Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je na Zaplazu vodil osrednjo slovesnost ob godu blaženega Alojzija Grozdeta.

Foto: p. Ivan Rampre DJ


Danes nas je na romanje k Marijini cerkvi na Zaplazu povabilo obhajanje 95. letnice rojstva in krsta blaženega Alojzija Grozdeta, obenem pa tudi 75. letnice njegovega mučeništva. Ta sveta maša je krona današnjega praznovanja, v katerem ste mnogi že prehodili Grozdetovo pot, drugi ste se udeležili blagoslova obnovljene Kovačeve hiše v Gornjih Impoljah, kjer je Grozde bival pri svoji materi v letih 1931 do 1935. V tem Marijanskem svetišču novomeške škofije pa bomo sedaj pred Vsemogočnega Boga položili svojo hvaležnost za Alojzija Grozdeta in vse pričevalce naše preteklosti, zraven pa bomo dodali gorečo prošnjo za pogum in srčnost, da bomo tudi ostajali zvesti pričevalci resnice in pravice, zvesti pričevalci Jezusa Kristusa in evangelija v našem času.

 

Današnja obletnica rojstva in krsta blaženega mučenca sovpada s praznovanjem nedelje Svete Trojice. Prav ta nedelja nas povezuje s krajem njegovega krsta. Lojze Grozde je bil namreč krščen na dan svojega rojstva, na današnji dan leta 1923 v Župniji Svete Trojice v Tržišču. V cerkvi, posvečeni Troedinemu Bogu, ga je objel krstni studenc in je zaživel v skrivnosti troedinega Boga. Oče, Sin in Sveti Duh so postali vir, navdih in cilj njegovega življenja.

 

Vem, da ste z življenjsko zgodbo blaženega mučenca Grozdeta dobro seznanjeni, zato mi dovolite, da v tem razmišljanju ne posegam v dogodke njegovega življenja, v letnice in podatke, ampak se skušajmo skupaj zadržati pri njegovem zadržanju, pri življenjskem zgledu in to v povezanosti z današnjim obhajanjem nedelje Svete Trojice.

 

Sveta Trojica se nam velikokrat predstavlja kot zastrta resničnost, kot skrivnost, pred katero preneha vsako razmišljanje in v katero ni moč prodreti in je ne razumeti. To nasprotuje pravemu pomenu besede skrivnost, ki ne označuje toliko neke nerazumljive in zastrte resničnosti, ampak nekaj, česar ne moremo  neposredno in dokončno posedovati in razumeti samega na sebi; to pa človeški razum vabi, da ostaja odprt za vedno večje poglabljanje. Skrivnost torej ni proti našemu razumu: naša vera namreč ni nerazumno izkustvo; nasprotno, skrivnost utemeljuje možnost človeškove rasti in vedenja, je tisto ozadje, na katerem se odigrava vsako drugo naše razumevanje.

 

To pomeni, da moramo pred Bogom ostajati vedno odprti. Odpovedati se moramo skušnjavi izvirnega greha, da bi Boga in vse tisto, kar je izključno v njegovi pristojnosti, na tak ali drugačen način posedovali in s tem obvladovali. Nikoli ga ne bomo mogli zapreti v razumskost svoje misli in o njem vse povedati s svojimi predstavami. Vedno nas bo presegal in skupaj z Jobom bomo morali priznavati svojo majhnost pred Božjo vsemogočnostjo.

 

Čeprav je Bog–Trojica skrivnost in za nas „biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga videti ne more“ (1 Tim 6,16), pa vendar ta Bog ni ostal ne daleč in ne nedostopen. V prvem berilu smo slišali, kako je Mojzes nagovoril zbrano ljudstvo, preden je prišlo v obljubljeno deželo. Boga, ki se je Mojzesu na Horebu razodel kot: „Jaz sem, ki sem“, Mojzes sedaj ljudstvu predstavlja kot tistega, ki je stopil v zgodovino. Ta Bog je „dobro videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo  in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med“ (2 Mz 3,7-8). Ta Bog je razmaknil morje, da so se mogli umakniti preganjalcem. Ta Bog je premagal sovražnike, da so mogli napredovati proti svojemu cilju. Ta Bog je bil ogenj ponoči, da so videli njegovo navzočnost in bil je oblak podnevi, da so mogli bivati v njegovi senci. Ta Bog je bil sočuten s svojim ljudstvom in se je kot mogočni bojevnik boril zanj.

 

Ob polnosti časov pa je ta Bog sklenil, da se ljudstvu ne razodeva samo po delovanju skozi čase in dogodke, ampak mu je razodel svoje lastno obličje. Poslal je Jezusa Kristusa, ki ga je Oče razodel ob Jordanu: „Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje“ (Mt 3,17). In na gori spremenitve je dodal: „Njega poslušajte“ (Mt 17,5). Jezus kot Božji Sin se ni podal samo v boj z zgodovino, ampak se je podal v boj z zlom kot takim in z njegovim najbolj bridkim sadom, s smrtjo. Prišel je, da bi razodel Božje očetovstvo nad vsakim človekom, s tem pa tudi Božjo ljubezen do vsakega človeka. In razodel jo je tako, da je svojim izkazal ljubezen do konca. Ljubezen do konca je bila močnejša od smrti, saj je smrt prišla na svet kot posledica nevere, kot posledica nezaupanja v ljubezen in v Boga.

