Nagovor nadškofa Zoreta na pogrebu nadškofa Urana

V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je potekala pogrebna slovesnost upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana. V izrednih razmerah je pogreb potekal v ožjem družinskem krogu. Zbrane pa je nagovoril ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM.

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta ob pogrebu nadškofa Alojza Urana

Spoštovani sorodniki pokojnega nadškofa Alojza Urana, spoštovani bratje škofje in duhovniki. Od dragega nadškofa Alojza se poslavljamo v času, ko se zaradi okoliščin ne moremo množično zbrati v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, iz katere je kot pastir te škofije vodil svojo krajevno Cerkev v letih od 2004 do 2009. Slovesno mašo zadušnico bomo zanj opravili kasneje, ko bodo okoliščine dovoljevale, da bomo mogli v polnosti izraziti svojo hvaležnost Bogu in tudi + nadškofu Alojzu.

Dragi nadškof je trikrat ležal na tleh pred svojim Bogom: prvič v tej cerkvi ob diakonskem in drugič duhovniškem posvečenju, ki mu ga je 29. junija 1970 podelil nadškof Jožef Pogačnik. Drugič pa v Baziliki sv. Petra v Rimu, ob priliki svojega škofovskega posvečenja, ki ga je 6. januarja 1993 prejel po rokah papeža sv. Janeza Pavla II. Dvakrat se je tako globoko sklonil pred Bogom, da se je vrgel v prah cerkve in prosil vse svetnike, naj mu pomagajo živeti duhovništvo in škofovstvo v služenju. In kdor se položi v prah, ga ne more zlomiti nobena stvar več, nobeno breme in noben križ. Kmalu po škofovskem posvečenju je ob predstavitvi v tej stolnici povedal, da se zaveda, »da je to le cvetna nedelja, da bodo prišli tudi dnevi velikega tedna in šele po njih velika noč. Zavedam se, da je poslanstvo škofa predvsem služenje.«

Njegovo služenje je bilo življenje v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa. Ne vem, kje je bil njegov Emavs, v katerem se mu je Gospod razodel kot ljubezen do Očeta in bratov. Iz tega razodetja je kakor učenca iz Emavsa skozi vse svoje služenje prihajal k sestram in bratom, kakor ga je opisal škof Peter Štumpf: »Mnogo evangeljskih besed nam je oznanil, mnogo žlahtnih pesmi zapel, le redki so vedeli, da je pri tem tudi trpel. Ne zato, ker ga ne bi razumeli, temveč zato, ker je v sebi nosil bolečine tistih, ki jim je oznanjal, in tistih, ki jim je pel. Sočutni škof je bil v Cerkvi na Slovenskem tisto, kar je bil papež Janez Dobri v svojem času.«

Njegovo izpolnjevanje Očetove volje se je začelo 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah, kjer se je rodil kot zadnji treh otrok. Maturiral je leta 1964 na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na Filozofsko fakulteto. Pa ni študiral ne zgodovine ne arheologije in ne geografije. Ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Perkom na Šmarni gori je spremenil odločitev. Pripovedoval je, da ga je gospod Perko vprašal: »Fant, pa si se ti res prav odločil?« Vprašanje mu je seglo do srca in po romanju na Brezje je pred Marijo spoznal, da ne bo mogel nikjer narediti toliko dobrega kot v duhovništvu. Izrekel je Da, Oče in se vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika.

Najprej je kot stolni vikar služil v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani. Čez tri leta je odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.

Po odločitvi papeža Janeza Pavla II. je bil leta 1992, 16. decembra, imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, za praznik Gospodovega razglašenja pa posvečen v škofa v Rimu. Neka redovnica s Hrvaške mu je pisala: »Ali veste, kakšen privilegij imate, da vas je posvetil svetnik in da ste morda poklicani, da morate več pretrpeti, ker imate posvečevalca svetnika, in tudi sam postati svet.«

Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.

V tem času je tudi sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja. V njegovem stanovanju so se srečali navdušenci, ki so se že na poti s tega srečanja dogovorili, da ustanovijo komunikacijsko omrežje, ki so ga na kratko poimenovali VRNET; zaživelo je leta 1994 in se pozneje prelilo v rkc.si.

