Nagovor nadškofa Zoreta pod vrhom Mrzlega vrha ob spominski slovesnosti za padle v I. svetovni vojni

Zbrali smo se na tem čudovitem kraju, v katerem je Bog izrazil vso svojo stvariteljsko moč in ga zaupal ljudem, ki imajo v sebi dovolj čuta za lepo, da so te kraje znali ceniti, po drugi strani pa tudi dovolj notranje moči, dovolj grčavosti in klenosti, da so bili sposobni ob zahtevnosti okolja živeti in preživeti.

Ko je papež Frančišek 13. septembra lani obiskal Redipuglja, je v nagovoru dejal: »Potem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer može in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … in sem sedaj na tem kraju, na tem pokopališču, lahko rečem samo: ‘Vojna je nespamet.’«

Takšna nespamet je lepoto ob Soči pred sto leti spremenila v pekel. Začeli so se boji na soški fronti, ki so uresničili Gregorčičevo prerokbo, zapisano v pesmi Soči: »Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla.« Ne le, da so nesmiselne morije Sočo spreminjale v kri, tudi planine in pobočja njenih bregov so spreminjale v golo pokrajino, na kateri ni rasla niti trava. Samo goljava in smrt.

Povezovalka programa je prej rekla, da se je divjanje vojne neizbrisno zarisalo v to pokrajino. A vsi milijoni granat in kriki umirajočih se niso zarisali samo v to pokrajino, niso obviseli na teh pobočjih in napolnili prostora pod tem nebom. Vse nasilje, ki je divjalo tukaj in nasilje vseh vojn vseh časov se je neizbrisno zarisalo tudi v ljudi, neizbrisno se je zarisalo v nas. Zato se moramo zavedati, da tega niso počenjali samo pretekli rodovi, da vojne niso samo zgodovina. Nasilja je sposoben tudi naš čas. Če v sebi ne bomo vedno znova ozaveščali odgovornosti za svoje medsebojne odnose, če si ne bomo prizadevali, da bi vsako razhajanjo in nesporazum reševali s spoštovanjem in dialogom, smo nasilja sposobni tudi mi. Zato se zahvaljujem vsem tistim, ki ohranjajo te kraje in takšna mesta, da so za nas vse spomin in opomin za naše ravnanje in vsakdanje življenje.

Zakaj je človeštvo sposobno tako nespametnih dejanj, da začenja vojne in ubija milijone ljudi? Na to vprašanje bi najbrž dobili različne odgovore in utemeljitve. Od tistih, ki v vojni ne vidijo nič vprašljivega, ki se jim vojna zdi celo potrebna, pa do tistih, ki v vojni vidijo to kar je: nespamet.

Nemški vojaški teoretik Carl von Clausewitz je dejal, da je vojna nadaljevanje političnih odnosov z uporabo drugih sredstev. Ta misel se je skozi čas razvila v nekakšno »duhovito« opredelitev vojne. Šlo naj bi za isto dogajanje, le da so se sredstva spremenila.

Mislim, da glede na dediščino, ki so nam ga pustile vojne skozi zgodovino, zlasti pa obe svetovni vojni v preteklem stoletju, mirno lahko rečemo, da vojna nikakor ni nadaljevanje česarkoli, ampak je vojna uničevanje vsega in vseh. Na to je spomnil tudi papež: »Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo ter smo mi, ljudje, poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeka. Vojna sprevrže vse, tudi povezanost med brati … Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati.«

Zato mirno lahko ugotovimo, da vojna na koncu koncev ni nič drugega kot poraz. Najprej poraz politike in politikov. Vojna nikakor ni nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, ampak je dokaz nesposobnosti politikov in politike, da bi opravili tisto delo, za katerega so se ponujali in so jim ga potem ljudje tudi zaupali. Ne delajo za skupno dobro vseh ljudi, ampak so »pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti vzroki, ki peljejo vojno odločitev naprej«, kakor pravi papež.

Vojna je poraz tudi za tiste, ki si po vsaki vojni pripenjajo odlikovanja,

si delijo zasluge in pišejo zgodovino, ki naj bo čim lepša, čim bolj polna slave. Kaj pomaga odlikovanje na prsih, če je za tistih nekaj gramov kovine moralo izkrvaveti na tisoče ljudi, ki bi tako radi živeli; ki so imeli toliko načrtov; ki bi s svojimi sposobnostmi in ustvarjalno močjo v resnici razvijali in gradili domovino in prihodnost. Vsa odlikovanja so zamazana s krvjo nedolžnih. Če bi se generali in junaki tega zavedali, bi bile njihove prsi veliko manj ovešene z njimi.

Končno je vojna tudi poraz človečnosti. V istem trenutku, ko se neki posameznik ali skupina ljudi odloči, da bo vprašanja in zadeve reševala z vojno, je človečnost položena na mrtvaški oder. Kajti istočasno, ko napovedujejo vojno, po eni strani seštevajo, koliko žrtev bo ta vojna povzročila, po drugi strani pa tudi računajo, kolikšne dobičke bo prinesla.  In to je nekaj strašnega. Zato se za vojno odločajo tisti ljudje, v katerih je človečnost umrla. Potem pa človečnost umre še v toliko drugih ljudeh, ki jih vojna potegne v vrtinec nasilja in pozabijo na vse, tudi na to, da imajo srce v sebi.

Na tem kraju spomina in v vsakem človeškem srcu mora zato nenehno zveneti vprašanje, ki ga je Bog postavil bratomorilcu Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« (1 Mz 4,9). Kajn je odgovoril z: »Ne vem.« Prav zaradi tega ne vem, zaradi obračanja stran, zaradi zapiranja oči pred vsem, kar se dogaja, umirajo bratje. Zato prosim vas, ki ste danes prišli počastit spomin in molit za vse padle na soški fronti in v vseh nasiljih sveta, da si nikoli ne dovolimo, da ne bi vedeli, kje je naš brat. Kajti v istem trenutku, ko ne vemo več, kje je naš brat, tudi pozabimo, kdo je naš brat. In takrat smo sposobni izkoriščati, prodajati in ubijati. Zato moramo brate vedno imeti pred očmi, vedno jih moramo nositi v srcu. Samo tako bo srce ostalo toplo in živo, samo tako bo človečnost v nas preživela. Sveta Božja volja je namreč, da smo varuhi svojih bratov. In če bomo varovali brate, ne bomo začenjali vojn.

Ko se bomo s tega kraja odpravili v dolino, se udarjajmo po prsih, kakor so se udarjale množice, ki so odhajale s Kalvarije Jezusove smrti. Udajajmo se po prsih v znamenje žalovanja za vse tiste, ki so tukaj umirali, in udarjajmo se po prsih, da se bomo zavedali, da v prsih nosimo srce, ki mora ostajati toplo in živo, ki mora ostajati čuteče, da se vse to gorje ne bi nikoli več ponovilo. Amen.

2015-11-09T07:07:49+00:0022. 08. 2015|