Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM ob osemstoti obletnici navzočnosti malteških vitezov v Sloveniji

Ob osemstoti obletnici navzočnosti malteških vitezov v Sloveniji je 7.6., v ljubljanski stolnici, potekalo osrednje bogoslužje, vodil pa ga je apostolski nuncij v Sloveniji msgr. dr. Juliusz Janusz. Zbrane je nagovoril nadškof msgr. Stanislav Zore OFM.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

Avdio posnetke najdete na spletni strani Radia Vatikan.

Nagovor nadškofa Zoreta:

Današnje slovesno obhajanje svete daritve nas navdaja s hvaležnostjo za 800-letno navzočnost malteških vitezov v Sloveniji. Red, ki se je razvil iz bratovščine, ki je romarjem in bolnim ter pomoči potrebnim najprej nudila bolniško oskrbo, nato pa še vojaško zaščito, je 13. februarja 1113 s svojo bulo potrdil papež Pashal II. Najstarejša omemba postojanke reda na Slovenskem sega v leto 1217 s posestva v Melju pri Mariboru. V naslednjih stoletjih pa so redovniki komende, kakor so imenovali svoje postojanke, ustanovili še v Polzeli in Komendi. Skozi vseh osemsto let so malteški vitezi opravljali svoje služenje v skladu s poslanstvom, ki ga je v genetsko kodo reda zapisal ustanovitelj brat Gerard: »Naša bratovščina bo nesmrtna, saj je ukoreninjena v revščini tega sveta, obenem pa bodo po Božji volji vedno živeli ljudje, ki si bodo prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede.«

Žal je imel brat Gerard prav. Žal, pravim za prvi del njegove trditve, kjer nesmrtnost redu zagotavlja njegova ukoreninjenost v revščini tega sveta. Ustanovitelj reda se je pravzaprav samo naslonil na Jezusovo ugotovitev iz Matejevega evangelija, kjer Jezus na nejevoljo učencev zaradi maziljenja z dragocenim dišavnim oljem, odgovarja: »Kaj delate ženi težave? Saj mi je storila dobro delo. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

»Uboge imate vedno med seboj.« Kako resničen je ta stavek tudi v našem času. Imamo možnosti, kakršnih niso imeli nikoli v preteklosti. Lahko bi odpravili lakoto po svetu, koliko ljudem bi lahko omogočili boljše življenje, kot ga živijo, kolikim ne bi bilo potrebno umirati zaradi bolezni, ki so že davno ozdravljive, kolikim ne bi bilo potrebno umreti ali živeti pohabljeno zaradi vojn, ki jih povzročajo pohlepneži po bogastvu in denarju. Dokler so na svetu ljudje, ki so pripravljeni broditi po krvi, samo da bi imeli več, toliko časa bodo na svetu tudi ubogi. Pa sem bolj ali manj navedel samo tisto uboštvo, ki ga povzročamo ljudje, ki ga povzroča naš pohlep in naš napuh. Je pa še toliko drugih ubogih, katerih uboštvo ne izhaja iz človeškega greha, vsaj tistega neposrednega ne. Tudi oni potrebujejo ljudi, ki si bodo, kakor pravi brat Gerard, po Božji volji »prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede.«

Ob tem se lahko vprašamo, kakšen naj bi bil sodobni slovenski malteški vitez, na kakšen način naj bi uresničeval svoje redovno geslo Obramba vere in pomoč ubogim. Na to vprašanje je odlično odgovoril vaš član g. Jože Mlinarič v govoru, ki ga je imel na okrogli mizi na Polzeli. Tam je poudaril, da današnji slovenski malteški vitez »v bistvu ne bo nič drugačen, kot je bil malteški vitez v svojem bistvu nekdaj, saj se temeljne stvari pri starodavnih redovih sploh ne spreminjajo, marveč le prilagajajo duhu in razmeram časa. Dobrota, plemenitost, ljubezen do Boga in bližnjega, pogum, ko gre za obrambo napadenega človeka, usmiljenje do človeka v stiski, prosečega, so večno veljavne vrline.«

