Drage sestre in dragi bratje! Dragi prijatelji!

Tolikokrat in tako radi poromamo sem na Brezje k Mariji Pomagaj. Na predvečer samega praznika Marije Pomagaj, pa smo prišli še s toliko večjo gorečnostjo in predvsem s toliko večjo hvaležnostjo. To je hvaležnost, ki jo čuti vsak otrok so svoje matere, in seveda tudi vsak kristjan do nebeške Matere Marije. Slovenski kristjani dolgujemo Mariji Pomagaj tukaj na Brezjah, pa tudi vseh drugih božjepotnih svetiščih, nešteto uslišanj. Naši predniki in mi sami smo tolikokrat poiskali pomoč, tolažbo, poiskali novo upanje ob Materi Božji v njenem svetišču.

Sem smo prišli ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi vseh tistih, ki so se nam priporočili v molitev. Mnogim med vami so drugi zaupali svoje težave in vas prosili, da prosite zanje za Marijino pomoč.

Posebej pa smo danes povezani s Slovenci po svetu. S pomočjo radia Ognjišče smo častilci Marije Pomagaj povezani v eno samo slovensko družino Marijinih otrok. Zato še posebej pozdravljam vse Slovence po svetu, ki ste z nami. Ob tej priložnosti se zahvalim našemu radiu Ognjišče za to veliko povezovalno vlogo, ki jo vrši, ko Slovence po svetu povezuje z domovino in z domačo slovensko Cerkvijo in nenazadnje tudi s svetiščem Marije Pomagaj na Brezjah. Želim in Marijo prosim, da bi radio Ognjišče lahko kljub krizi, ki jo vedno bolj čutimo vsi, nadaljevalo svoje plemenito poslanstvo in ga vsem priporočam, da mu še naprej ostanete zvesti poslušalci in tudi podporniki.

V prvem berilu smo slišali v slikovitih podobah o boju med Bogom in zlim. Ta podoba boja med ženo in zmajem pomeni boj med Cerkvijo in sovražniki Božjega kraljestva. Boj med dobrim in zlim doživljamo sami v sebi in v našem okolju, tudi kot boj med vero in nevero v našem srcu in v našem narodu. To je tudi boj med zaupanjem in obupom, med ljubeznijo in sovraštvom, skratka boj med Božjim kraljestvom in silami zla. V tem boju je z nami Devica Marija. Naj nam izprosi milost, da bomo vedno ohranili vero in zaupanje v zmago njenega Sina.

Zgodba o prvem Jezusovem čudežu v Kani Galilejski, ki smo slišali v evangeliju, nam kaže Marijo kot sočutno ženo, ki zna zaznati stisko svojega bližnjega preden jo ta izreče, in ki to stisko posreduje svojemu Sinu, Vsemogočnemu Bogu in našemu Odrešeniku.

Ne bilo bi pa prav, če bi pri tej Marijini pozornosti in posredovanju, o katerem smo slišali v evangeliju, ostali samo pri misli na zadrego gostiteljev, ki je nastala zaradi pomanjkanja pijače na svatbi, in rešitvi te zadrege. Prvi in daleč najpomembnejši sad in smisel Marijinega posredovanja je bil veliko bolj pomemben in odločilen. To ni bilo tistih šest vrčev dobrega vina, ampak tisto, s čimer se zaključuje evangelij, ko pravi: »Tako je Jezus v Galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.«

Končni sad Marijinega posega je bila vera Jezusovih učencev.
To je tisto, kar moramo ob vseh naših siceršnjih tegobah, ki jih zaupamo Mariji Pomagaj, vedno postaviti na prvo mesto kot tisto vrednoto, za katero ne bomo nikoli pozabili prositi. Vera je naša največja vrednota, katere se še posebej zavedamo v letošnjem letu vere. Marija sama je najprej žena vere, o njej je rekla teta Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala!« Ona je naša učiteljica vere.

Marijina vera ni bila lahka. Bog ji je na popolnoma nepričakovan način zaupal poslanstvo, ki je popolnoma edinstveno. Nikoli poprej in nikoli več do konca sveta ne bo noben človek, nobena žena poklicana, da bi postala Božja in Odrešenikova mati. Toda življenje, ki ga je potem živela, ni tega na zunaj nič razodevalo, ampak je bilo še naprej tako preprosto in človeško, kakor življenje njenega Sina, »ki ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, vzel nase podobo hlapca in bil po zunanjosti kakor človek«. Nič ji ni bilo olajšano, nobena preizkušnja in nobena bolečina ji ni bila prihranjena.

Tudi ta preizkušnja, ki je tolikokrat naša, ji ni bila prihranjena, da se je s svojo vero in s svojim zaupanjem v Boga znašla sredi ljudi, ki te vere z njo niso delili. Bila je pravzaprav v tej svoji veri dokaj osamljena. Doživljala je nevero v svojega Sina in vedno bolj strupeno sovraštvo do njega, in je vse to morala sprejemati in prenašati v veri in zaupanju, ko te vere in zaupanje vsakdanji dogodki nikakor niso potrjevali ampak prej spodbijali. A je vendar v veri vztrajala in upala proti upanju.

V najbolj kritičnem trenutku, ko je stala pod križem svojega Sina, je videla, kako so ga skoraj  vsi zavrgli in zapustili,  celo večina njegovih prijateljev, v katere je tudi ona gotovo zaupala, saj so bili prijatelji njenega sina. Videla je, kako vera v njenega Sina doživlja hudo preizkušnjo in hudo krizo. Videla je to, kar pogosto vidimo tudi mi. Ampak ona je zdržala in tista peščica Jezusovih prijateljev, ki so vztrajali pod križem,  je bila tam zato, ker je bila ona tam. Ona jim je dala zgled vere in zaupanja do konca. Prosimo jo, da bi tudi mi mogli biti s svojo zvestobo v oporo drugim, da bodo lahko vzdržali.

Drage sestre in dragi bratje! Toliko stvari je, za katere radi pridemo prosit Marijo Pomagaj naj nam pomaga, naj nam ohrani: naj nam ohrani prijatelje in družinsko srečo, naj nam ohrani ali vrne ljubo zdravje, naj nam pomaga rešiti to ali drugo veliko življenjsko težavo. Kar najbolj potrebujemo, pa je, da ohranimo vero in zaupanje. Če bomo imeli vero in zaupanje, potem bomo našli rešitev in bomo lahko prestali tudi vse druge preizkušnje. Zato je to tista največja dobrina, največja vrednota za katero ne smemo nikoli pozabiti prositi Marije Pomagaj, nje, o kateri je teta Elizabeta rekla: »Blagor ji, ki je verovala!« Amen.

msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit

 

Fotografija: Radio Ognjišče

Objavljeno 24. 05. 2013

Podobni prispevki