Na božični praznik obhajamo trojno bogoslužje s tremi spleti odlomkov svetega pisma. Polnočno mašo nekateri imenujejo angelsko: v ospredju so angeli, ki v sveti noči slavijo Boga na višavah, ljudem na zemlji pa oznanjajo in želijo miru. Jutranje bogoslužje, zorna maša, je posvečeno pastirjem: prvim ljudem, ki so prišli delat družbo sveti družini. Vendar so pastirji pravi in globok pomen tega nenavadnega rojstva lahko samo od daleč zaslutili. Razumeli pa ga še niso. Rečeno je, da so se ljudje čudili temu, kar so slišali. Torej so slutili, da se je zgodilo nekaj posebnega, pravi in globoki pomen tega edinstvenega dogodka pa jim je še ostal prikrit.

O tem pa spregovorijo svetopisemski odlomki, ki jih prebiramo pri tretji, tako imenovani dnevni maši. Kot se noč razsvetli, ko sonce prežene jutranji mrak in se zora umakne jasni sončni svetlobi, tako nekako zazveni Božja beseda, ki smo ji prisluhnili. O tem, kako so dogodki potekali, kaj so peli angeli in o čem so se pogovarjali pastirji, ni več govora. Pač pa nam Božja beseda razodeva globok in poslednji smisel božičnega dogodka.

Gotovo se nam je že kdaj zgodilo, da smo po nekom tretjem poslali komu kako sporočilo, potem smo pa opazili, da naš posrednik našega sporočila ni prenesel tako, kakor smo nameravali. Naše besede je razumel po svoje in namesto naših misli je povedal svoje, ki pa niso bile čisto takšne, kot smo hoteli reči. Pa to ni bilo storjeno namerno, ampak čisto preprosto vsak človek sporočilo razume po svoje in jih tudi po svoje podaja naprej. Zato se najrajši, če je le mogoče, z drugimi pogovorimo sami. Ali druga primerjava. Italijani imajo besedno igro, s katero pravijo, da je vsak prevajalec izdajalec: traduttore traditore. Pa tudi to ni namerno, ampak vedno je bolje brati neko delo v izvirniku kakor v prevodu. Noben prevod ne more doseči izvirnika.

Kaj pa so drugega vsi ti očaki in preroki, o katerih govori drugo berilo, po katerih je nekdaj Bog govoril ljudem, kakor posredniki in prevajalci. Razumeli so Božje sporočilo kakor so ga lahko razumeli in ga nato po svoje podajali naprej. Toda vsaka človeška beseda o Bogu je slab prevod, kajti človek kot človek Boga ne more izkusiti in doživeti po Božje, ampak samo po človeško in to v človeški popačeni govorici podaja naprej.

Bog pa se je odločil, da nam ne bo več govoril preko prevajalcev, ampak v izvirniku. Spregovoril bo po svoji najbolj izvirni in pristni, avtentični Besedi, z Božjo besedo, s katero se od vekomaj pogovarja sam s seboj. To je tista Božja Beseda, s katero je navzoč sam sebi, po kateri je ustvaril svet, po kateri je ustvaril tudi nas ljudi po svoji podobi in sličnosti. Ta Beseda je postala človek in tako je sam Božji izvirnik – če smemo tako reči – postal dostopen nam vsem. Novorojeni betlehemski otrok ni prevod Boga ampak izvirnik, ker je sam Bog, sama Božja beseda, ki je postala človek. Jezus nam ne govori samo s svojimi besedami, ampak z vsem svojim življenjem. Kot je rekel pozneje: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Že v jaslicah, ko še sploh ne zna govoriti, že govori, in govori bolje in pove več, kakor vsi očaki in preroki pred njim. Nobeden od njih namreč ni nikoli mogel spoznati, da Bog svet tako ljubi, da nam daje svojega edinega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Današnja Božja beseda nam torej sporoča, da je izvir in razlog Jezusovega rojstva Božja ljubezen. Bog je ena sama ljubezen. Vse, kar dela, dela iz ljubezni in za to ljubezen. Med nas prihaja iz ljubezni in za ljubezen. Ne prihaja kot veličastni gospodar med hlapce in sužnje, ampak kot majhen otrok med svoje majhne brate in sestre, kot prijatelj med prijatelje. Kot bo rekel pozneje: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15, 15).

Toda današnji evangelij nas hkrati takoj opozori, da ta zgodba o Božjem prijateljstvu do nas ni potekala brez težav in tragičnih zapletov, ki jih je povzročila človeška zloba. »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,10-11).

Ta tragični zaplet med Božjo ljubeznijo in človeško grešno sebičnostjo, med Božjo lučjo in človeško temo, med Božjo ljudomilo naklonjenostjo in človeško sovražno zaprtostjo vase se je začel že ob samem Jezusovem rojstvu v Betlehemu, kjer zanj med imenitnimi ljudmi ni bilo prostora in si ga je moral poiskati med živalmi, dokler niso prišli preprosti pastirji. Ta odklon Božje ljubezni se je pozneje stopnjeval in dosegel svoj vrhunec v zločinu na Kalvariji.

Mi pa, ki obhajamo s hvaležnostjo in z veseljem v srcu Jezusovo rojstvo med nami, bomo v letu vere še bolj na široko odprli svoje srce in življenje in okrepili naše vezi z njim in ga sprejeli za svojo edino pot, resnico in življenje. Tedaj njegovo rojstvo za nas ne bo zaman, ampak bomo dobili moč, da postanemo in ostanemo Božji otroci sedaj in vekomaj. Amen.

Objavljeno 25. 12. 2012

Podobni prispevki