Drage sestre in dragi bratje,

danes podoživljamo Jezusovo zadnjo večerjo. Skupaj z apostoli stopamo v duhu v dvorano zadnje večerje, ki so jo po Jezusovem naročilu pripravili po vseh  predpisih, kakor je treba. Nocoj bomo ponovno prejeli njegove zadnje darove, poslušali njegove zadnje zaupne besede, gledali njegova zadnja dejanja, da si jih bomo vtisnili ne samo v spomin, ampak tudi in predvsem v srce.

V evangeliju po Janezu vidimo Jezusa, kako ponižno sklonjen umiva noge učencem kot kakšen suženj. Sveti Pavel pa nas je v berilu spomnil, da je na nocojšnji večer Jezus postavil zakrament svete evharistije. Zato bomo nocoj s posebno pozornostjo in hvaležnostjo izrekli iste njegove besede: »To je moje telo, to je kelih moje krvi« in spolnili njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin«.

Kako naj se pripravimo na to, da bomo to prav doživeli?

Po naravi težimo k temu, da se veliko ukvarjamo s seboj. Mislimo na to, kaj delamo, kaj si želimo, ukvarjamo se z našimi krepostmi pa tudi z našimi pomanjkljivostmi ali grehi. Mislimo na to, kaj bomo lahko podarili, pa tudi na to, kaj vse nam manjka in kaj pogrešamo. Nocoj pa skušajmo pustiti sebe ob strani in mislimo na Gospoda Jezusa Kristusa in sprejmimo njegovo ljubezen do nas. To bo v naše veselje, v božjo čast in za dobro vseh oseb, ki so nam blizu.

Na nocojšnji večer je Jezus razodel skrajno mejo svoje ljubezni, pokazal, do kod vedno sega njegova ljubezen. Pri Bogu namreč ni tako kot pri nas ljudeh, da smo enkrat bolj, drugič pa manj velikodušni. Bog v svoji ljubezni ne niha kakor mi. Tudi Jezus, ni to ljubezen začutil šele v dvorani zadnje večerje: tu jo je šele do konca razodel. »Po tem, ko je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca.« Iz ljubezni se je naredil za sužnja, prelil za nas svojo kri, dal svoje življenje, vzel nase vse naše trpljenje, tudi naše napake in zmote. Še več. Iz iste skrajne ljubezni je hotel postati naša hrana, priti k nam, postati z nami eno samo bitje. Samo ljubezen si je lahko to zamislila in to tudi postala.

Sprejeti ljubezen bi moralo biti lahko. Pa ni. Pogosto zaslužimo svetopisemski očitek: »Zakaj ljubite prazne stvari?« Zakaj hodimo in letamo za praznimi stvarmi in prevarami? Zakaj se ne zavedamo in ne upoštevamo, da nam Gospod ponuja neizmerno večje veselje, kakor ga lahko najdemo sami. Celo tisti, ki velikodušno ljubijo Gospoda, za čuda niso vedno pripravljeni njegovo ljubezen sprejemati. Mislijo, da je najbolj pomembno, da se dajo njemu, da mu darujejo svoja dobra dejanja, da zanj naredijo veliko stvari. Toda s tem povzročijo, da njihovo življenje ni tako srečno in ni tako rodovitno, kot bi lahko bilo.

To je Petrova drža. Ni mogel sprejeti, da je Gospod postal svojim učencem kakor suženj in ko pride Jezus do njega, se začne upirati. »Ti mi ne boš nikoli umival nog«. Ni hotel sprejeti ljubezni od Gospoda. Mislil je, da je ljubezen, ki jo ima on, Peter, za Jezusa, bolj pomembna stvar. On je hotel dati nekaj Gospodu, da, celo svoje življenje mu je ponujal. To je bila njegova zmota. Malo pred tem mu je Jezus rekel: »Sedaj mi še ne moreš slediti«. Jezus mora iti pred nami. On je tisti, ki nas prvi ljubi in mi se moramo najprej odpreti in sprejeti Njegovo ljubezen. Peter pa si domišlja, da bo šel pred njim in bo on prvi. »Življenje dam zate.« »Ti boš dal svoje življenje zame? To noč preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Peter ni razumel, da je treba najprej Gospodovo ljubezen sprejeti, šele potem mu jo lahko vračamo, šele potem smo na vrsti mi.

Zato prosimo danes, naj nam Gospod podeli milost, da bomo pozorni na ljubezen, ki nam jo daruje, da bomo razumeli, da moramo najprej svojo pozornost posvetiti njemu in ne sebi. Zaznati, začutiti, sprejeti moramo Gospodovo ljubezen, da nas očisti. Sprejeti, da nam Gospod odpušča, da nas umije od glave do pet. Ne moremo se sami posvetiti, dopustiti moramo, da nas posveti Gospod in da naše srce napolni s svojo ljubeznijo. Začutiti se moramo ljubljene od Gospoda.

Če bomo to začutili, to doživeli, tedaj se bomo nevede in nehote spremenili. Ne bo se nam treba siliti k spreobrnjenju, spreminjala nas bo Gospodova ljubezen. Tedaj se bo nevede spremenil tudi naš pogled na druge: prava bratska in sestrinska ljubezen lahko pride samo iz tistega srca, ki je okusilo in zaznalo Gospodovo ljubezen. Sveti Janez to lepo pove v svojem pismu: »Če nas je Bog ljubil, moramo tudi mi ljubiti drug drugega.« Najprej moramo začutiti in priznavati, da nas je Bog mnogo ljubil, drugače se ne bomo sposobni ljubiti med seboj. Če pa bomo močno začutili in v teh praznikih doživeli, kako veliko ljubezen ima Gospod do nas, bomo lahko tudi mi »delali tako, kakor nam je on storil.« Amen.