Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta ob duhovniškem srečanju

Spoštovani bratje!
Vesel sem, da smo se zbrali nekako na meji med veroučnim letom, ki ste ga po župnijah večinoma zaključili, in počitnicami, ki navdihujejo in navdušujejo tako šolarje oziroma veroukarje, kakor tudi tiste, ki skrbijo za njihovo vsestransko rast. Namen našega današnjega druženja ni oblikovanje programov, načrtovanje pastorale in morebiti še česa drugega, kar je seveda vse zelo pomembno in zasluži svojo pozornost na svojem mestu in ob svojem času. Namen našega druženja tudi ni pretresanje svetovne ali domače politike, ugotavljanje napak pri ustanovah in pri posameznikih. Vsekakor, tudi kritičen odnos in pristop do vsega, kar živimo in smo, je potreben. Vendar danes nismo skupaj, da bi delali kritične analize drug drugega, naših župnij, dekanij in škofije. Skupaj smo zato, da bi začutili, da smo skupnost duhovnikov, ki jih je Bog poklical, da svoje duhovništvo živijo in razdajajo med božjim ljudstvom ljubljanske nadškofije.

V tem duhu bi vam rad, dragi bratje, tudi podal nekaj misli. Če smo prišli skupaj, da bi nekaj ur preživeli drug z drugim kot duhovniki, se mi zdi pomembno, da se svojega duhovništva veselimo. Da vsak izmed nas v globoki hvaležnosti doživlja zavest obdarovanosti. Gospod me je izbral in me poklical, da bi mu služil v njegovi Cerkvi. Vsak dan bi morali v sebi živeti spoznanje, ki je prešinilo cestninarja Mateja, ko je Jezus šel mimo, ga pogledal in ga izvolil. Papež Frančišek si je ta trenutek izbral za svoje škofovsko geslo: „miserando atque eligendo – z usmiljenjem ga je pogledal in izvolil“. Mar se ni tudi na vsakega izmed nas Gospod ozrl z usmiljenjem, nas vzljubil takšne, kakršni smo bili, in nas izvolil ter poklical, da bi v hoji za njim postali to, kar smo. Sveti Avguštin je namreč novokrščenim vernikom namenil klic: „Kristjan, postani to, kar si.“ Mirno jih lahko nanesemo tudi na nas, duhovnike: „Duhovnik, postani to, kar si.“ Ne bodi to, kar postajaš, ampak postani to, kar si. Postani to, kar je v tebi videl Jezus, ko je šel mimo, te pogledal in te povabil za seboj. Ko je pogledal Mateja, ni videl samo cestninarja, ki ga sovražijo in se ga bojijo, ki ga zaničujejo in mu zavidajo, ampak je videl učenca, ki bo tako globoko prodrl v njegovo besedo, da jo bo zapisal, jo posredoval generacijam kristjanov vse do konca časov in za njo stal z daritvijo lastnega življenja. In Matej je postal to, kar je bil v Jezusovih očeh: učenec, evangelist in mučenec.

Zavest izvoljenosti po drugi strani razodeva dostojanstvo, ki je duhovniku podarjeno najprej v Božjem otroštvu in potem v zakramentu svetega reda. Ko je sveti Frančišek Asiški nagovarjal duhovnike svojega reda, jim je dejal: „Poslušajte, bratje moji: če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če je blaženi Janez Krstnik vztrepetal in se ni upal dotakniti temena Božjega svetnika; in če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo večno živel in je poveličan ter ga ‘želijo videti angeli’  (1 Pt 1,12), drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo. Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet (3 Mz 11,44). In kakor vas je Gospod Bog zaradi te službe počastil bolj kakor vse druge, tako tudi vi njega bolj ko vsi drugi ljubite, spoštujte in častite. Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim na svetu“ (FPRe 21-25).

