Nagovor nadškofa Zoreta na 4. velikonočno nedeljo

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Mesec maj poimenujemo z različnimi imeni, vsa pa so tako ali drugače povezana z brstenjem in cvetjem, kar bi vse lahko povzeli v eno samo besedo: novo veselje do življenja. Maj je na poseben način mesec življenja.

A maj ne vzbrsti in zacveti sam iz sebe. Prej je potrebna zima, čas sivine in golih vej, na katerih prezebajo ptice, ki ne odletijo na jug. Čas, za katerega se zdi, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Verjamem, da bi ga marsikdo črtal iz koledarja in iz kroženja letnih časov – razen navdušenih smučarjev in zaljubljencev v zasnežene gore. A tudi ta čas je čas dejavnosti. V tem času so dejavne korenine. Življenje dreves se takrat zgosti v koreninah, ki se pripravljajo na novo pretakanje sokov po deblih in vejah, na nov polet v cvetenje, zorenje in pobiranje sadov.

Morda strokovnjaki ne bi povsem pritrdili gornjim besedam, a naj te podobe vendarle služijo boljšemu razumevanju časa, v katerem smo in ki bi ga vsak izmed nas – brez izjeme – izbrisal iz koledarja doživetega. Rad pa bi, da bi tudi za nas to postal čas, v katerem smo ob vsem pomanjkanju nabrali moči za novo rast, za nov polet odnosov in življenja.

Vem, iz svojega srca vem, da vsi komaj čakamo, da se bodo ukrepi sprostili in da bomo lahko spet obiskovali drug drugega in v naših srečanjih ne bo bojazni. A se sprašujem, kdaj bo spet tako? V teh tednih se mi je dogajalo, da sem šel po ulici, po prazni ulici, kajti ti tedni so bili tedni opustelih ulic. Pred mano se je pojavil človek, na isti strani ulice. Ko me je opazil, je šel na drugo stran. In sam sem včasih ravnal podobno – v misli, še globlje, skoraj že v podzavest se je zasidrala varnostna razdalja in smo jo vzdrževali. Podobno je bilo ob sobotah pod mojim oknom. Ljudje so prihajali na tržnico in stali v vrsti – v potrebni varnostni razdalji.

Takšno obnašanje je bilo potrebno, da bi v kar največji možni meri preprečili virusu prehajanje s človeka na človeka in na ta način širjenje okužbe. Vendar je pomembno, da stvari vidimo v pravi luči. Če bi nekdo opazoval moje srečevanje z drugimi ljudmi na ulici, bi sklepal, da se drug drugega bojimo. Bog varuj, da bi to postalo del našega razmišljanja. In nismo daleč od tega, da bi se začeli tako tudi obnašati, kot posamezniki in kot ustanove. Če bomo popustili tej logiki, bomo začeli ločevati ljudi na tiste, ki me lahko srečajo, ki lahko pridejo v mojo hišo, in na tiste, ki jim to ni dovoljeno, ker nas ogrožajo. A ne ogrožajo nas ljudje. Nevarnost je virus, ta nas ogroža. Če se bomo zavedali, da grožnja niso ljudje ampak virus, potem naše ravnanje in naši odnosi ne bodo izključujoči. Kako pomembno je, da v tem času vsi naredimo vse, da omejimo virus in s tem omogočimo, da čas počasi preraste v resnično pomlad.

To moramo imeti pred očmi zlasti v teh dnevih, ko bodo v cerkvah spet maše s sodelovanjem vernikov. Škofje smo ob upoštevanju državnih ukrepov sprejeli navodila za nov začetek pastoralnega delovanja. V prvih tednih bo razmeroma težko, ker se bomo morali vsi navajati na nove okoliščine. Iskreno prosim vernike in duhovnike, da storimo vse, da bomo lahko sodelovali pri bogoslužju in bomo obenem varni. Hvala vam za sodelovanje.

Današnji nedelji tudi pravimo nedelja dobrega pastirja. V odlomku iz Janezovega evangelija Jezus spregovori o sebi kot o vratih, ki vodijo k ovcam in kot o pastirju, ki pozna svoje. Kako dobro Jezus pozna svoje, odkrivamo skozi vsa njegova srečanja z ljudmi. Ko je videl Levija pri mitnici, ga je povabil za seboj, saj je v njem prepoznal evangelista, ko ga je v hiši farizeja Simona le-ta obsojal, ker je dovolil grešnici, da se je dotikala njegovih nog, je v njej prepoznal njeno skesanost in ljubezen, ko je Nikodem prišel k njemu ponoči, ga ni obsodil kot skrivača, ampak je v njem prepoznal tistega, ki bo pomagal pri snemanju s križa in pri pokopu … Pozna svoje in pozna jih po imenu. In vidi v njih tudi tisto dobro, ki ga bodo sami šele odkrili, in jim pomaga do tega odkritja.

Ker pozna svoje, na križu ni nikogar obsodil, nikogar preklel, nikomur se ni odpovedal, ampak je za vse prosil odpuščanja, saj je videl njihovo nevednost. Podobno večkrat spregovori tudi papež Frančišek: eno so grešniki, ki grešijo iz slabosti in nevednosti, drugo so pokvarjenci, ki se odločajo in delujejo iz preračunljivosti.

Ker pozna svoje, je pripravljen zanje živeti in umreti: ozdravlja, obuja, izganja hude duhove in prehodi pot križa – za svoje, ker jih pozna. Vse samo zaradi tega, da bi jim pokazal bogastvo življenja, ali kot sam pravi: da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Gre za to, da v ljudeh ni gledal slabega, ampak dobro.

Zato se tudi v teh časih obračajmo nanj. Sledimo njegovemu glasu. Ne skuša nas pridobiti z obljubami, ampak nam prihaja naproti z dejanji. Vsak, ki bi bil rad voditelj skupnosti, družinski oče, podjetnik, politik, duhovnik in škof, vsak bi se moral zgledovati po njem. Da bi ljudje prepoznali njihov glas. Vsem želim lepo nedeljo. Naj vas varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore OFM

Ljubljanski nadškof metropolit in

Predsednik Slovenske škofovske konference

2020-06-02T17:40:34+02:0003. 05. 2020|