Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri polnočnici

Dragi bratje in sestre!

V sveti noči smo se zbrali v naši stolnici, da bi se nebeškemu Očetu zahvalili za dar Sina, za Jezusa Kristusa, ki se je v tej noči za vse človeštvo rodil kot luč od luči, kot prava luč, ki je prihajala na svet. Jezusovo rojstvo razodeva Božjo zvestobo obljubam. Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Prav zaradi tega, da bi se vsi ljudje čutili nagovorjene, se je Božji Sin, ki je Bog od Boga, rodil kot nebogljen otrok. Pa ne samo to. Rodil se je v razmerah skrajne revščine.

Če bi se rodil v kraljevski palači, med oblastniki tistega časa, bi ga ti sicer morda sprejeli, vsi drugi pa se v njem ne bi prepoznali. Če bi se rodil med učenjaki, ki so razglabljali o postavi, bi morda le-ti v njem prepoznali tistega, ki so ga napovedovali preroki, za vse druge pa bi bil neznanec. Podobno bi se zgodilo, če bi se rodil v katerikoli družbeni skupini.

Tako pa si Kristus za svoj prihod na svet ni izbral nobene družbene skupine, ampak si je izbral družino, skupnost moža in žene, skupnost očeta in matere. Odpovedal se je podarjenemu bogastvu, odpovedal se je kakršnemu koli statusu socialne varnosti, da bi v njem lahko vsak, od najpomembnejšega do najbolj nepomembne pare na tem svetu sprejel Boga, ki uresničuje svojo obljubo odrešenja človeštva, ki jo je dal Evi v raju, ko je rekel, da bo zarod žene kači strl glavo.

Tako skrajna uresničitev obljube je pretresljiva. Še najgloblje jo povzema Pavlova himna v pismu Filipljanom. „Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal“ (Flp 2,6-8).

Izpraznjenje, v katerem se je odpovedal slavi in veličastvu, ki ga je obdajala v notranjem življenju Svete Trojice, pa se ni ustavilo pri učlovečenju. Kako temeljito je bilo to izpraznjenje, vidimo v dejstvu, da so ga vsi videli kot otroka, kot novorojenčka, ki je na milost in nemilost prepuščen dobroti in skrbi tistih, ki jim je zaupan. Na zunaj ni nič božanskega na tem drobnem telescu, ki leži v jaslih, povito v plenice, in brez besed prosi za naklonjenost in dobroto, kakor to počne vsak otrok.

Toda izpraznjenje je šlo še dlje. Iz Pavlovih besed razberemo, da se izpraznjenje ni končalo z rojstvom v podobi služabnika, ampak „da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu“ (Flp 2,8). Ker je hotel in moral nam ljudem dokazati, da nas Bog ljubi, ni bilo dovolj, da se je rodil v razmerah skrajnega uboštva. Moral nam je dokazati, da nas ljubi do konca. Ljubiti do konca pa pomeni, da je nekdo zate, za takšnega, kakršen si, pripravljen dati življenje. Zato je šele križ dno njegovega izničenja, hkrati pa je križ tudi vrhunec njegove ljubezni, v kateri je z molitvijo za odpuščanje pokazal, da nihče izmed nas ni njegov sovražnik, ampak smo vsi njegovi prijatelji. Za vsakega izmed nas je pripravljen biti zagovornik pri Očetu in posredovati za njegovo usmiljenje in odpuščanje.

Evangelij pa nam pripoveduje tudi o tistih, ki so ga prvi prepoznali in ga šli poiskat. To so bili pastirji. Tako kakor novorojenega jih je družba umeščala na dno družbene lestvice. Bili so deležni prezira.

