Nagovor nadškofa Zoreta na praznik Gospodovega razglašenja pri sv. Petru v Ljubljani ob blagoslovu samostanske kapele sv. Maksimilijana Kolbeja in novih samostanskih in župnijskih prostorov

Dragi pater provincial Milan,
dragi dekan, dragi župnik,
vsi dragi duhovniki, dragi redovniki, sestre redovnice,
dragi ministranti, pevci, dragi bratje in sestre!

Dvojno veselje nas druži v večeru današnjega praznika. Najprej veselje, da bomo lahko blagoslovili nove prostore samostana in župnije kakor tudi novo kapelo v teh prostorih. Pomembna pridobitev je to za redovno skupnost bratov minoritov tukaj v Šempetru in pomembna pridobitev je tudi za pastoralno življenje tukajšnje župnije.
Ob tem bi rad iskreno čestital bratom minoritom, ker so se, čeprav so časi zahtevni, pogumno odločili za gradnjo in jo srečno pripeljali tako daleč, da moremo nocoj prositi Boga, naj s svojim blagoslovom na poseben način vstopi v te prostore, da bodo mogli tisti, ki bodo v njih bivali, živeti bratstvo in pričati z bratstvom. In da bodo mogli tisti, ki se bodo v njih srečevali, ki bodo vanje prihajali, v njih doživljati sprejetost in ljubezen in odhajati s tem blagoslovom Božje navzočnosti in Božje bližine.
Obenem je tudi prav, da se zahvalim bratom minoritom, ki skrbijo za to župnijo in hkrati tudi za bolniško župnijo, kjer pravzaprav 24 ur na dan dajejo svoj čas tistim, ki so v naši bližini najbolj preizkušeni, čeprav so pogosto tako zelo odmaknjeni od naših oči. Zaradi tega ne smejo biti nikoli odmaknjeni od naših src, od naših molitev, od našega zavedanja, da jih moramo spremljati. Dragi bratje minoriti, hvala vam, da ste tem ljudem na poseben način na voljo. Ob katerikoli uri noči ali dneva vas ljudje pokličejo, ste pripravljeni oditi in prinesti ljudem Boga, tolažbo, odpuščanje. To, kar potrebujejo, da ponovno pridobijo svoje zdravje ali pa da morejo mirno oditi v svojo in Božjo večnost.
Drugo veselje, ki nas napolnjuje nocoj, je veselje današnjega praznika, veselje Gospodovega razglašenja ali kakor je nam, se mi zdi bolj domače, veselje praznika svetih treh kraljev.
Slišali smo v uvodu, kaj vse to pomeni, kako se je Božje veličastvo sklonilo k nam, ubogim ljudem, in zato, da nas Božje veličastvo ne bi prestrašilo, je postalo majhno. Da pred Bogom ne bi bežali, je prišel med nas kot otrok. Modri iz vzhoda so se podali iskat tega otroka, čeprav so bili v pričakovanju pripravljeni najti kralja. Ampak ko so našli otroka namesto kralja ali ko je ta kralj razodel svoje kraljestvo v otroku, jih to ni odvrnilo od njihove namere, od njihove poti. Nasprotno, tej svoji poti so naredili zaključek na tak način, da so pred tem otrokom – kraljem padli na tla, se mu poklonili do tal in ga počastili ne samo kot kralja, ampak so ga počastili kakor Boga.
Slišali smo, da so temu kralju izročili svoje darove: zlato, kadilo in miro. Vemo, da to pomeni Jezusa kot kralja, Jezusa kot Boga in Jezusa kot umrljivega človeka. Vendar skušajmo nocoj za trenutek te darove prenesti na našo osebno raven. Tudi mi prihajamo pred svojega Boga, pred svojega kralja. Včasih prihajamo pred otroka, na poseben način v božičnem času. Drugič prihajamo pred odraslega moža, ki oznanja Očeta in njegovo voljo in najprej to sam živi, uživa kot svojo jed. Potem prihajamo pred trpečega, zaničevanega, križanega. Prihajamo tudi pred vstalega. Vprašam pa vas in sebe, kaj mu prinašamo? Kaj prinašamo mi, romarji tega današnjega časa svojemu Bogu, svojemu kralju? Kakšne darove mu izročamo mi, kakšne darove mu izročam jaz? Niso vsi trije kralji dali vse tri darove: eden je dal zlato, drugi je dal kadilo in tretji je dal miro. Vsak je dal tisto, kar je imel. To je prvo pomembno sporočilo za nas: ne misli na to, kaj bi mu morda rad dal, ne misli na to, kaj mu dajejo drugi, ne primerjaj se z drugimi, ampak pomisli na to, kaj imaš ti, kaj lahko ti položiš pred svojega Boga, pred svojega Stvarnika in Odrešenika, kajti tvoj dar mora biti tvoj dar, ne sosedov dar, ne ne vem čigav dar, ampak mora biti tvoj dar. Pa čeprav ni ne zlato, ne kadilo, ne mira, čeprav v očeh sveta ni čisto nič posebnega in dragocenega, čeprav sta to samo dva navadna novčiča, mora dar biti tvoj.
