Nagovor nadškofa Zoreta na Gnidovčevo nedeljo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani

Spoštovani gospod nadškof Anton,
gospod vizitator,
dragi bratje v duhovništvu,
dragi bogoslovci, pevci na koru,
drage sestre redovnice,
dragi bratje in sestre, dragi romarji iz Ajdovca,
 

vsi lepo pozdravljeni pri tej sveti daritvi, pri kateri je naš namen dvojen: najprej bi Gospodu Bogu radi rekli zahvalo za to, da je našemu narodu in hkrati tudi vsem prebivalcem skopsko-prizrenske škofije naklonil svetniškega moža, Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Hočemo se mu zahvaliti za vse kreposti, ki jih je položil v življenje tega človeka, v njegov razum in v njegovo srce, da je mogel služiti Bogu v bližnjem, v bratih in sestrah, h katerim je bil poslan. Potem hočemo v tej sveti daritvi sami zahrepeneti po svetosti, kajti vsakdo, ko je bil rojen v življenje na tem svetu, je bil hkrati rojen v življenje večnosti. Vsak izmed nas mora zaradi tega, mora kot kristjan, mora kot Božji otrok odpreti svoje srce Bogu, Božjemu sporočilu, njegovemu veselemu oznanilu do te mere, da začne v resnici z veseljem živeti na tem svetu in hkrati neizmerno hrepeneti po uresničitvi v večnosti, v svetosti.

Bog obljuba Izraelovemu ljudstvu preroka, potem ko bo Mojzes odšel po poti vsega človeštva, ko bo na gori Nebo legel k počitku svojih očetov. Takšnega preroka Bog pošilja ne samo Izraelovemu ljudstvu. Preroka je poslal tudi ne samo v Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin, ki je vstop Boga samega v človeško zgodovino. Preroke potrebujemo ljudje tudi v zgodovini krščanstva, v zgodovini naše hoje za Jezusom Kristusom in življenje po evangeliju. Potrebujemo namreč ljudi, ki tako ljubijo Boga, da so pripravljeni na vse, da so pripravljeni brez razmišljanja, brez zadržkov, brez pogojev reči: “Da, tukaj sem Gospod, ker si me klical.«

Takega preroka je Gospod poklical v Božjemu služabniku Janezu Frančišku Gnidovcu. Njegovo preroštvo ni najprej v tem, da je bil zelo bister in hkrati izjemno delaven, tudi ne v tem, da je dovršil visoke šole, dobil izjemno izobrazbo, tudi ne v tem, da je bil prvi ravnatelj škofijske klasične gimnazije v Šentvidu, tudi ne v tem, da je bil član Misijonske družbe, in prav tako ne v tem, da je bil škof skopsko-prizrenske škofije. Njegovo preroštvo je v tem, da je živel sveto. Sveto je živel v vseh službah, ki jih je opravljal v Cerkvi, za Boga in za ljudi.

Svetost njegovega življenja, dragi bratje in sestre, je tisto preroštvo njegovega časa, ki sega v naš čas, ki je nagovarjala ljudi, ki so ga srečevali bodisi v različnih ustanovah tukaj v Sloveniji ali pa potem po prašnih in včasih tudi blatnih poteh njegove škofije, ki je bolj ali manj vso prehodil peš. V tem je njegovo preroštvo in za to preroštvo se danes Gospodu Bogu zahvaljujemo iz vsega srca.

Na poseben način se v tem letu med obema zasedenjema škofovske sinode v družini oziramo na Gnidovčevo delo za družino. Zato ker je hotel družine v svoji škofiji približati Boga, jih odpreti za Boga in za njegov evangelij, je vedel, da ni dovolj samo govoriti. Tem ljudem mora konkretno priti naproti, pomagati jim mora zato, da bodo živeli kot kristjani, da bodo živeli svojo ljubezen do Boga in da bodo živeli ljubezen med seboj. Zato je izdal – malo potem, ko je postal škof, »Mali putokaz«, v katerem je družinam v svoji škofiji dal čisto konkretna navodila, kako naj živijo kot kristjani, kako naj poskrbijo za krst svojih otrok, kako naj poskrbijo za to, da se bodo pripravljali na poroko, kako naj poskrbijo za to, da bodo ljudje umirali spravljeni z Bogom in drug z drugim, kaj naj naredijo takrat, kadar morda duhovnika ni blizu in ga ne morejo doseči v doglednem času. Čisto konkretna navodila, čisto konkretne spodbude, nobenih v zraku stoječih misli in besed, ampak povabila, ki jih ljudje lahko razumejo, sprejmejo in živijo.

V tem navodilih tudi vidimo, na kakšen način je bil pozoren na to, kar mora živeti v vsaki družini. Najprej je bil pozoren na to, da mora družina biti ognjišče ljubezni, ki je odsev Božje ljubezni, da mora usposobiti sama sebe v odprtosti za Boga, zato da vero prenaša na mlade rodove. Kakšna naloga je to za vse nas danes, za vas, ki živite v družinah, in za nas duhovnike, ki vam želimo po svojih najboljših močeh pomagati, v molitvi in prošnji k Bogu, v spodbudi in besedi, v bližini z vami, zato da bi zmogli zaklad vere, ki nam je tako zelo dragocen, posredovati tistim, ki se rojevajo v vaših družinah, ki bodo za vami postali nosilci vrednot našega naroda in naše Cerkve.

