Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri pogrebni maši za duhovnika Maksimilijana Ocepka v Komendi

Dragi bratje duhovniki, redovniki, spoštovane sestre redovnice, dragi sorodniki, prijatelji pokojnega gospoda Maksa, posebej še tisti, ki ste prišli iz župnij, v katerih je deloval v svojem dolgem pastirskem delovanju. Dragi bratje in sestre iz Komende, kjer je zagledal luč sveta, bil krščen in kjer je v njem dozorela želja po študiju in po duhovniškem poklicu.

Gospod Maks je imel veliko darov. Ko sem na začetku rekel, da se želimo Bogu zahvaliti za neštete darove, ki mu jih je dal, in s katerimi je preko njega obogatil tudi nas, sem imel v mislih zelo konkretno Božjo radodarnost v njegovem življenju. Najprej mu je dal trdno zdravje. Oktobra letos bi dočakal 100 let. Skozi svoja delovna leta ni bil veliko bolan, zato je lahko z vso gorečnostjo in z vso predanostjo služil Bogu in ljudem, kamor ga je poslala Cerkev po Božji volji.

Rodil se je 9. oktobra leta 1916 na Dobravi pri Komendi, Janezu in Marjani. V srednjo šolo je hodil od leta 1928 do 1936 na Državno klasično gimnazijo v Ljubljani, potem je šel na teologijo in leta 1942 diplomiral in prejel mašniško posvečenje. Po tem se je začela njegova pastirska pot. Najprej v tržaški škofiji, kjer je bil kaplan v Ospu. Bival je v Plavju. Vendar ga je leta 1945 generalni vikar, božji služabnik Anton Vovk, poklical, naj pride domov, naj pride v Ljubljano, kjer potrebujejo duhovnike. Zaradi takratnih razmer je namreč silno primanjkovalo duhovnikov. Poslali so ga v Šmartno pri Litiji. Od tam je šel za župnijskega upravitelja v Povšnik in od tam v Železnike, kjer je bil župnik, zraven je upravljal še župniji Zali Log in Dražgoše. Vmes je bil za kratko obdobje začasni upravitelj župnije Davča (leta 1990 – 91). Leta 1993 je bil razrešen službe župnika v Železnikih in souopravitelja vseh župnij. Naselil se je v Kamniku pri sestrah zagrebških usmiljenkah, do leta 2012, ko so sestre zaprle samostan v Kamniku. Najprej se je za nekaj časa, za nekaj mesecev, preselil v svojo hišo, tukaj v Komendi, potem je bil istega leta sprejet v duhovniški dom na Lepem potu, kjer je zadnja leta preživel v oskrbi sester in ravnatelja Petra Zakrajška ter drugih duhovnikov, ki prebivajo pod to streho. Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste živeli z njim, za to, da ste poskrbeli zanj, da je bil deležen tistega, kar je potreboval, predvsem pa, da je bil deležen sprejetosti in spoštovanja, kajti to na koncu koncev človek najbolj potrebuje.

