Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri maši ob Tomaževi proslavi

Spoštovani gospod dekan, cenjeni profesorski zbor, dragi uslužbenci Teološke fakultete, dragi študentje in študentke, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi bratje in sestre!

Ob praznovanju svetega Tomaža Akvinskega, ki je zavetnik naše Teološke fakultete, vam v imenu Cerkve na Slovenskem iskreno čestitam. Obenem se vam tudi zahvaljujem, da si prizadevate, da bi teološka znanost v naši Cerkvi in v našem narodu stopala v korak s teološkimi razmišljanji in iskanji v katoliškem svetu, obenem pa se vam zahvalim tudi za pozorno skrb, da bi bilo podajanje teoloških predmetov na naši fakulteti v edinosti z naukom katoliške Cerkve. Samo na ta način namreč ohranjamo potrebno edinost, ki je velika želja in prošnja Gospoda Jezusa Kristusa. Jezus v velikoduhovniški molitvi Očeta ni prosil za uspešnost svojih učencev, ni ga prosil, da bi njihova beseda prepričala vse narode in vsa ljudstva, ni ga prosil, da bi bili nezmotljivi svetniki. Za nič takega ni prosil, kar je danes tolikokrat merilo uspešnosti v svetu in kar prevečkrat velja tudi kot merilo uspešnosti v Cerkvi. Prosil pa ga je za edinost, saj samo edinost razodeva njihovo pripadnost. Samo edinost je poroštvo, da bodo ljudje sprejeli njihovo besedo in ji verjeli. Samo edinost med njimi bo prepričala tiste, ki jih bodo nagovarjali, da so v resnici Jezusovi. Še več, samo edinost med njimi bo za svet zagotovilo, da je Jezus Božji Sin in da ga je v resnici Oče poslal na svet zato, da pričuje za resnico.

Seveda se moramo za takšno držo odločiti, ker ni samoumevna, saj ne sledi merilom – pravzaprav bi čisto upravičeno rekli diktatu – našega časa. Odloči se za svobodo, saj je njeno edino merilo Božje razodetje in nauk katoliške Cerkve, ki se je izoblikoval skozi stoletja do našega časa. Pri tem razvoju je, kakor vemo, odločilno sodeloval vaš zavetnik sveti Tomaž Akvinski.

Pri našem razmišljanju ob današnjem prazniku bi se rad zadržal pri nekaterih poudarkih Božje besede, ki smo jo slišali. Prerok Izaija je ljudstvu spregovoril o novem nebu in novi zemlji. Ljudje se srečujejo z vsemi težavami, ki jih prinaša vrnitev izgnancev iz Babilona. Težave so na socialnem področju, pri vodenju skupnosti, ki jo ogroža sinkretizem. Boleči so odnosi med tistimi, ki so se vrnili iz izgnanstva, in tistimi, ki so ostali v domovini. Težavam ni videti konca, prerok pa v Božjem imenu govori o radosti in veselju: Bog se raduje in veseli svojega ljudstva, raduje se nad Jeruzalemom, a tudi v ljudstvu je veselje, saj zida hiše in prebiva v njih, zasaja vinograde in uživa njihov sad. Ne smemo pa preslišati, da prerok najprej spregovori o novem stvarjenju. „Ustvarim novo nebo in novo zemljo … veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim.“

Ljudje pri svoji najboljši volji ne moremo rešiti sveta. Lahko se samo potrudimo, da ga preveč ne obremenimo. Lahko se odpovemo, da ga ne bomo uničevali s svojimi podobami in predstavami o raju na zemlji, saj vemo, da so se in se bodo vsi takšni poskusi potopili v neizmerna brezna gorja, krvi in solza. Če bi bili ljudje sposobni reševati svet, se Bog ne bi učlovečil. Bog ne dela stvari, ki niso potrebne ali so morda celo nesmiselne. Zakaj bi se podajal na pot, ki ga je nazadnje skozi zatajitev in izdajstvo celo tistih, ki so mu bili najbližji, pripeljala na Kalvarijo, na križ in v smrt. Samo zato, ker smo ljudje naredili vse, da bi se čim bolj oddaljili od rajskih vrat. Res je, Bog je edini, ki lahko reši in odreši človeka.

V tem odrešenjskem razmerju pa so pomembne tri drže: sprejeti Jezusa, verovati vanj in ga oznanjati.

Evangelist Janez pravi, da je Jezus prišel iz Samarije v Galilejo in Galilejci so ga sprejeli. Iz Lukovega evangelija vemo, da rojaki do Jezusa niso bili vedno gostoljubni. Ko se jim je razodel kot tisti, ki uresničuje napovedi preroka Izaija, so ga odvedli na previs hriba, na katerem je bilo njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. Zavrnila ga je tudi Samarijska vas, v kateri je hotel prenočiti na poti v Jeruzalem.