Kaj je tisto, kar je na nek način – vem, da bi pod različnimi vidiki lahko razmišljali o tem – kar je moje? Najprej bi rekel, dragi bratje in sestre, da je to čas. Bogu moramo dati čas, za Boga si moramo vzeti čas. Morda v tem našem času naglice, hitenja, ko naše življenje uravnavajo ure in rokovniki, ki nas neprestano preganjajo, je še posebej pomembno, da Bogu damo čas. Kajti silno hitro se lahko ujamemo v past, da nimamo časa, da nimamo časa za to, da bi pokleknili predenj, da nimamo časa za to, da bi sklenili roke in molili, da nimamo časa za to, da bi prišli k njemu, da mu dovolili, da nas obišče v svojih zakramentih, da nas očisti v zakramentu sprave, da nas nasiti v sveti evharistiji, da nimamo časa za to, da bi odprli ušesa in dušo njegovi besedi, bodisi da jo sami odpremo doma in jo prebiramo, bodisi da ji prisluhnimo tukaj v svetišču pri sveti daritvi. Dati svojemu Bogu čas.
Druga stvar, drugi dar, ki ga bi moral vsak izmed nas dati svojemu Bogu, je volja. Ne samo mi redovniki in redovnice, ki smo obljubili pokorščino, ampak vsak kristjan mora Bogu dati svojo voljo, se pokoriti njegovi volji, Božji volji. Poglejte, kaj se je zgodilo s Herodom. Bil je tako poln samega sebe, da je neprestano živel v strahu, ogrožen od vseh in od vsakega. Namesto da bi se razveselil novega, da bi se razveselil tega življenja, ki so mu ga prišli oznanit modri, je prestrašeno začel kovati načrt, kako bo zavaroval samega sebe. Namesto da bi ga zgodovina slavila kot kralja, ki je kot kralj prišel pred Božjega kralja, se ga zgodovina spominja kot krvnika, ki je dal pobiti vse, ki mu bi mogli postati tekmeci. Ti modri iz vzhoda, ki so pa svojo voljo v resnici podredili Božji volji, so najprej šli za zvezdo in ji sledili v Jeruzalem in tam povpraševali, kje naj iščejo njega, ki ga zvezda oznanja. Potem so bili pokorni temu oznanilu in se odpravili naprej do Betlehema. Ko so v Betlehemu, kot sem rekel, zagledali otroka, ki ni izgledal prav nič kraljevsko, so spremenili svoje predstave in počastili Boga v tem otroku. Tako se moramo tudi mi neprestano odpovedovati tistemu, kar si sami zamislimo, in poslušati to, kar nam govori Gospod Bog. Na ta način bomo napredovali iz trenutka v trenutek, iz srečanja v srečanje, iz razodetja v razodetje. Vedno bližje bomo tistemu polnemu razodetju, v katerem se bo Gospod Bog razodel nam osebno. Ne vem, na kakšen način, ne vem, v kakšni podobi, ampak če bomo poslušni njegovemu vabljenju, če bomo sprejemali njegovo besedo in povabila, potem ga bomo prepoznali. Potem bo tisti trenutek za nas razodetje. Doživeli bomo Božje razglašenje v našem osebnem življenju in bomo doživeli polnost Božje luči, polnost Božje luči.
Dragi bratje in sestre, verjamem, da vsak izmed vas sam zase ve, kaj je tisto, kar mora predložili pred Boga bodisi kot dar bodisi kot breme, da bo mogel zaživeti svobodo in prostost, da bo mogel doživeti tisto veselje, ki so ga doživeli modri. To je znamenje, da si srečal Boga: takrat, ko te morda sredi preizkušenj, sredi stisk, ko se zdi jutrišnji dan težak, napolni veselje od znotraj, tista neverjetna radost, v kateri se v tvoje srce naselita luč in mir. To pomeni srečati Boga. Želim vam, vsem skupaj želim, da bi se vam to dogajalo vedno znova. Kajti vsak dan znova, vsako jutro, se podamo na pot za svojo zvezdo. In želim vam, da bi vsak zvečer znova mogli poklekniti pred svojega Boga in ga počastiti v svetem srečanju. Amen.

Po zvočnem zapisu

2015-01-09T20:08:29+02:0006. 01. 2015|