V teh dolgih duhovniških letih so prihajali do izraza različni duhovniški darovi, ki jih je gospod Maks imel. Slišali smo, kako evangelij govori o križu. Križ je bil v življenju pokojnega duhovnika Maksa središče. Bilo je tisto središče njegovega življenja, h kateremu se je vedno znova vračal in iz katerega je zajemal. Ne križ, kot nekaj strašnega, kot nekaj groznega, ampak križ, ki odrešuje, križ, ki daje moč, križ, ki daruje ljubezen. Tisti, ki so ga poznali, ki so živeli z njim, vedo povedati, da je v postnem času vsak dan molil križev pot, od postaje do postaje, od skrivnosti do skrivnosti. Vedel je, da duhovnik, ki v resnici hoče biti Kristusov duhovnik, mora hoditi za Jezusom Kristusom, tudi po poti križa, tudi po poti darovanja, včasih tudi po poti trpljenja, če tako zahtevajo okoliščine, ali če mu to podari Gospod Bog. S križem se ni srečeval šele na koncu svojega življenja, trdno sem prepričan, da je s križanim Gospodom hodil po poti njegovega križa že prej, kajti kolikor poznam življenje, se ljudje ne spremenimo potem, ko se nam naberejo leta, ampak svoje življenjske navade ohranjamo, včasih celo nekoliko popustimo. Zgled gospoda Maksa govori o tem, da je molil križev pot, morda tako, da ga ni nihče videl, na župnijah, kjer je bil, za ljudi, za katere je bil poslan, in tudi zase, za svoje duhovništvo, za svojo zvestobo Gospodu Jezusu in njegovemu odrešenju. Rad bi, dragi bratje in sestre, da bi nas ta njegov zgled pritegnil še posebej, ker smo sedaj v postnem času, in prav v prvem postnem tednu se poslavljamo od molivca križevega pota. Naj nas njegov zgled in upam, da tudi njegove priprošnje pri vsemogočnem Bogu spodbudijo, da križev pot ni le pobožnost Leonarda Portomavriškega, ampak da bo križev pot postal moja pobožnost, postal moja molitev, da bo križev pot postal gostitelj mojega srca, zasluženje za zvestobo, za predanost, za pogum, za vztrajanje do konca. Kje se bomo tega naučili kot kristjani in duhovniki, če ne pri Njem, ki je svojim izkazal ljubezen do konca? In če bomo mi znali hoditi po poti te ljubezni, moliti pot te ljubezni, jo premišljevati, se bomo tudi mi naučili ljubiti do konca. Vi, dragi bratje in sestre v zakonu in družini, in mi ,dragi bratje duhovniki, v služenju občestvu, h kateremu smo poslani.

Pokojni gospod Maks je zaradi križa pravzaprav preživljal tudi težke trenutke svojega življenja. Slišali smo sv. Pavla, kako pravi, oznanjuj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. In pokojni je to živel. Ni se oziral na to, ali so okoliščine ugodne, naklonjene, ali so okoliščine nasprotne, morda celo sovražne. On je vedel, kaj je njegovo poslanstvo, da je Kristusov duhovnik, in da v kraju, kjer je, predstavlja tudi sveto Cerkev. Ko so začeli v začetku 60-ih let pri pogrebih, tudi pri krščanskih pogrebih, postavljati pred križ najrazličnejše prapore, se je on temu uprl. Bil je zaprt dvakrat po tri mesece, čeprav sam ni nikoli verjel, da je bilo to zaradi križa. Ne, sam je v sebi zelo jasno slutil, da je to maščevanje za cerkev v Dražgošah, ki jo je skupaj z Dražgošani postavil navkljub vsemu nasprotovanju oblasti od blizu in daleč. Na vse načine so skušali preprečiti, da bi Dražgoše imele cerkev, kajti Dražgoše so želeli spremeniti v spomenik Cankarjevega bataljona in vsega, kar se je tam dogajalo. Pokojni gospod Maks in verniki tam pa so vedeli, da Dražgoše ne morejo biti spomenik, ne spomenik režima, ne spomenik ideologije in ne spomenik sovraštva, vedeli so, da Dražgoše potrebujejo cerkev, da Dražgoše potrebujejo Boga v svoji sredi. Zgradili so cerkev v nemogočih razmerah, prepričan sem, da z velikim pogumom pokojnega gospoda Maksa in z velikim pogumom vseh tistih, ki so skupaj z njim hoteli zgraditi dom za Boga in s tem tudi dom zase. In ta pogum, dragi bratje duhovniki, ta pogum, dragi bratje in sestre kristjani, potrebujemo tudi mi v vsakem času. Ne pogum proti komur koli že, potrebujemo pogum za evangelij, za Boga, za ljudstvo, h kateremu smo poslani, za zveličanje vsake duše. In tega poguma nam ne sme nihče jemati, tega poguma si ne smemo dovoliti vzeti za nobeno ceno. Kakor Jezus ni odnehal, ker je bil križ težak in je pod njim padel, in kakor gospod Maks ni odnehal, ko so grozile tožbe, maščevanje in povračilni ukrepi. Ni odnehal, čeprav je moral v zapor.

