Nagovor nadškofa Zoreta na nedeljo svetniških kandidatov pri Sv. Vidu nad Cerknico

Spoštovani bratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu.  Zbrali smo se v cerkvi sv. Vida nad Cerknico, kjer danes, na 25. nedeljo med letom, obhajamo nedeljo naših svetniških kandidatov. Postopek za beatifikacijo v naši nadškofiji trenutno poteka za božje služabnike škofa Janeza Frančiška Gnidovca, nadškofa Antona Vovka, škofa Friderika Baraga, duhovnika Andreja Majcna in profesorja Antona Strleta. K sv. Vidu smo prišli zaradi tega, ker je bil v župniji sv. Vida, v vasi Osredek, ki je približno uro hoda oddaljena od župnijske cerkve, pred stotimi leti rojen božji služabnik profesor dr. Anton Strle.

Zbrani smo v cerkvi, s katero je bilo na poseben način tesno povezano življenje božjega služabnika Antona Strleta. V tej cerkvi je bil krščen na dan svojega rojstva, 21. januarja 1915. V tej cerkvi je imel 13. julija 1941 novo mašo, leta 1991 pa zlato mašo. Zato je prav, da se danes Bogu iskreno zahvalimo za življenje, delo in zgled božjega služabnika Antona Strleta in da ga obenem prosimo, naj ga povzdigne v čast oltarja, da ga bomo mogli čim prej slaviti in se mu priporočati kot blaženemu. Obenem pa hočemo v sebi okrepiti zavest, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti in mora zato misel na svetost in odprtost za svetost postati zelo konkretno navzoča v našem življenju.

Prav je, da se ob obhajanju nedelje svetniških kandidatov vprašamo, zakaj sploh potrebujemo svetnike, postaviti pa si moramo še drugo vprašanje: zakaj imamo Slovenci tako malo svetnikov. Na drugo vprašanje je pogosto odgovarjal pokojni profesor dr. Anton Trstenjak. Dejal je, da Slovenci drugemu težko priznamo, da je nekaj posebnega. Največ, kar je Slovenc sposoben povedati o svojem sosedu, sodelavcu ali znancu, je, da je bil dober človek. Ko se Slovenci vračamo s pogreba, je naša največja pohvala, da je bil človek, ki smo ga pokopali, dober človek. Medtem ko bi drugi narodi že zdavnaj govorili o njegovi svetosti in ga razglašali za svetnika, pri nas ne moremo dlje od ugotovitve, da je bil dober človek. Biti dober človek pa pravzaprav ni nič posebnega. Biti dober je na koncu koncev naloga vsakega kristjana in vsakega človeka, zato ni nobene potrebe po izrednih hvalospevih in priznanjih.

Odgovoriti pa moramo tudi na prvo vprašanje: zakaj sploh potrebujemo svetnike. Lepa in pomenljiva je pripoved o materi, ki je majhnega otroka pripeljala v mračno gotsko cerkev, v katero je skozi barvna okna v slapovih lila mavrična svetloba. Kot vsak otrok, je bil tudi ta otrok poln vprašanj. Kdo pa je ta? Svetnik, je rekla mama. Kdo pa je oni? Svetnik, je spet odvrnila mama. In tako v nedogled. Na koncu je otrok prišel do čudovitega sklepa: Svetniki so tisti, skozi katere sije sonce. Res je, bratje in sestre, svetniki so tisti, skozi katere v naš, včasih do neznosnosti zamračeni in zatemnjeni svet, sije svetloba evangelija, upanje Jezusovega odrešenja in obljuba Očetove ljubezni. Svetniki so žive priče, da Bog je z nami in ostaja z nami. Svetniki so obenem tudi zagotovilo, da krščanstvo ni manipulacija s človekom. Evangelij ni sredstvo za obvladovanje množic, vera ni opij za ljudstvo in Božje zapovedi niso breme, ki bi na kakršen koli način zadrževalo vsestranski ustvarjalni polet posameznika. Nasprotno. Svetniki nam dokazujejo, da življenje po evangeliju vzpostavlja živ odnos z Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, in da so Božje zapovedi zgolj izraz Božje ljubezni, s katero skuša počlovečiti naše odločitve, naše odnose in vse naše življenje. Svetniki so zagotovilo, da je evangelij resnica in da se človek dejansko lahko tako zelo preda Bogu, da ga Bog vsega prevzame in ga posveti.

