Nagovor nadškofa Zoreta na Kureščku

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi Marijini častilci. Pri Kraljici miru na Kureščku smo se zbrali v hvaležnosti za zglede naših prednikov, obenem pa tudi v zaupni prošnji, da bi po njihovem zgledu tudi mi danes svoje odločitve zajemali iz Jezusovega evangelija in iz neomajnega zaupanja v Marijino priprošnjo in pomoč. Posebej želim pozdraviti župnika z Iga g. Janeza Avsenika, potem dolgoletnega oskrbnika Kureščka g. Toneta Koširja, ki je z veliko modrostjo in predanostjo vedno skrbel in usmerjal pobožnosti na Kureščku, pa tudi vse druge duhovnike, ki so se danes pridružili temu zahvalnemu romanju.
Pred Marijo, ki jo v lavretanskih litanijah in tudi tukaj, na Kureščku, kličemo kot Kraljico miru, smo se zbrali ob 80-letnici romanja ljubljanskih in okoliških župnij pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana na Kurešček. Romanje je bilo na angelsko nedeljo, 1. septembra 1940, ko je po Evropi že celo leto rušila in morila svetovna vojna. V vabilu je škof Rožman napisal, da ima romanje dvojni namen: najprej hvaležnost, da je bilo njim prizaneseno, potem pa da bi se priporočili »Kraljici miru, da bo po njeni priprošnji našemu narodu in državi ohranjen mir, red in svoboda.«
V pridigi, ki jo je škof Rožman po maši imel pred cerkvijo na Kureščku, je posebej poudaril: »Sem smo prišli – kjer so stoletja v zaupanju naši predniki pravili: Marija, Kraljica, utrdi nas v miru – ob turških napadih – veliko so trpeli, mnogi padli, kri prelili, mnogi v ujetništvo gnani, mnogo hiš zgorelo, žetev pohojena – a so vztrajali, dobili so Božjo pomoč, da niso obupavali, vedno znova gradili in začeli – in to prelepo zemljo nam, svojim potomcem zapustili – dobesedno s potom in krvjo je prepojeno – iz nje se je nešteto molitev in vzklikov dvigalo k nebu.«
Škof Rožman je govoril o nasilju, ki je v preteklosti bičalo to zemljo in njene ljudi, ki je v preteklosti podiralo domačije in zažigalo hiše. Pa tudi o upanju, ki ni usahnilo, o veri, ki je ni moč pokončati in uničiti ne z nasiljem in ne z mučenjem, ne z zasužnjevanjem in ne z ubijanjem.
Te njegove besede pa so postale preroške. Ob tem romanju so sklenili, da bodo vsako leto na angelsko nedeljo poromali na Kurešček. Svoj sklep so uresničili samo še leta 1941, ko se je zbralo ravno tako veliko ljudi kot prejšnje leto, čeprav je tokrat tudi Slovenija že bila v vojni.
Vasi okoli Kureščka so začele dobivati podobo, kakršno je v svoji pridigi predstavil škof Rožman. Hiše so bile požgane, ljudi so pobijali – vse vojske so pokazale, kako zelo znajo biti nasilne. V poročilih iz tistega časa pa piše, da so Italijani dovolili, da so se talci, ki so bili pred streljanjem, prej spovedali in so jih domači lahko pokopali na pokopališčih, tisti pa, ki jih je smrti zapisala komunistična partija, niso imeli ne možnosti ne priložnosti niti za odvezo, kaj šele za krščanski pogreb. Domačije so gorele, zemlja je bila prepojena s znojem in krvjo in iz nje se je nešteto molitev in vzklikov dvigalo k nebu – prav kakor je povedal škof Rožman.
Nazadnje je zadelo tudi cerkev. Če so domačije zagorele že leta 1942, je cerkev Kraljice miru ostala praktično nedotaknjena do septembra leta 1944, ko je granata zadela streho nad velikim oltarjem. Razdejanje pa se je začelo po koncu vojne, ko je bila cerkev prepuščena vremenskim ujmam, objestneži pa so razdejali in oskrunili notranjost. Zadnja maša je bila na angelsko nedeljo leta 1946. Po naročilu škofa Vovka so Marijin kip in vso opremo odnesli iz cerkve. Marija je začasno zavetišče našla v škofijskih prostorih v Ljubljani.