Na koncu, nekaj dni nazaj, dragi bratje in sestre, je gospod Maks redovnici, ki ga je negovala, postavil vprašanje: »Kako bo?« Kako bo? Ne kakšen bo jutrišnji dan, ampak kako bo v tistem trenutku smrti. In sestra mu je odgovorila: »Gospod, na tej postaji pa še niste bili.« Duhovnik, ki je vse življenje oznanjal Gospoda Jezusa, njegovo vstajenje in v njem našel vstajenje in večno življenje, pravzaprav temelje naše vere, je postavil vprašanje – kako bo.

In mi ostanemo na tej strani, kakor sedma postaja križevega pota, ki ga je tako ljubil, ena zame najbolj skrivnostnih postaj. Malo prej je srečal mater, Simon mu je pomagal, Veronika mu je skazala sočutje in ljubezen, On pa po teh treh postajah pade, zaradi tega, ker križ nosi sam. In v smrt vstopaš sam. Lahko te držijo za roko, lahko molijo ob tebi, ampak ta pot je samo tvoja pot, gledano z našimi človeškimi očmi in našim človeškim izkustvom. Ampak ne pozabimo, Jezus, v katerega je veroval, je med obljubami, ki nam jih je dal, izrekel tudi eno izredno tolažilno besedo. Ko se je poslavljal od svojih učencev, je obljubil, če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Čeprav v našem človeškem izkustvu v smrt vstopamo sami, v resnici v njej nismo sami. Krščeni smo bili v ime Gospoda Jezusa Kristusa, v njegovo smrt, in vstali smo po krstu v njegovo vstajenje, zato v tistem trenutku, tako edinstvenem za vsakega izmed nas, pride naproti Jezus. On, ki je zame, ki je zanj, prehodil pot križa, On, ki je zame umrl, On, ki je zame vstal. In On, Gospod Jezus, te popelje skozi ta prehod iz tega življenja v večno življenje. In prepričan sem, da ga je Jezus prepoznal kot tistega, ki je veroval, ki je oznanjal, kar je veroval, in ki je živel, kar je oznanjal.

Prosim ga pa, gospoda Maksa, da sedaj pri Nebeškem Očetu, prosi za svojo Cerkev, za tisto Cerkev, ki ji je razdal vse svoje moči, naj ne neha sklepati rok za to svojo Cerkev, naj roti Nebeškega Očeta, da pošlje novih delavcev v vinograd Cerkve na Slovenskem, v vinograd naše nadškofije, da bodo na njegovo mesto stopili zvesti, pogumni in ljubeči duhovniki, redovniki in redovnice.

Za konec pa še nekaj besed za spodbudo vsem nam. Ko je leta 1992 praznoval zlato mašo, je kot župnik Železnikov in upravitelj Dražgoš in Zalega Loga imel pogovor na škofjeloškem radiu. Iz vseh besed, ki jih je gospod Maks povedal, je voditelj sklepal, da gospodu Maksu ni žal, da je postal duhovnik, in da je srečen v svojem poklicu. Na to ugotovitev je gospod Maks odgovoril: »Ni mi žal, saj v nobenem drugem poklicu ne bi mogel toliko storiti za sočloveka, ne v materialnem, ne v duhovnem pogledu. Glede sreče vemo, da popolne sreče na zemlji ni. Bilo pa je veliko res srečnih trenutkov in ur. Na primer, ko je bilo končano kakšno večje delo. Še večkrat pa sem jih doživljal skupaj z verniki ob lepih praznikih in slovesnostih, s prvoobhajanci in birmanci, z verniki ob dobri spovedi, z bolniki ob prejemu zakramentov.« Gospod Maks naj se sedaj ti trenutki sreče za vas spremenijo v srečo gledanja v Gospodovo obličje; iz obličja v Obličje. In vam, dragi bratje duhovniki, želim, da bi doživljali veselje in zadovoljstvo prav ob takšnih trenutkih, ob delu z ljudmi.

 

Zapisano po zvočnem zapisu

2016-03-29T13:22:08+00:0018. 03. 2016|