Na kakšen način tem mladim ljudem posredovati vero, posredovati vrednote? Vsekakor najprej tako, da jih sami živimo zvesto in dosledno, včasih morda tudi herojsko, če to zahteva čas in okoliščine, kakor je to dosledno živel Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec. Zato da bi med nami bile takšne družine, ki zmorejo posredovati vero in živeti zvestobo, je potrebna dobra priprava, dobra priprava tistih, ki se odločajo, da bodo stopili na skupno pot in življenje živeli skupaj, v dvoje, dokler Bog ne loči te skupnosti, da jo bo spet na drugačen način združil v večnosti. Dobra priprava, da bodo ti mladi ljudje, ki s hrepenenjem in ljubeznijo polni načrtov zrejo prihodnost, sedanjost živeli tako, da bo prihodnost možna, da bodo svoja čustva in svoja pričakovanja izklesali do te mere, da jih ne bo mogel premakniti noben vihar, nobeno majavo javno mnenje, ampak bodo v veselje sebi in v veselje vsem njihovim znali obstajati zvesti in trdni.

Potem je Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec na vso moč vabil, naj v družinah molijo. Veste, takrat, ko družina skupaj sklene roke, takrat se ta njen prostor odpre za Boga. Bog je takrat dobrodošel in mi vemo, da je dobrodošel. Ne samo, da je dobrodošel: takrat, ko sklenemo roke za Boga, takrat kličemo: »Vstopi, prebivaj med nami«, takrat v resnici postanemo Cerkev, takrat postanemo skrivnostno Kristusovo telo, deležni izpolnitve Jezusove obljube: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.« In ko v družini na takšen način molimo, je Jezus sredi med nami, ker smo zbrani v njegovem imenu. Dovolj je, da gremo skozi evangelij, pa bomo videli, kaj pomeni Jezusova navzočnost med njegovimi, kako njegova navzočnost premaga vse strahove, kako njegova navzočnost opogumi omahujoče, kako ob njegovi navzočnosti bojazljivi postanejo junaki in grešniki postanejo svetniki. Dragi bratje in sestre, Janez Frančišek Gnidovec tudi nam naroča: Molite zjutraj, opoldne, zvečer, pri jedi, molite kadarkoli je mogoče, da boste živeli v tesni povezanosti z Jezusom Kristusom.

Še za nekaj je Janez Frančišek Gnidovec živel z velikim srcem, namreč za bolne, ostarele in umirajoče ljudi. Nikoli mu ni bilo odveč hoditi v dež, hoditi v mraz in sneg, hoditi v noč, če je bilo potrebno iti k bolniku, da je v Božjem imenu odpustil njegove grehe, da mu je podelil zakrament svetega bolniškega maziljenja in mu dal sveto popotnico. Pravijo, da Janezu Frančišku Gnidovcu nihče ni umrl, ne da bi ga prej obiskal s to Božjo močjo in tolažbo. Kako pomenljivo je ta drža Božjega služabnika v tem času, ki hoče bolne in onemogle, osamljene in ostarele, zlasti pa umirajoče odriniti nekam na rob, nekam proč od življenja, da ne bi bili moteči za to kulturo mladosti in življenjske moči, da nas ne bi begali in motili v naši zagledanosti v zdravje in uspešnost. Papež Frančišek nas vedno vabi in spodbuja: Ozrite se naj te najšibkejše člene družbe, kajti samo takrat, kadar imajo med nami prostor tisti, ki so najbolj pomoči potrebni, ki so najbolj nebogljeni, takrat ima med nami v resnici prostor tudi Gospod Jezus Kristus, kajti izenačil se je z vsemi temi: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«

Na ta način z istimi držami lahko tudi mi danes, in moramo mi danes, dragi bratje in sestre, skrbeti za družino v našem svetu, v naši Sloveniji. Za družino, v kateri živimo, ne za družino našega soseda, ne za neko imaginarno družino, ampak za to konkretno družino, v kateri uresničujem svoje očetovstvo, svoje materinstvo, v kateri živim svoje krščanstvo in v kateri lahko posvečujem sebe in druge.

Prosimo nocoj Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca za gorečnost. Za gorečnost, da nam ne bi bilo žal ne časa, ne moči in ne napora, da bi ljudem, našim bratom in sestram prinašali Boga, najprej s svojim osebnim zgledom, s svojo osebno vero, potem pa, če bo Bog tako hotel, kakor pravi sv. Frančišek Asiški, tudi z besedo, kjer bo to primerno in potrebno. Nocoj tudi vabim vse, da se Božjemu služabniku priporočamo, priporočamo v prošnji za naše družine, da bi tudi preko naših prošenj, preko našega zaupanja v njegovo pomoč in priprošnjo mogel čim prej doseči svetost oltarja. Amen.   

Po zvočnem zapisu

2015-02-18T07:54:34+02:0002. 02. 2015|