Ko se v hvaležni ponižnosti zavedamo vsak svojega dostojanstva, dragi bratje, hočemo močno poživiti zavest o dostojanstvu duhovništva drugih. Na tem mestu vsi grešimo. V tem smo vsi slabotni. Ne vem, najbrž premalo cenimo svoje duhovniško dostojanstvo, da bi mogli resnično ceniti in spoštovati duhovniško dostojanstvo svojih bratov. Na različne načine ga teptamo, mislim pa, da je eden najhujših grehov zoper bratovo duhovniško dostojanstvo opravljanje in obrekovanje. In tega je preveč med nami. Prehuda je skušnjava, da bi o slabosti ali grehu svojega brata ne spregovoril z drugim. In to brez bolečine. Nekoč je neki moj brat frančiškan dejal: „Kako je mogoče, da nekdo spregovori o napakah ali grehih svojega brata, pa v njegovih besedah ni ne skrbi ne bolečine. Še huje je, če je v njegovih besedah sled naslajanja.“ Kjer ob bratovih slabostih ni skrbi in bolečine, tam ni ljubezni, tam ni bratske ljubezni. Ali je v nas skrb in bolečina, ko razmišljamo drug o drugem in spoznavamo svoje slabosti, nedoslednosti in grehe? Skrb in bolečina! Samo to dvoje je znamenje ljubezni in samo to dvoje nas bo pripeljalo do pravilnega in možatega delovanja.

Mislim, da je edini način, da bi v kar največji meri presegali takšna ravnanja, ta, da se čim manj pogovarjamo drug o drugem in se začnemo pogovarjati drug z drugim. Z drugo besedo bi dejal, da moramo začeti postajati solidarni med seboj. Ne vem, zakaj pod besedo solidarnost vedno takoj pomislimo na materialno solidarnost. Solidaren je tisti, ki s svojimi sredstvi, s svojim denarjem ali z drugimi dobrinami pride na pomoč tistemu, ki ima tega manj. Seveda je ta solidarnost zelo pomembna in jo je med nami premalo. Vendar je veliko bolj pomembna duhovna solidarnost. Pod to solidarnostjo mislim, da stopim k bratu, za katerega me skrbi, o katerem sem morda slišal govoriti, in mu odkrito, s skrbjo in bolečino povem, kar me teži.

To pa je težko, zelo težko. Ne, ni težko v brata vreči svoje jeze, razočaranja, sramu in ne vem česa še. Težko pa je bratu spregovoriti s skrbjo in bolečino. Z ljubeznijo. Tega ne zmoreš, dokler nisi prej šel pred Gospoda, ki je poklical tebe in njega, in se v ponižnosti pred Njim z njim pogovoriš o svojem bratu. Šele potem boš mogel kot brat potrkati na bratova vrata in spregovoriti z njim kot z bratom.

Čeprav je v Apostolskih delih apostol Pavel efeškim starešinam dejal: „Večja sreča je dajati, kakor prejemati“ (Apd 20,35), se mi zdi, da na tem področju, na področju materialne solidarnosti, pogosto raje prejemamo, kakor dajemo. Na področju duhovne solidarnosti pa je ravno obratno. To obliko solidarnosti zelo težko sprejemamo. Raje se umikamo vase, raje se branimo z najrazličnejšimi oblikami opravičil, kot da bi sprejeli besedo, ki prihaja iz skrbi in bolečine. Kot duhovniki se moramo učiti obojega: dajati in sprejemati in to tako na materialnem kot na duhovnem področju.

Dragi bratje, povabim vas, da se danes vzdržimo besed, ki ne bi bile izgovorjene z ljubeznijo in dobrohotnostjo; da se vzdržimo besed, v katerih ne bi bilo globokega zavedanja lastnega in bratovega dostojanstva, na katerega opominja sveti Frančišek. Mislim, da bomo na ta način ustvarili med seboj tisti prostor edinosti, v katerega bo vstopil Jezus Kristus in izpolnil svojo obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta. Naj ne bo med nami samo v besedi in zakramentu, naj bo med nami v našem duhovniškem bratstvu. Amen.

2015-07-16T06:59:56+00:0018. 06. 2015|