodetje v tako preprostem in vsakdanjem prizoru, kot je otrok v naročju svoje matere. Tisto razpoznavno znamenje, da so prišli pred Boga, da so v resnici pred kraljem, ki so ga iskali, ko so hodili za zvezdo, je bilo veselje, ki je napolnilo njihova srca.

Dragi bratje in sestre, ali je v naših srcih doma veselje? Ne mislim tistega veselja, ki nam ga ponujajo, tistega, ki nam ga prodajajo, tistega veselja, ki ga povzročajo različne snovi, različni pripomočki. Ne, mislim na tisto veselje, ki je globoko v srcu ljudi in ki ne ugasne takrat, ko ugasnejo luči na našem novoletnem okrasju, tisto veselje, ki potem izzveneva skozi leto, skozi dneve in dneve in ki ga je dovolj, da ga moremo vedno znova deliti tudi z drugimi. Tisto veselje, ki je močnejše od preizkušanj življenja, tisto veselje, ki ga ne more zatreti niti preizkušnja trpljenja in križa, veselje, ki se rojeva iz Boga, veselje, ki je Bog sam. Ali imamo to veselje v svojem srcu? Ali živimo iz tega veselja? Kajti če imamo to veselje v sebi in če živimo iz njega, potem smo tudi mi že prehodili pot modrih iz Vzhoda, potem smo tudi mi prišli pred Dete in njegovo mater ter se mu poklonili, potem smo že počastili svojega Boga in je naš Bog v resnici rojen tudi v nas.

Sicer pa smo kristjani vedno znova povabljeni na pot treh modrih. Modri prav za prav hodijo pot človeka, človeka, ki išče Boga, ki išče smisel svojega življenja in ki smisla ne more najti nikjer drugje kakor v njem, ki nas je ustvaril, v njem, ki nas je odrešil, v njem, ki nas posvečuje. Vse druge stvari so muhe enodnevnice, ob katerih morda vzdrhti srce, zatrepeta naša notranjost, ampak ostane neizpolnjeno in neizgovorjeno. Zato, da bi mogli stanovitno hoditi po tej poti, dragi bratje in sestre, mora biti naše srce odprto. Modri so se ozirali v zvezde, razbirali so znamenja okoli sebe in ta govorica narave zanje ni bila prazna. Niso hodili mimo narave, mimo lepot sveta, ne da bi začutili njihov nagovor. Žal smo mi ljudje tega našega časa, ljudje tehnike, ljudje elektronskih medijev, pogosto slepi za vso tisto lepoto, ki jo je Bog razgrnil okoli nas in v kateri ga ni težko prepoznati. Samo ustaviti se je treba. Skloniti se je treba do te lepote, ki se razodeva tudi v najmanjšem, in videti, kakšno razkošje je Gospod razgrnil okoli nas. Če se človek ustavi ob teh znamenjih sveta, v znamenjih Božjega stvarstva, potem hitro začuti, kako velikodušen je v svojem stvariteljskem delovanju Bog in kako velikodušen je tudi v svoji Besedi, s katero nas skozi stvarstvo nagovarja.

Kdor začne poslušati to govorico Božjega stvarstva, se bo prej ali slej tako kakor trije modri srečal tudi z Razodetjem. Govorica stvarstva jih je pripeljala do besed Razodetja. Ko so iskali tistega, ki ga razodevajo zvezde, so prišli do Besede, ki govori o Bogu, o tem novorojenem kralju, in so dovolili, da jih ta Beseda tudi pouči. Tukaj vidimo, dragi bratje in sestre, kako pomembno je, da postanemo tisti, ki jemljejo v roke besede Razodetja, ki jemljejo v roke Sveto pismo, ga prebirajo, ga premišljujejo, ga študirajo, pa ne tako kakor pismouki in farizeji, kajti zanje je bilo to mrtva črka na papirju, ampak kot tisti, ki preko te razodete Besede stopajo v živ pogovor z živim Bogom. Ko se beseda narave oplemeni in poglobi z besedo Svetega pisma, z Besedo živega Boga, se odpre pot naprej. Na ta način lahko vsak kristjan, na ta način lahko vsak človek začne odkrivati, kje se je rodil novorojeni kralj, kje prebiva novorojeni kralj. Pomembno je, da nas beseda stvarstva in beseda Svetega pisma odvedeta v življenju, da ne ostanemo zaprti ne v palačah svojih razlikovanj nekje na daljnem Vzhodu, da ne ostanemo zaprti v jeruzalemskih ulicah in njegovih ustanovah, ampak gremo naprej, do tam, kjer se rojeva Življenje, da gremo do Betlehema, kjer je Bog stopil na zemljo, da tudi vsak izmed nas odkrije svoj Betlehem, kraj Božjega rojstva v njegovem življenju in hkrati tudi kraj svojega osebnega spreobrnjenja.

Kajti, dragi bratje in sestre, z modrimi se je zgodilo nekaj čudovitega. Ne da bi vedeli, bi v vsej svoji dobri volji in pripravljenosti skoraj postali sodelavci zla. Herod je njihovo iskanje, njihovo pripravljenost iti k novorojenemu kralju zlorabil. »Pojdite in poizvedite, kje je. Preglejte vse okoliščine in mi potem povejte, da ga bom tudi jaz šel počastit, da se mu grem tudi jaz poklonit.« Tako je te ljudi polne dobrih namenov hotel potegniti v svojo zaroto zla. Šele ko so ti ljudje srečali Jezusa, srečali njegovo mater, ko so se pred njim poklonili, ko so ga počastili, ko so šli pred njim na kolena do tal, so spoznali, da ne morejo po isti poti nazaj, da ne morejo v to spletko zla in hudobije, ampak morajo z Bogom v srcu, s tem srečanjem v srcu hoditi po drugačnih poteh, po poteh ljubezni do človeka in po poteh češčenja Boga. Dragi bratje in sestre, tudi v nas mora biti vedno znova to osebno spreobrnjenje, čeprav nas morda zlo na takšen ali drugačen način skuša potegniti v svoj vrtinec, po drugi strani srečanje z živim Bogom v Besedi, v zakramentih, predvsem pa v sveti daritvi, v sveti evharistiji, vedno znova razsvetli naše srce, da nikoli ne pristanemo na to mamljenje, na to vabilo zla, ampak ostanemo močni v Gospodu. In namesto, da bi postali sodelavci zla, postanemo nosilci živega Boga v ta svet.

Danes skupaj z vami prosim Gospoda, da bi bil vsak izmed nas pozornega pogleda, da bi odkrival v svojem življenju vsa tista znamenja, po katerih ga nagovarja Bog; da bi vsak izmed nas v svojem življenju znal vsak dan znova zajeti iz Božje besede, da bi začutil, kje se danes v mojem življenju rojeva Bog in da nikoli ne bi pogrešali tiste zvezde, ki nas odvede v Betlehem, na kraj našega veselja, na kraj Božjega češčenja, na kraj našega osebnega spreobrnjenja, kjer tudi mi postanemo oznanjevalci novorojenega kralja.
Bodimo tisti, ki hodijo za lučjo, ki jo prižiga Bog v življenje, bodimo tisti, ki živijo iz Besede, ki jo Bog izgovarja v življenje in bodimo tisti, ki z živim Bogom v srcu postanejo oznanjevalci njegovega evangelija v tem svetu. Amen.

Po zvočnem zapisu