Papež Janez Pavel II. je nadškofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika Slovenske škofovske konference.

Istega leta, 1. septembra je tudi podpisal enega najbolj pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. »Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem.« Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. S seboj je vedno nosil podobice s simbolnimi fotografijami, izreki in molitvami. Ko je koga srečal in z njim spregovoril besedo, je na koncu iz žepa potegnil kup podobic in sogovornika povabil, da je žrebal. »Prav vsaka zadane! In misel je najbolj prava zate za ta trenutek!« je običajno komentiral, ko je izbiral podobice.

Duhovniki v zavodu so na poseben način doživljali njegovo pesem. Ta se je velikokrat slišala iz njegovega stanovanja. Tudi večernice je najraje imel kar pete, tako da se je na hodnik slišalo, kako v stanovanju prepeva psalme in tudi odpeve. Njegova molitev je postajala pesem in njegova pesem je bila molitev. Bil je človek dobrega in veselega srca, ki je nenehno in v vsem živel svoje geslo: »Da, Oče!«

Kot odgovorni za Slovence po svetu je veliko potoval. Pastir mora biti s svojimi ovcami. Ko se je upokojil, je postal romar. Še ko je bil v bolnici v tej zadnji bolezni, je Radio Ognjišče še vedno napovedoval romanje v Lurd, njegov duhovni voditelj bo nadškof Uran.

V velikem tednu je nadškof pospravil kovčke in se oprijel Jezusovega križa. Skupaj sta hodila zadnje korake proti vrhu Kalvarije, proti: »Dopolnjeno je!« Jezusa smo na veliki petek zvečer položili v grob, nadškof Uran se mu je pridružil v jutru velike sobote, da bi bil skupaj z njim deležen vstajenja.

Želim se zahvaliti vsem, ki ste nadškofa Urana na poseben način spremljali v življenju. Veliko vas je bilo. Zlasti se zahvaljujem njegovim zdravnikom in osebju, ki se je zanj trudilo v zadnjih mesecih njegovega življenja. Ker ga zaradi epidemije nismo mogli obiskovati, ste bili vi edini, ki ste mu mogli izkazovati ljubezen, skrb in nežnost. Hvala vam za to. Za vse, ki ga boste pogrešali, prosim Boga, naj vam obriše solze in okrepi vašo vero v večno življenje, saj nam je, kakor verujemo, s smrtjo že pripravljeno večno bivališče v nebesih.

Dragi gospod nadškof Uran, eno od težjih let tvoje škofovske službe je bilo leto 2007, ko naša nadškofija ni imela nobenega škofijskega novomašnika. Kot pastir te Cerkve si se globoko zavedal, da za delovanje potrebuje duhovnike. Prepričan sem in hkrati prosim, da se pridružiš bratom in sestram pri tej veliki prošnji vernega ljudstva za nove duhovne poklice.

Naj končam še s čisto osebnim doživetjem. V soboto zjutraj, bilo je jutro velike sobote, ko se je noč svitala v jutro, sem šel na sprehod po svoji običajni poti. Ko sem prišel do Karlovškega mostu, sem kot po navadi hotel zaviti na grad. Pa me je nekaj ustavilo in mi reklo, da moram do stavbe hospica. Moral sem obrniti, iti preko Karlovškega mostu in se po Hradeckega cesti napotiti k hiši Ljubhospica. Vedel sem, da ne bom mogel do tebe, a sem si dejal, da bom lahko pomolil zunaj ter tebi in vsem podelil blagoslov. Pozneje sem izvedel, da je bilo to v času, morda celo do minute točno, ko si se poslovil s tega sveta in zadnjič izgovoril: »Da, Oče!« Bogu hvala za tiste trenutke. In tebi hvala za vsa srečanja, ki smo jih bili deležni, vso skrbnost, ki si nam jo izkazoval, in vse pesmi, s katerimi si nas razveseljeval. Počivaj v miru, ki nam ga podarja vstali Jezus Kristus.

 

 

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof metropolit

2020-05-05T21:25:29+02:0015. 04. 2020|