Današnjega malteškega viteza v Sloveniji mora torej odlikovati ljubezen do Boga. Razlogi za njegovo delovanje morajo biti do konca nesebični. Nikakršne časne koristi si ne sme obetati od vsega, česar se loti in karkoli dela. Pred očmi mora imeti Boga, ki ga mora po Jezusovih besedah ljubiti »iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« (Mr 12,30). Samo tako bo mogel v spoprijemanju z revščino ljudi in s krivičnimi razmerami, v katerih ti ljudje živijo, najti dovolj poguma in velikodušnosti, da bo vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Samo tako bo mogel v vsakem človeku videti Gospoda in mu služiti. »Resnično povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« (Mt 25,40) pravi Jezus. Če vitez ne bo naredil tega presežnega koraka, v katerem v naših najmanjših bratih zre Jezusa, bo njegovo delovanje ostajalo človekoljubje. Človekoljubje je sicer nekaj dobrega in lahko olajša veliko trpljenja in bede. A človekoljubje pozna svoje meje. Kdor bo deloval samo iz človekoljubja, bo prej ali slej naletel na mejo, preko katere ne bo mogel, ker se mu bosta cena ali žrtev, ki jo bo neko dejanje zahtevalo, zdeli previsoki. Samo nekdo, ki ljubi Boga in zaradi njega dela dobro, more v ljubezni vztrajati do konca, kakor je v ljubezni do konca vztrajal Jezus in odrešil človeštvo. Poznamo pogovor med nekim ameriškim novinarjem in Materjo Terezijo iz Kalkute. Videl je, kako je umivala moža, polnega ran, in je vzkliknil: »Tega ne bi delal niti za milijon dolarjev.« Mati Terezija je mirno odgovorila: »Tudi jaz ne.« Človekoljubje ima meje, ljubezen do Boga meja ne pozna.

V tej ljubezni do Boga mora tudi današnji slovenski malteški vitez vedno znova odkrivati pogum, da se z vsemi sposobnostmi in srčnostjo postavi zoper krivice, ki se dogajajo v naši družbi. Krivice, ki vpijejo do neba. Kakor je Abelova kri vpila do neba, ravno tako do neba vpije krivca, storjena delavcu, ki mu delodajalec ne da poštenega plačila, ki mu ne poravna prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje in mu s tem krade ne samo sedanjost, ampak tudi prihodnost. Krivica, ki vpije do neba je, da ustanove, ki bi morale bedeti nad zakonitostjo in pravičnostjo, postanejo slepe, ko gre za določene posameznike ali skupine ljudi, po drugi strani pa so pripravljeni človeka za nekaj drobiža vreči na cesto. Krivica, ki vpije do neba, je država, ki ne poravna svojih obveznosti, in jih hkrati terja od tistih, ki so ji dolžni. Postaviti se proti takim krivicam in povzdigniti svoj glas, zahteva pogum, ki more priti samo iz ljubezni do Boga in s tem tudi ljubezni do človeka.

Imeti usmiljenje do človeka v stiski ne pomeni samo biti usmiljen z ljudmi, ki živijo v takšnem ali drugačnem materialnem ali duhovnem pomanjkanju. Seveda je takim ljudem potrebno pomagati, a ta pomoč dostikrat ne zahteva posebnega poguma in za takšno pomoč bomo prej ali slej doživeli, kako nas bodo trepljali po ramenih in nas hvalili, morda nas bodo ob določeni priložnosti celo ovesili s kakšnim odlikovanjem ali priznanjem.

Biti usmiljen z ljudmi, ki doživljajo krivico, pa pomeni izpostaviti se proti krivičniku. Žal ima ta krivičnik dostikrat določeno moč in možnosti, da dela krivico. Posledično je lahko tudi tisti, ki se postavi zoper krivičnika in nastopi na strani zatiranega, ponižanega in poteptanega, deležen njegove usode in krivičneževa brezvestnost udari tudi po njem. Za takšno tveganje pa je potreben pogum in resnična ljubezen, v kateri ni strahu.

Vaš zavetnik je sv. Janez Krstnik. Ta človek je bil mož poguma in služabnik resnice. Prosimo ga, naj tudi vsem vam, ki živite pod njegovim varstvom in priprošnjo, pa tudi vsem nam, ki nosimo Kristusovo ime in se imenujemo kristjani, izprosi potrebnega poguma in usmiljenja, da bomo živeli vaše geslo: Obramba vere in pomoč ubogim. Amen.

2017-07-10T16:11:08+02:0008. 06. 2017|