Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM na romanju katoliških pedagogov

Društvo katoliških pedagogov Slovenije je 8.4.2017 organiziralo romanje katoliških pedagogov na Brezje. Pri sveti maši jih je nagovoril nadškof msgr. Stanislav Zore. Njegov nagovor objavljamo v celoti.


Dragi pedagoški delavci, ki ste danes priromali sem na Brezje k Mariji Pomagaj zato, da bi pri njej, ki jo imamo za svojo priprošnjico in pomočnico, dobili poguma, moči in zaupanja, vsak v svojem življenjskem poslanstvu in tudi vsak na poti svoje vere. Najprej bi se vam rad zahvalil, ker ste se odzvali Božjemu povabilu in sprejeli pedagoški poklic, na katerikoli stopnji ga že opravljate. Da ste na ta način sprejeli sodelovanje pri Božjem načrtu, ki ga ima Bog z vsakim mladim človekom, z vsakim otrokom, mladostnikom, študentom. In konec koncev z vsakim izmed nas, dokler se ta Božji načrt ne dopolni v tistem trenutku, ko spoznamo vso resnico v pogledu v Gospodovo oko in v spoznanju njegovega odpuščanja.

Ne vem zakaj velja rek, da kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za učitelja. Morda zaradi tega, ker so učitelji svoj poklic od nekdaj doživljali kot zahteven, dostikrat tudi kot težak. Morda kot poklic, ki večkrat presega njihove moči. Z vami bi rad podelil nek pogovor, med mojim bratom in njegovim prijateljem, v času ko so bili njuni otroci ravno sredi pubertete. Ta prijatelj je rekel mojemu bratu: »Veš, čutim, da mi Bog zaupa.« Brat ga pogleda in reče: »Kako to misliš, da ti Bog zaupa?« Prej sta namreč govorila ravno o otrocih in o težavah z njimi. Pravi: »Misliš, da bi Bog nekemu nesposobnežu dal tako zahtevnega otroka, kot ga je dal meni? Zato, ker mi je dal takšnega otroka, čutim, da mi zaupa.« Dragi pedagoški delavci, tudi vam naj takrat, ko se srečujete z zahtevnostjo vaših učencev, v vas pride spoznanje, da vam Bog zaupa. Da boste s svojo usposobljenostjo, s svojim znanjem, s svojo dobroto predvsem pa s svojo vero v Božji načrt človeku znali pomagati stopati po poti proti zrelosti.

Namenoma sem izbral odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o Jezusovi obuditvi Lazarja. Slišali smo ga preteklo, 5. postno nedeljo, vendar je dan na voljo še za enega izmed dni v tem postnem tednu. Izbral sem ga, ker v njem vidim poteze, ki jih mora na nek način v sebi imeti tudi vsakdo, ki je kakršen koli učitelj drugih. Najprej smo slišali, kako je Jezus sklenil, da gre iz Galileje v Judejo. Malo prej se je namreč umaknil iz Judeje, ker so ga Judje hoteli kamnati. Učenci so mu branili in so rekli: »Poslušaj Gospod, komaj si se izognil smrti, hoteli so te kamnati, ti pa bi spet šel tja.« Jezus pa je šel tja, kajti tam je bil njegov prijatelj Lazar. Tam je bil nekdo, ki je bil bolan in ga je potreboval. Odločil se je za človeka in tako se mora tudi učitelj vedno odločiti za otroka. Tolikokrat se lahko na pot postavijo različne ovire. In v določenih okoliščinah takšna odločitev zna izgledati zelo nevarna. Kaj bomo storili? Mislili nase? Ali mislili na človeka? Vera v Jezusa Kristusa, Sinovstvo vsemogočnega Očeta nas postavlja v odnos. Kakor je nebeški Oče v odnosu do Sina v Svetem Duhu in je samo v tem odnosu Oče, tako mora biti tudi učitelj v Svetem Duhu v odnosu do učenca. Učitelji smo lahko samo v odnosu do učenca. Če ni učenca, če ga na takšen ali drugačen način odmislim, izbrišem, odstranim iz svojega življenja, iz svojega čustvenega sveta, neham biti učitelj. Kajti učenec me dela učitelja. In učitelj dela učenca. Ta njun odnos med seboj je nerazvezljiv. In če se temu odnosu na kakršen koli način odpovem, dam prednost sebi. Če me usmerjata varnost ali nevarnost, neham biti učitelj.

Slišali smo tudi, da je Jezus sočuten. Vzdrhtel je, ko se je pogovarjal z Marijo in Marto o Lazarjevi smrti. Vzdrhtel je, ko je čutil njuno bolečino. Njuno žalost ob bratovi smrti. Ob grobu se je zjokal. Janez pravi, da je bil ganjen. Glejte, kako čuteče je Jezusovo srce v odnosu do človeka. Zazna ga, zazna njegovo stisko, njegovo žalost, zazna drget, ki ga človek nosi v sebi. Nekaj tega morate imeti tudi učitelji. To vas usposablja za učitelje, da zaznate s srcem, kaj nosijo vaši učenci v sebi, kaj doživljajo in zakaj so takšni kakršni so. Morda je tisti očitek, izrečen Jezusu, »če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl«, zazvenel iz bolečine in ne iz resničnega očitanja Jezusu. Tako tudi v našem življenju lahko marsikakšna misel, marsikakšen stavek pride zaradi bolečine, zaradi stiske, in ne zaradi hudobije. Še manj zaradi pokvarjenosti. Tudi učitelj mora biti sočuten. Kot takšen mora čutiti, to kar čuti njegov učenec, in potem bo dober učitelj. Morda njegovi učenci ne bodo do potankosti obvladali slovnice in njenih zakonitosti, matematike in njenih enačb in vsega drugega. Postajali bodo pa ljudje. Ker se bodo učili biti ljudje. In že samo to, da otroci, učenci, začutijo učiteljevo srce, jim lahko pomaga najti pot in odpreti prihodnost.