Ali potemtakem Bog ni uslišal množice romarjev s škofom na čelu, ki je molila in ga po Kraljici miru prosila za mir, svobodo in red? A škof je prošnji za mir dodal še pomemben dodatek: »Še prej in bolj za milost, da bi mogli vsi vedno voljo Božjo spolnjevati.«
Škof Rožman je v preroški pridigi leta 1940 za preteklost povedal tudi to, kar se je potem dogajalo tudi v prihodnosti: Ljudje »so vztrajali, dobili so Božjo pomoč, da niso obupavali, vedno znova gradili in začeli – in to prelepo zemljo nam, svojim potomcem zapustili – dobesedno s potom in krvjo prepojeno.« Hkrati pa je bila tudi posvečena – posvečena z njihovim zaupanjem v Boga, z upanjem, ki je tolikokrat upalo proti upanju, z vero, ki prestavlja gore in z ljubeznijo, ki »vse prenaša, vse veruje, vse upa in vse prestane« (1 Kor 13,7).
Zato v teh krajih ni zagospodovala smrt, ampak je življenje našlo moč, da so znova postavili hiše, da so obnovili domačije, da so začeli obdelovati zemljo in da so ljudje spet rojevali otroke. Kot bi se skrivnostno uresničevala Ezekielova prerokba: »Tako govori Gospod Bog: Jaz sam bom vzel vršič visoke cedre in ga potaknil, od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico in jo zasadil na visoko in vzvišeno goro. Na Izraelov gorski vrh jo bom zasadil, pognala bo veje in obrodila sad, postala bo veličastna cedra. Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice, vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej« (Ez 17,22-23).
Tudi za svetišče Marije Kraljice miru je prišel trenutek novega vstajenja. Lahko bi rekli, da je vstajalo skupaj z vstajenjem našega naroda, ki je pred tridesetimi leti doživljal prelomne trenutke osamosvajanja Slovenije in nastajanja nove države. Pred tridesetimi leti je diakon Franc Špelič zaslišal Marijin klic, naj na tem kraju obnovijo molitev. Zadnjo nedeljo v avgustu, prav kakor danes, leta 1990, so ižanski župnik in njegovi sodelavci uresničili sklep, da bodo po 50. letih zopet molili za odvrnitev nove nevarnosti pred bratomorno vojno in izpolnitev pravičnih zahtev slovenskega naroda. V dveh letih je gorečnost Marijinih častilcev iz ruševin obnovila cerkev, ki jo je 30. avgusta 1992 blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Kraljica miru je prišla domov.
Nadškof Šuštar je takrat v pridigi povedal: »Posvetili smo se Božji materi Mariji, dosegli mednarodno priznanje, prizadevamo si, da bi ustvarili lepšo pot v prihodnost. Ta prenovljena cerkev bo spomenik na te zgodovinske čase in bo govorila, da se tudi iz ruševin dvigne to, za kar so nekateri mislili, da je dokončno porušeno. Ta prenovljena cerkev nam daje novo upanje, da bomo vstali tudi iz ruševin slovenskega naroda: duhovnih, verskih, kulturnih in drugih … S tega kraja, kamor se je spet vrnila Kraljica miru, prosim, rotim vse na naši slovenski zemlji, da bi se v teh tako odgovornih časih bolje med seboj razumeli, več dogovarjali, bolj med seboj sodelovali, saj lahko samo v takem miru zgradimo lepšo prihodnost« (dr. Alojzij Šuštar, 30. 8. 1992 – Kurešček).
Med obe obletnici pa stopa še tretja obletnica. In sicer letos mineva 75 let od konca 2. svetovne vojne. Čeprav je orožje po bojiščih utihnilo, je smrt še vedno jemala svoj davek, le da se je sedaj to dogajalo pod plaščem noči, v odmaknjenosti stoletnih gozdov in ob kraških breznih in rudniških jaških, ki so jih morilci uporabili za prikrivanje svojih zločinov. Zato bomo danes blagoslovili spravno znamenje, v katerega so položene steklene posodice z zemljo, kamni in peskom s 66 krajev medvojnega in povojnega trpljenja. Skozi vse to pa iz nekaj kamnov iz Jeruzalema raste križ, znamenje trpljenja in zmage, obljuba odrešenja za vse, ki se ga oklenejo in se ob njem učijo ljubiti in zmagovati. Prav v duhu današnjega evangeljskega sporočila: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,24-25).
Marija, Kraljica miru, ki si vztrajala pod križem in postala Mati Cerkve in naša mati, izprosi nam dar sprave. Amen.

2020-10-16T17:48:01+02:0030. 08. 2020|