Drage sestre in dragi bratje!

Vsako leto znova se zberemo ob tej nenavadni uri pri polnočni sveti maši, da proslavimo rojstvo Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. Najbolj nenavaden in neverjeten dogodek, da sam Bog postane človek, proslavljamo tudi ob nenavadnem času. Presenetljivo pa ni samo to, da Bog postane človek, ampak tudi to, kako se to zgodi. Če že prihaja, potem bi pričakovali vse kaj drugega kot to, kar vidimo v jaslicah. Pričakovali bi blišč in mogočnost, ki vzbujata strah in trepet. Vidimo pa ravno nasprotno: skrajno skromnost, pravzaprav revščino ter skrajno nemoč, odvisnost in šibkost, v kateri se med nami pojavi vsak novorojenček in dojenček. Ko Bog prihaja med nas, spoštuje našo svobodo. Noče se nam vsiliti, z ničemer nas noče prisiliti k veri vanj, tudi ne s silo zunanje mogočnosti, ki je za človeški napuh skoraj neustavljivo vabljiva. To nas spominja na očitek velikega inkvizitorja Kristusu iz romana Bratje Karamazovi: »Namesto da bi bil obvladal človeško svobodo, si jo pomnožil … Poželel si človekove svobodne ljubezni, da bi prostovoljno šel za teboj, premamljen in očaran od tebe.« Dejansko nas Bog z ničemer ne sili k veri vanj. Razkriva pa nam svojo ljubezen, prihaja med nas kot nebogljen otrok, da nam pokaže, da nas ima rad, hkrati pa nas pušča svobodne, da na njegovo ljubezen odgovorimo s svojo ljubeznijo do njega ter do bratov in sester. To je bistvo krščanske vere. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo«, pravi apostol Janez svojem prvem pismu (1 Jn 4,16). To je temelj. Vse drugo je nadgradnja naše vere.

Kljub temu mora že ta novorojenček doživeti to, kar bo doživljal kot odrasel potujoči učitelj. Četudi je oznanjal Božjo ljubezen, je naletel na odpor in odklon. Ko je bil še pod materinim srcem, je moral skupaj s svojo materjo in krušnim očetom izkusiti človeško trdosrčnost. Za mlado mater na porodu ni bilo mesta v prenočišču. Jasli v živalski staji so gotovo skrajno neugoden kraj za novorojenčka, a še bolj boleče je spoznanje, da te nekateri ne marajo, da si odveč in da v svoji nesreči ne moreš računati na človeško sočutje. Zgodba svete noči se torej začne žalostno in bridko.

Toda angeli, ki prepevajo, niso prav nič žalostni in zgroženi. Kakor da bi se jim to zdelo čisto naravno in samoumevno. Nič ne očitajo in ne grozijo, ampak oznanjajo veselje in mir. Prestrašenim pastirjem odganjajo strah: Ne bojte se! Oznanjamo vam veliko veselje, namenjeno vsem ljudem. Torej tudi tistim, ki so pred nekaj urami tresoči se Mariji in zaskrbljenemu Jožefu pred nosom zaprli vrata. Veselje je namenjeno vsem ljudem brez izjeme. Ne samo dobrim in plemenitim, kajti – kot bo rekel Jezus kakih trideset let pozneje – zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. In najbolj ni nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico povzroča.

Med nas prihaja Bog. Prihaja po božje tako, da preseneča. Naše človeške, preveč človeške predstave o Bogu, v katerih se nemalokrat nezavedno zrcalijo naše skrite in sebične ambicije po zunanjem blišču, udobju in ošabnem uveljavljanju samega sebe nad drugimi, dejanski prihod Boga med nas razkrinka in razgali v vsej njihovi pritlehnosti in grešnem napuhu. Bog prihaja in zato ne potrebuje nobenega blišča in nastopaštva. To je gospostvo njegove nesebičnosti in odrešujoče ljubezni, gospostvo – ali če hočete – suverenost njegove božanske dobrote in sočutja do vseh nas. Vse poznejše Jezusovo življenje, govorjenje in delovanje je že navzoče v jaslicah. Njegovo druženje z izobčenci in obrobneži svojega časa se začenja že z druženjem s pastirji, ki so bili v takratni družbi prav tako omalovaževana raja, njegova blagost in nenasilnost imata v podobi novorojenčka svojo najbolj zgovorno prispodobo, revščina pastirske staje že nakazuje njegove besede, da nima prostora, kamor bi naslonil glavo. Zavrnitev, ki je je bil deležen, še preden je prijokal na svet, napoveduje končno zavrnitev, ki se je končala s smrtno obsodbo in križanjem. »V svojo lastnino je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli.« Ta izrek iz uvoda v Janezov evangelij, ki je rdeča nit celotnega Jezusovega življenja, se je povsem jasno pokazala, ko je bil še na poti na ta svet. A kljub vsemu temu Bog prihaja med nas, saj ga v njegovem odpuščanju in ljubezni nič ne more zadržati. To spoznanje svete noči nam prinaša najvišje veselje in najbolj trden mir.

Bolj ko so časi trdi in kruti, bolj močna in trdna mora biti naša vera, da na izviru in na koncu našega življenja stoji ena sama ljubezen, da je to Bog, ki je z nami, ki je z vsakim od nas. Če bomo to vero in zaupanje okrepili tudi v nocojšnji sveti noči, če bomo tudi mi sprejeli angelovo oznanilo velikega veselja, da je Bog z nami in da nismo nikoli sami, če bomo tudi mi verovali v moč ljubezni, četudi se nam kdaj zazdi slabotna in krhka, kakor novorojenček v jaslih, se bodo božični mir, upanje in veselje naselili tudi v naših srcih. Tega vsem vam iz srca želim in voščim blagoslovljene božične praznike. Amen.