Jezus nadalje ukaže odvaliti kamen od vhoda v grob. Presenetljivo mu to Marta brani. »Gospod nikar, nikar.« Štiri dni je že ogromno, truplo trohni. Marta je brata pokopala, Jezus pa ne. Jezus je prišel prijatelja obudit. Prišel ga je poklicat iz groba. Kamen, ki so ga zavalili na grob, je pomenil dokončnost. Za vso Betanijo in še za toliko drugih, ki so prišli tolažit Marijo in Marto. Ne pa za Jezusa. Zanj je bil ta kamen odstranljiv, zanj Lazarjeva smrt ni bila dokončna, zato mu je rekel: »Lazar pridi ven!«. Tudi vi, učitelji, nikoli ne obupajte nad svojimi učenci! Čeprav verjamem, da je kdaj ta skušnjava silno močna. Občutek nemoči, občutek, da se ne da narediti nič več, da je ta ali oni učenec oz. učenka zavožen, izgubljen primer. Na obupajte. Ne veste, v katerem trenutku bo določen dogodek odvalil kamen z njegovega groba in ga boste prav s tem, ker mu boste zaupali, poklicali ven. Četudi bodo vsi verjeli in bodo vsi prepričani, da se ne splača in nima smisla. Ne nehajte upati in zaupati. Kajti, kot sem rekel, poslanstvo vam daje Bog. In Bog ne obupa nad nikomer. Vem, da nismo bogovi. Pa vendar kot tisti, ki vzgajamo, ne smemo obupati nad nikomur. Prav to vaše zaupanje, dragi učitelji, je lahko zadnji žarek, zadnji plamenček, ki gori v življenju tega mladega človeka. In ta droben žarek lahko spremeni življenje. Klic »pridi ven«, izgovorjen z nežnostjo in odločnostjo, lahko pomeni vrnitev v življenje. Ampak treba je upati in zaupati. Včasih upati proti upanju.

Končno Jezus ukaže: »Razvežite povoje!« Pustite ga, naj gre. Učitelj je tisti, ki naj razvezuje povoje. Tako kot poznamo Marijino podobo, Marija, ki razvezuje vozle, tako mora tudi učitelj razvezovati povoje, ki vežejo mladega človeka, če le-ta ni svoboden, da more s strumnim korakom zakoračiti v življenje. Mora osvobajati, ne navezovati nase in ne odrivati od sebe. Oboje pomeni povezovati ga, zavezovati vozle. Mora stati ob njem in ga spremljati, da more rasti in postajati samostojen, da shodi. Včeraj je godoval Janez Krstnik de la Salle, eden izmed zavetnikov učiteljev. Ustanovil je družbo šolskih bratov, ki ima šole praktično po vsem svetu. Sprva je bil ta človek prepričan, da je šola in vse, kar je povezano z njo, nekaj postranskega. Dokler ni šel med otroke. Ko pa se je to zgodilo, pišejo življenjepisci, je spoznal, da se da z dobroto, znanjem in živo vero doseči veliko. Dobrota, znanje in živa vera. Vse to mora biti povezano med seboj, če hočemo delovati na takšen način, kakor smo slišali, da je deloval Jezus v odnosu do Lazarja.

Dobroto nam v srcu oblikuje Bog. Ustvarjeni smo iz Boga, on nas je priklical v življenje in zato dobroto nosimo v sebi. Samo dovoliti moramo, da dobrota prihaja na dan. To je ena izmed potez Bogopodobnosti, ki jo nosimo v svojem življenju. Znanje si pridobivate pravzaprav iz dneva v dan. In pomembno je, da gre res za znanje, ne za ideologijo, za neumnosti, ne za karkoli drugega. Tukaj moramo biti intelektualno pošteni pred naravo, pred zakoni narave in tudi pred našim Bogom. Ni vsaka stvar znanje. In končno živa vera. V njej se bomo vedno bolj zavedali poslanstva, ki nam je ponujeno in zaupano. In zato, dragi bratje in sestre, skupaj z vami prosim Marijo, ki je vzgajala Božjega Sina, ki mu je pomagala, da je shodil, da je postajal to, kar je bil, učitelj iz Nazareta, prerok. Marta ga je danes imenovala: Kristus, Mesija, Maziljenec, Odrešenik sveta. Naj nam Marija s svojim zgledom in svojo priprošnjo pomaga, da bomo tudi mi stali in hodili ob svojih učencih in jim pomagali, da bodo zrasli za odgovor na poslanstvo, ki jim ga je zaupal Oče. Amen.


Foto: p. Ivan Rampre DJ

Zvočni posnetek nagovora najdete na spletni strani Radia Vatikan.

2017-05-30T08:48:04+00:00 12. 04. 2017|