 

Tudi Lojze Grozde ni ostajal zunaj časa in bežal od zgodovinskih dogodkov. Veroval je v Boga, ki se razodeva v zgodovini, zato je bil tudi sam dejaven v okolju in družbi svojega časa. Ker je bil bister dijak, je videl, kako se razvijajo razmere in kakšni časi se napovedujejo Slovencem. Spremljal je razmere v domovini in videl, kako se nasilju okupatorja, ki je zavojeval deželo, pridružuje krvavo nasilje, ki je izviralo iz revolucionarnega prevrata in boja za oblast. Razmere, ki so se vedno bolj zaostrovale, so zahtevale odločitev. Lojze je svojo pot iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.

 

Pred petinsedemdestimi leti so ga na novega leta dan umorili. Po besedah Dušana Majcna, politkomisarja Tomšičeve brigade, ki je umor zakrivila, je bilo to nekoliko prenagljeno in iz izvršeno iz preventivnih vzrokov. A to je imelo čisto drugačne učinke, kakor so mislili. Lojze Grozde, ki je bil do tistega 1. januarja 1943 mlad dijak, bister, literarno ustvarjalen, dejaven član Katoliške akcije in Marijine kongregacije v dijaškem zavodu, je v tistem trenutku postal mučenec, pričevalec v prvotnem krščanskem pomenu te besede in je vstopil v zgodovino. Mučenci vseh časov in vseh sistemov razodevajo resnico in razgaljajo laž. Razkrivajo nemoč sovraštva in nasilja ter pričujejo o nesmrtnosti zvestobe in ljubezni. Kakor laž ne more premagati resnice, tako tudi nasilje ne more zmagati nad ljubeznijo.

 

Zato je pomembno, da se tudi mi danes navzamemo Grozdetove drže, njegove ljubezni do naroda in do domovine. Kako pomembno je, da danes skozi nas in vse dobro misleče ljudi zaveje misel Grozdetovih verzov, v katerih pravi: “Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči …”

 

Ne glede na čase morajo tudi naše oči zreti na pot, ki se ne gubi v megli. Ne vem, kakšne misli vas obhajajo ob stanju v našem narodu in državi. Rad bi, da tudi vam, dragi bratje in sestre, v srcih zazveni Grozdetova beseda: srce se ne boji. Pa sem prepričan, da je trepetel, ko so ga prijeli, ko so ga zvezali, ko so mu rezali jermene s podpalov in jezik iz ust. Kakor je tudi Jezus trepetal v Getsemaniju, ko je pred seboj zrl večer velikega četrtka in umiranje velikega petka. A sta oba ostala zvesta do konca. Živela sta Izaijevo molitev: „Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim“ (Iz 12,2).

 

Ker verujemo v Boga, ker se imenujemo po Jezusu Kristusu, ker se spominjamo Lojzeta Grozdeta in se zanj zahvaljujemo, smo tudi mi poklicani, da se ne predajamo ne strahu in še manj malodušnosti. Kakor Izraelcem je Bog tudi nam podaril obljubljeno deželo. A kakor so morali Izraelci sami prehoditi pot iz Egipta v Kanaan – Bog je hodil z njimi, ne pa namesto njih – tako se bomo morali tudi mi odločiti, da hočemo biti dejavni v zgodovini in času našega naroda in države ter s svojimi odločitvami prispevati k temu, da bomo v obljubleno deželo tudi prišli. Srce se ne boji.

 

Naj nas v dejavnem prizadevanju za neomajno zvestobo Bogu in v prizadevanju za domovino, kakršno si zaslužimo, spremlja in spodbuja tudi Grozdetova pesem Pevčeva molitev, ki jo želim za vse nas zmoliti pri Materi Božji na Zaplazu:

 

Večer v svoj črni plašč zemljo ovija…
Na hribčkih cerkvice – kot ptičke bele −
s srebrnimi glasovi so zapele,
doline polni sladka melodija.

Mlad fant domov se s polja truden vrača,
odkrije se ob pesmi, postoji:
»Naj polje v Tvojem varstvu, Mati, spi
in oče, mama, bratje, vas domača!«

Moj glas z zvonenjem zliva se v prošnjo:
»Kraljica, čuvaj nas in to zemljo,
obvaruj nas noči grozečih dni,

ne daj, da kri to zemljo pognoji,
ne daj, da belih cerkvic več ne bo,
naj rod moj ne umrje, naj živi!«

 

Sveta Mati Marija, prosi za nas.

Blaženi Alojzij Grozde, prosi za nas.

Objavljeno 27. 05. 2018

Podobni prispevki