Nagovor nadškofa metropolita Staneta Zoreta pri rdeči maši v ljubljanski stolnici

Dragi bratje in sestre, spoštovani pravniki in študentje prava,

lepo vas pozdravljam ob priložnosti rdeče maše, ki vas na začetku sodnega obdobja in akademskega leta poveže kot tiste, ki se na različnih ravneh in v različnih službah ukvarjate s pravom, da bi se priporočili delovanju Svetega Duha, da bi bili dobri pravniki, dobri kristjani in seveda tudi dobri ljudje, kakor je naše nocojšnje srečanje predstavil gospod Andrej Naglič. Vesel sem, da vas lahko nagovorim v ljubljanski stolnici, kjer ima ta maša že nekajletno tradicijo in se vsem zahvalim za vašo zavezanost pravici in pravičnosti, organizatorjem pa za prizadevanje pri pripravi nocojšnjega srečanja.

V evangeljskem odlomku iz evangelista Luka smo slišali Jezusa, da je spregovoril o pomenljivi dvojici: pravica in ljubezen. Iz evangeljskega konteksta smo lahko začutili, da je pravica več kot zgolj urejenost oziroma zamejenost življenja s takšnimi ali drugačnimi zakonskimi normami. Človek lahko izpolni vse predpise postave, pa zaradi tega še ni služabnik pravice in resnice. Da postava lahko začne izpolnjevati svoje poslanstvo, potrebuje dopolnitev, ki jo Jezus povzame v besedi ljubezen, Božja ljubezen. Ta dopolnitev postave je namreč bistvena. Dokler postava ni dopolnjena v ljubezni, je namenjena sama sebi, je zagledana sama vase in tudi služi sama sebi. Ko pa postava dobi dopolnitev v ljubezni, pa stopi v odnos. Nič več ni namenjena sama sebi, ampak je namenjena človeku, njegovemu dostojanstvu in njegovi nedotakljivi enkratnosti.

To pa je tudi področje, kjer se srečujejo država in verske skupnosti. Čeprav so to ustavno samostojne ustanove, ločene druga od druge in avtonomne v svoji ureditvi, imajo država in verske skupnosti popolnoma enako poslanstvo: njihovo poslanstvo je človek, njegovo dobro oziroma njegovo blagostanje. Vrednote, temeljne svoboščine in človekove pravice slovenskega in evropskega pravnega reda so v službi zagotavljanja in varovanja telesne, duševne in duhovne integritete vseh ljudi, tako posameznikov kot tudi kot članov skupnosti – zlasti družine, naroda in civilne družbe. V službi človeka in njegovega dostojanstva so tudi načela družbenega nauka Cerkve, ki se zavzema za celostni in solidarni humanizem.

Pravni red države se za dostojanstvo človeške osebe zavzema zlasti preko načela ljudske suverenosti, demokratičnosti, pravnosti, socialnosti in enakopravnosti vseh ljudi. Ob tem razglaša in varuje nedotakljivost vsakega človekovega življenja in njegove osebne svobode. Osebna svoboda pa ni abstraktna, ni zamegljena ali brezoblična. Osebna svoboda je konkretna in ima konkretne izraze. K osebni svobodi nujno spadajo svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, svoboda gibanja, izražanja, združevanja, dela, izobraževanja, znanosti in umetnosti, gospodarske pobude in zasebne lastnine.

Naša Cerkev varovanje in razvoj človeške osebe gradi na načelih človekovega dostojanstva, skupnega dobrega, solidarnosti in subsidiarnosti. Cilj oziroma temeljna vrednota vseh družbenih usmeritev in dejavnosti Cerkve mora biti človeška oseba, izpolnjevanje pogojev za njen razvoj, sodelovanje med posamezniki in možnost tako posameznika kot skupnosti, da se med seboj prostovoljno povezujejo in neodvisno ter odgovorno odločajo o čim več zadevah svojega življenja.

Če sta tako Cerkev kot država zavezani dostojanstvu človeške osebe, če sta poklicani k ustvarjanju zunanjih in notranjih pogojev za človekovo blagostanje oziroma za njegovo dobro, potem sta obe poklicani in obvezani k medsebojnemu sodelovanju. Obe morata brez strahu vstopiti v odprt in spoštljiv dialog in v njem tudi vztrajati. Zaradi človeka morata oblikovati in vzpostaviti trajne oblike personalnega in institucionalnega sodelovanja. Srečevati se morata v konkretnih projektih, ki so pomembni in koristni za vse kot npr. v vzgoji, izobraževanju, kulturi, zdravstvu, socialnem varstvu in dobrodelnosti. Na vseh teh področjih ne tekmujeta med seboj, ampak imata obe pred očmi konkretnega človeka, ki se izobražuje, ki je bolan, ki je ostarel, ki je v revščini in v potrebi. Takšnemu človeku skušata vsaka na svojem področju in vsaka na svoj način priti naproti in mu pomagati.

Takšno sodelovanje med državo in Cerkvijo zaradi skupnega dobrega vseh ljudi za prebivalca Slovenije pomeni, da si bodo institucije države kot tudi verske skupnosti in še posebej Cerkev prizadevale za oblikovanje aktivnih državljanov, ki državi in njenim ustanovam ne bodo obračali hrbta. To se lahko dogaja, dokler ne doživijo, da je država zaradi človeka. Ko pa pridejo do tega spoznanja, potem vedo, da z aktivnim delovanjem v državi stopajo v odnos s človekom in skrbijo za človeka. Za prebivalca Slovenije, ki veruje in je kristjan to konkretno pomeni, da si prizadeva za živo vero, ki dobiva svoj poseben izraz in potrditev v skrbi za bližnjega in je sad spreobrnjenega, k Jezusu usmerjenega srca.

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vse, kar vsak na svojem področju naredite za izgradnjo in utrjevanje pravne države, za varovanje človekovih pravic na vseh ravneh družbe in življenja in za uveljavljanje in zaščito verske svobode v Sloveniji. Zavest, da nas je Kristus oprostil za svobodo, naj vam daje poguma in vztrajnosti, kadar bo zahtevno ostajati zvest pravici in pravičnosti. Naj vas v iskanju pravih poti in odgovorov navdihuje Sveti Duh, Bog pa naj vam daje svoj blagoslov. Amen.

2018-05-23T12:33:58+00:0016. 10. 2014|