V svetu pa se bije nenehen duhovni boj med Bogom in njegovim nasprotnikom, knezom teme. Vsi smo udeleženi v tem boju. Ogenj tega boja nosimo v svojih udih, čutimo ga v svojem srcu. Že apostol Pavel ga je pretreseno izpovedal: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7,15). Na svoj način je bil tega duhovnega boja deležen tudi božji služabnik profesor Anton Strle. Doživel ga je že kot fantič. Ko je bil star približno deset let, ga je nekoč na paši obšla misel, strašna skušnjava, v kateri je vzkliknil: Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga, če bi mogli delati, karkoli bi hoteli.« Ko je pozneje pripovedoval o tem, je dejal, da mu je »čez nekaj časa prišlo nekaj takega, kakor če bi me sredi poti nekdo zgrabil za vrat in me vrgel na tla ter mi dejal: ‘Ne po tej poti! Čisto v drugo smer!’ Prvič sem tedaj do dna svojega bitja zaslutil, kako nekaj silnega je Božja svetost.« Po nekaj dnevih pa se mu je »v duši prebudilo čisto nekaj drugega: prevzelo me je od začetka rahlo, nato vedno močnejše veselje, veselje, kakršnega nisem še nikdar občutil. Še je pred očmi stal Bog v svoji neskončni svetosti, toda ta svetost je dobila izraz neizrekljivo usmiljene ljubezni.«

Zato najbrž ni presenetljivo, da si je božji služabnik Anton Strle za novo mašo izbral geslo: Povsod Boga. Svoji novomašni odločitvi, lahko bi rekli svojemu novomašnemu pravilu je ostal zvest vse življenje.

Za našo osebno rast v veri se mi zdi pomembno, da se tudi mi odločimo, da bomo živeli to načelo: Povsod Boga. Vendar se varujmo pasti. Ko slišimo povsod Boga, nas misel nehote odnese tja, kjer mislimo, da Boga še ni ali ga ni več. Začnemo razmišljati o naši družbi, ki živi, kakor da bi Boga ne bilo, marsikdaj pa živi celo proti Bogu. Razmišljati začnemo o misijonskih deželah, kjer krščanskega Boga še ne poznajo, kjer še niso slišali za veselo oznanilo odrešenja, ki nam ga je prinesel Jezus Kristus. Morda nas misel odnese k našim sorodnikom ali k našim otrokom, ki so se kdo ve zakaj oddaljili od vere in Cerkve in živijo v nekakšni naivni samozadostnosti.

Vse to je skušnjava, ki nas skuša oddaljiti od nas samih. Povsod Boga se mora najprej uresničevati v našem življenju. Bogu moramo najprej dovoliti, da posvečuje vsako našo nedeljo in na ta način blagoslovi vsak naš teden. Bogu moramo omogočiti, da vsako jutro v jutranji molitvi vstopi v naš dan in da se vsak večer v večerni molitvi položimo v roke njegovega usmiljenja. Povsod Boga mora pomeniti, da svojo povezanost z Bogom enako zares živim med štirimi stenami svojega stanovanja, svojega doma, kakor v soseski  ali na delovnem mestu ali v družbenem življenju. Bog je navzoč povsod. Povsod Boga ne toliko v besedah, saj so besede, kakor je dejal papež Frančišek v Sarajevu, lahko tudi hinavske in zlagane, pač pa povsod Boga v dejanjih, v vrednotah, ki jih živimo, v odnosih, ki jih oblikujemo z drugimi, v globoko evangeljski zaznamovanosti našega življenja.

Nedelja svetniških kandidatov pa je tudi priložnost, da v sebi obnovimo zavest, da je potrebno moliti za to, da bi našim svetniškim kandidatom Bog naklonil čast svetništva. Vem, da se mnogi med vami, morda kar vsi, v svojih potrebah in prošnjah obračate na svetnike. Toda ali se v prepričanju, da so naši svetniški kandidati živeli sveto, obračamo tudi nanje, naj s svojo priprošnjo posredujejo pri Bogu za nas? Ali morda mislimo, da so že uveljavljeni svetniki močnejši in učinkovitejši pri Bogu? Morebiti se tudi tukaj kaže naša večna hiba, da je tuje boljše od našega, da so torej tudi tuji svetniki boljši od domačih? Če hočemo, da bo katerikoli izmed svetniških kandidatov v resnici prištet med svetnike, moramo izmoliti čudež po njegovi priprošnji ali drugače rečeno, moramo Bogu povedati, da verjamemo v moč njegove priprošnje, torej v moč njegove svetosti. Vabim vas torej, da začnemo pomnoženo prositi Boga za uslišanje na priprošnjo božjega služabnika Antona Strleta in drugih naših svetniških kandidatov.

V evangeliju smo slišali, kako je Jezus učence vprašal, o čem so se pogovarjali po poti. Oni pa so molčali, ker jih je bilo sram odgovora. Pogovarjali so se o tem, kdo je največji. Pogovarjali so se o tem, kdo več velja, kdo je pomembnejši, kdo je zaslužnejši. Upam, da bomo zvečer, ko bomo pred počitkom pregledali današnji dan, na vprašanje, o čem sem danes razmišljal in se pogovarjal, lahko odgovorili: o svetosti naših svetniških kandidatov in o prošnji za to, da bi ob njihovem zgledu in priprošnji po Božji dobroti tudi jaz postal svet. In tega vam iz srca želim, dragi bratje in sestre, da bi postali sveti. Amen.

2016-05-05T12:50:15+00:0020. 09. 2015|