Kljub takemu odnosu večine do njih pa so imeli nekaj, česar drugi niso imeli in zato niso bili sposobni prepoznati veličine trenutka in se nanj na pravi način odzvati. Ti ljudje so bedeli in „so čez noč stražili pri svoji čredi“. Stražiti ne pomeni samo biti buden. Buden je lahko tudi nekdo, ki gleda televizijo, nekdo ki bere knjigo, nekdo ki se zabava, nekdo ki se prepira s svojim možem ali ženo. Za stražarja budnost ni dovolj. Stražar poleg tega, da je buden, tudi pozorno opazuje in spremlja vse, kar se dogaja v okolici, da bi pravočasno zaznal nevarnost, ki morda ogroža to, kar mu je zaupano v varstvo, in to nevarnost preprečil. V tem pozornem spremljanju dogajanja jih je lahko nagovoril Gospodov angel in jih povabil v Betlehem na srečanje z detetom, ki je „v plenice povito in položeno v jasli“.

Podobno so bili pozorni na dogajanje v svetu znanstveniki tistega časa, modri na vzhodu, ki so videli zvezdo in v njej prepoznali povabilo na srečanje s Kraljem, ki se je rodil v Izraelu. Kakor vemo, jih je srečanje z Jezusom tako spremenilo, da se domov niso mogli vračati po istih poteh.

Prav tako pozorni naj bi bili starši v skrbi za svoje otroke. Stražiti bi morali svojo družino, da bi že od daleč zaznali vse, kar ogroža njihovo ognjišče in srečo. To pomeni, da bi morali vedeti, kakšni oblaki se zbirajo na obzorju – oblaki, ki bodo prinesli rodoviten dež, ali oblaki, ki bodo povzročili nevihto in katastrofo. V svoji pozornosti bi starši morali vedeti, kje so njihovi otroci. Ne toliko telesno, ampak po kakšnih miselnih svetovih se potikajo, kakšno je okolje, ki jih nagovarja, kakšna je družba, ki jih privlači.

Z enako pozornostjo in odgovornostjo bi morali dogajanje v svetu spremljati politiki, ki jim je zaupana skrb za skupno dobro. V skrbi za vse ljudi, posebno pa za najbolj izpostavljene in najbolj ranljive, bi morali predvideti dogodke in v največji možni meri ljudi obvarovati vsega, kar ogroža njihov materialni obstoj in njihovo človeško dostojanstvo, vsega kar nasprotuje pravici in pravičnosti.

Isto velja tudi za duhovnike, ki bi nas morala razvnemati gorečnost za Božje ljudstvo. V tej gorečnosti bi morali zaznati, bi morali vnaprej zaslutiti vse, kar hoče kot govorica kače v raju zapeljati ljudi, ki so nam zaupani, da bi jim kazali pot odrešenja.

Glede na stanje v svetu, moramo vsi iskreno obžalovati trenutke in okoliščine, v katerih nismo izpolnili tega, kar nam je bilo zaupano.

V tej sveti noči hočemo slediti zgledu pastirjev in v našem času zaznati znamenja Božjega prihoda med nas. Po njihovem zgledu hočemo zaslišati angelsko govorico, ki razodeva, da Bog ni zapustil sveta in človeka, ampak njegova ljubezen ostaja neomajna.

Skupaj z njimi se napotimo k jaslicam. Odpovejmo se vsaki pomembnosti. Nič ne pomagajo naslovi, nič ne pomaga premoženje, nič ne pomeni moč. Brez  besed se podajmo pred jaslice in spoznajmo milino in nežnost Boga, ki je tukaj, ki je pred nami, in nas sprašuje: Me boš sprejel? Bom lahko ostal s teboj? Mi dovoliš, da ti povem, da si ljubljen in da si tudi ti spodoben ljubiti?

Dragi bratje in sestre. „Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?“ je vzkliknil apostol Pavel Rimljanom. Bog, ki se je rodil v sveti noči je za nas, je Bog z nami, je Emanuel. Dovolimo torej, da se nocoj Jezus rodi v vsakem izmed nas, da ga bomo lahko juti in vsak dan prinašali ljudem, kot izpolnitev Božjih obljub in kot znamenje naše ljubezni do vseh. Amen.

Zvočni zapis nagovora: Radio Vatikan.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2017-01-25T09:15:27+02:0025. 12. 2016|