Ali ga mi sprejemamo, ali pa smo ujetniki enega najmočnejših sodobnih malikov: učinkovitosti? Jezusa ni mogoče osvojiti, Jezusa ni mogoče pridobiti. Poznamo bogatega mladeniča iz Matejevega evangelija. Vsa njegova skrb je bila, kaj naj še stori, da bo dosegel večno življenje. Edini odgovor pa, ki ga je dobil na svoje vprašanje, je bil: Hodi za menoj. Ne bodi zaprt v samega sebe. Ne moreš rešiti samega sebe. Sam sebi ne moreš dati življenja. Sprejeti mora Jezusa in hoditi za njim.

Druga drža je verovati v Jezusa. V evangeljskem odlomku smo slišali o odličnem pričevanju vere. Kraljevi uradnik je prišel k Jezusu in ga prosil, naj ozdravi njegovega sina. Jezus pa je začel govoriti o znamenjih in čudežih. Kakor bi ne slišal ubogega očeta, da mu otrok umira. Ko ga je ta ponovno prosil, naj gre z njim, preden bo njegov otrok umrl, mu je Jezus preprosto odvrnil: „Pojdi, tvoj sin živi.“ In „mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in je šel.“ Nobenega zarotovanja duha bolezni, nobenega klicanja k nebu, nobenih molitev k Očetu. Nič takega, da bi človek pomislil, da je Jezus prošnjo ubogega očeta vzel resno. Pa vse to niti ni bilo potrebno. Vse, kar je bilo potrebno, je bila očetova vera. Ta je bila dovolj velika, da je Jezus naredil čudež.

Vera je odločilnega pomena tudi v teologovem odnosu do Boga. Dokler ne dosežemo tega osebnega odnosa, smo zgolj strokovnjaki za teologijo, ko pa zaživimo iz Boga in z Bogom, naša teologija ni več samo govorjenje o Bogu, ampak postane pričevanje o Bogu. Postane oznanjevanje. O tem procesu pripoveduje protestantski pastor in mučenec nacizma med 2. svetovno vojno, Dietrich Bonhoeffer. Sedemnajstleten se je odločil za študij teologije. Pri enaindvajsetih je doktoriral in pri petindvajsetih letih je bil docent. A ni veroval. Verovati je začel šele v času nekega teološkega kongresa v New Yorku. Sam je povedal: „Do newyorških časov sem bil teolog, ne pa tudi kristjan.“ Zato je tako pomembno, da teolog dan za dnem prosi za vero, da bi po njegovi osebni veri Bog tudi v njegovem življenju delal znamenja in čudeže, in bi iz tega osebnega izkustva mogel postati pričevalec.

Tretja drža pa je Jezusa oznanjati. Pri svetem Janezu smo slišali, da je ob sinovem ozdravljenju veroval kraljevi uradnik in z njim tudi vsa njegova hiša. Njegovo izkustvo Jezusove moči in usmiljenja je bilo tako močno, da je prepričalo vse, ki so živeli z njim. Ni jih prepričalo njegovo pripovedovanje in najbrž tudi ne otrokovo ozdravljenje. Sami vemo, da nas besede ne prepričajo in ob dejstvih ostajamo nejeverni. „Če ne verjamejo Mojzesu in prerokom, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.“ Prepričal jih je ogenj, ki je gorel v njem. Prepričal jih je Jezus, ki ga je sedaj nosil v sebi. V njem se je izpolnila Jezusova obljuba, da bosta skupaj z nebeškim Očetom prišla k tistemu, ki ga bo ljubil, in da bosta prebivala pri njem. Njegovi domači so začutili to ljubezen, ki je razodevala Očetovo in Sinovo navzočnost.

Tudi nam, dragi teologi, ne bodo verjeli na besedo. Lahko napišemo nešteto knjig in člankov, pa zaradi tega ne bo nihče veroval. Lahko organiziramo odlične simpozije in kongrese, pa zaradi njih nihče ne bo veroval. Če pa bodo ljudje začutili, da pišemo o Njem, ki smo ga srečali in ga ljubi naša duša, če bodo videli, da ne govorimo iz glave, ampak pričujemo iz srca, bodo začeli tudi oni iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj.

Prahrepenenje človekovega srca je živeti, živeti dlje od svojega življenja, živeti dlje od svoje smrti, živeti večno. Jezus nam pri Janezu daje odgovor o večnem življenju, ko pravi: „Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega pravega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa“ (Jn 17,3). Njemu slava in čast na vekov veke. Amen.

2017-11-15T13:34:04+00:0007. 03. 2016|