Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri polnočnici

Dragi bratje in sestre.

Spet smo postavili jaslice. Vanje smo postavili figurice, ki predstavljajo različne like, ki jih omenja evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu: Jožefa, Marijo, angele, pastirčke, različne živali in v mnogih jaslicah je še toliko drugih prizorov, ki pritegnejo našo pozornost in razodevajo ustvarjalnega duha njihovih postavljalcev. Čisto nazadnje, že v sveti noči, pa v jaslice položimo še najbolj pomembno figurico: Jezusa. Tudi v evangeliju piše, da ga je Marija rodila, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

V povezavi s praznovanjem božiča se je izoblikovalo veliko šeg in običajev. Vsaka pokrajina, vsaka vas ima nekaj svojega. Tudi v družinah so se skozi rodove razvili čisto svojski, njihovi načini obhajanja tega praznika. In vendar gre pri tem prazniku za eno samo resnico in to resnico so na poljanah pastirjem, ki so čez noč stražili pri svojih čredi, razodeli angeli: „Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.“

Božič je torej rojstvo Jezusa Kristusa. Brez njega ni božiča. Čeprav bi morda pripravili popoln scenarij praznovanja, čeprav bi bilo vse v hiši ali stanovanju urejeno do potankosti, čeprav bi bile naše cerkve polne božičnega okrasja, čeprav bi se ulice naših mest bleščale od lučk in bi po njih odmevale božične pesmi – če bi pozabili na Jezusa, če bi mu pozabili pripraviti prostor, če ne bi bilo jasli, v katere bi ga Marija položila, ne bi bilo božiča. Jaslice so jaslice šele takrat, ko je v jasli položen Jezus. Božič je novorojeni Jezus, pravi Bog in pravi človek, ki ga v jaslicah gledamo, molimo in častimo kot novorojenca. In naš božič je pravi božič šele takrat, ko v našem življenju vse praznično dogajanje na neki način stopi v ozadje in se mi napotimo na srečanje z Jezusom. Božič postane zares božič takrat, ko srečamo Jezusa, ko se rodi v nas in med nami.

Kako je Jezus stopil v našo zgodovino in naš čas. Presenetljivo. Tisti, ki je ustvaril vse, kar obstaja, saj je po Besedi, ki je bila pri Bogu in ki je bila Bog, nastalo vse, in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo, na pot odrešenja stvarstva in človeka v njem ni hotel iti brez človeka, brez človekovega sodelovanja. Svobodnega, prostovoljnega sodelovanja. Preko tistih, ki so ga sprejeli, je postal človek in zaživel med nami. Mariji je povedal svoj načrt odrešenja in Marija je v pripravljenosti sodelovati z Božjo voljo odgovorila: „Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!“ Njeno poslušanje in sprejemanje Božje volje je v njej ustvarilo prostor sprejemanja, v katerem je edinorojeni Božji Sin lahko postal človek. Ob njej je bil njen mož sveti Jožef. Tudi on je odprl uho in srce za Božjo voljo. V poslušanju Božjih namigov je Marijo in Jezusa vzel k sebi, ju ljubil in varoval, da je Jezus kljub nasprotovanju Heroda in tujini Egipta mogel rasti v ljubezni in varnosti Marije in Jožefa.

Jezus se je rodil v čisto konkretnem času in v konkretnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah. Na temelju podatkov, ki nam jih posredujeta evangelista Matej in Luka, lahko zelo natančno določimo čas posameznih dogodkov in znotraj tega okvira tudi določimo čas Jezusovega rojstva. Se pa še danes najdejo nekateri – ta umovanja smo lahko brali nedavno – ki zanikajo celo vrsto zgodovinskih dejstev o Jezusu in okoliščinah njegovega življenja.

Pomembno je predvsem dejstvo, da je Jezus za čas svojega rojstva izbral čisto navaden čas. Ni čakal, da bi se vse razmere na svetu uredile. Ni čakal, da ne bi bilo več krivic in zatiranja. Ni čakal, da bi vsi ljudje začeli hrepeneti po njem in bi vsi vpili k Bogu, naj pošlje odrešenika. Ne. Prišel je, ko je cesar Avgust zahteval popisovanje prebivalstva v Rimskem cesarstvu in sta se Jožef in Marija morala odpraviti v Betlehem. V Betlehemu, v Davidovem mestu je Bog stopil na našo zemljo, zajokal, kakor ob rojstvu zajoka vsak otrok. Čeprav je bilo vse, kar ga je obdajalo, preprosto, celo ubogo, ni pogrešal ljubezni, saj ni bil zavit samo v plenice, ampak je bil zavit tudi v ljubezen matere Marije in v skrbno varstvo svetega Jožefa. Ljubezen je doživel tudi v obisku pastirjev, čeprav jih običajno prebivalci vasi in mest niso bili veseli, ker so bili zaradi svojega načina življenja večkrat neprijazni in celo nasilni.

Tako je bilo takrat v Betlehemu v Judeji. Kako pa je danes? Bog želi tudi danes stopati med ljudi našega časa. Najprej želi, da bi bil dobrodošel v nas, v našem življenju. Vsakega izmed nas najprej vabi, da bi prisluhnili njegovi besedi. Ta beseda tudi nas nagovarja, da bi postali njegovi sodelavci. Če jo bomo znali poslušati in če ji bomo dovolili, da oblikuje naše življenje, potem bo njegova beseda iz nas naredila ljudi, v katerih se lahko učloveči Bog. Angelus Silesius, iz protestantizma spreobrnjeni katoliški duhovnik in mistik, je v pesmi zapisal: „Če bi se Kristus v Betlehemu tisočkrat rodil, a se v tebi ne bi, bi vso večnost izgubil.“

Ko se Jezus enkrat rodi v nas, v meni, ga moramo kakor Marija podarjati svetu, prinašati ljudem. Svetu, kakršen nas obdaja, ljudem, kakršne srečujemo. Tudi mi nimamo na voljo boljšega sveta in ne boljših ljudi. Če bomo čakali, da bodo okoliščine ugodne, bomo zamudili priložnost, da bi Kristusa prinesli svetu. Apostol Pavel spodbuja učenca Tita: „Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah“ (2 Tit 4,2). Kdo ga bo prinašal ljudem, ki iščejo, čeprav včasih ne vedo kaj ali koga, če ga ne bomo prinašali mi, kristjani. Če ga bomo skrivali pred ljudmi, potem ga tudi v nas ne bo.

Ne bojmo se teme. „Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.“ Najmanjši plamenček luči predre najtršo temo in tudi najbolj nežna svetloba razkraja najbolj trdovratno temo. Če bomo sprejeli Jezusa, ki je Bog od Boga, luč od luči, bomo mogli prinašati svetlobo temu svetu.

Dragi bratje in sestre, po cerkvah in po domovih smo postavili jaslice. V srečanju z Jezusom pa tudi mi sami postanimo jaslice, da ga bodo mogli po nas srečati tudi drugi ljudje. V njem postanite luč, da boste v tej svetlobi našli pot do bratov in sester in jim podarili božič, da jim boste podarili Boga, ki se je rodil za nas. Amen

2019-02-25T16:16:09+02:0025. 12. 2018|