Že dolga stoletja Cerkev posveča poseben dan spominu na tisti zakrament, ki še posebej zasluži ime zakrament in ki ga tako lepo imenujemo Najsvetejši zakrament. Seveda so vsi zakramenti sveti, vsi so sveta znamenja, ki nas posvečujejo in vsak na svoj način povezujejo z Jezusom in njegovim Očetom. Najsvetejši zakrament Rešnjega telesa in krvi pa ni samo znamenje ampak stvarnost sama. Jezus postane sam med nami, med svojimi brati in sestrami. Že na veliki četrtek smo se tega edinstvenega daru spomnili na poseben način. Veliki četrtek je dan, ko se je dogodek, o katerem smo slišali poročilo v današnjem evangeliju, resnično zgodil. Poseben praznik Rešnjega telesa in krvi pa imamo zato, da se Jezusove navzočnosti med nami še posebej spomnimo in zanjo zahvalimo. Če je ob slovesu Jezus rekel: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20), s svojo evharistično navzočnostjo med nami Jezus to obljubo izpolnjuje na posebno viden in prepričljiv, otipljiv način.

V današnjem prvem berilu smo prisluhnili starozaveznemu poročilu o sklenitvi zaveze med Bogom in njegovim izvoljenim ljudstvom. Bog, ki nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti, je naš zaveznik in prijatelj, je Bog z nami. Zaveza na gori Sinaj to še posebej dokazuje. Bog svojih otrok ne zavrže, ampak hoče biti z njimi, da bi tudi oni lahko bili z njim. Bog, ki je v sebi Sveta Trojica, skupnost in občestvo treh oseb, svojo ljubečo občestvenost razširja tudi na svoje stvari in vabi ljudi v svojo družbo. Beseda zaveza nas tako navaja na besedo zaveznik. Zaveznik je tisti, ki je z nami še posebej takrat, ko smo ogroženi in v nevarnosti. Takšen zaveznik je Bog že v odnosu do Izraelskega izvoljenega ljudstva. Edino, kar pričakuje, je da v to njegovo bližino verjamemo in mu zaupamo. Žal starozavezno izvoljeno ljudstvo tej zavezi ni znalo biti zvesto. Vedno znova jo je prelamljalo s tem, da je bolj zaupalo drugim zaveznikom in njihovim bogovom kakor svojemu edinemu pravemu zavezniku, Bogu.

Z učlovečenjem edinega Božjega Sina pa Bog to krhko starozavezno zavezo med Bogom in ljudmi okrepi na nesluten in dokončen način. S tem ko Božji Sin sam stopi na naše mesto in v našem imenu ostane zavezi z Bogom Očetom zvest v najhujšem trpljenju in smrti, ki se nato prevesi v slavo dokončnega vstajenja in večnega življenja, je zaveza in zveza med Bogom in človeštvom utrjena in dokončana tako, da je ne more nič več prelomiti. Sedaj je Bog res in dokončno Emanuel, kar pomeni Bog z nami.

Zato ga na današnji praznik Rešnjega telesa in krvi nosimo v procesiji po poteh našega vsakdanjega življenja, čez polja in naselja, koder hitimo po naših opravkih, v naših vsakdanjih skrbeh in naporih. S procesijo tako enkrat na leto na poseben način izražamo našo zavest in hvaležnost, da je v Jezusu Kristusu Bog z nami, da je naš zaveznik in spremljevalec.

Tako kakor so Izraelci skušali s krvjo darovane živali nekako zapečatiti zavezo med njimi in Bogom, novo zavezo zapečati Bog sam s svojo krvjo, ki si jo je pridobil z učlovečenjem svojega Sina. »To je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva …«(Mr 14,24). Ni vzel nadomestne živalske krvi, ampak je ponudil v dar kar svojo kri, ponudil je svoje življenje.

S tem dejanjem je Jezus popolnoma spremenil smisel dogodkov, ki so se zgodili naslednji dan na gori Kalvariji. Brez tega dejanja na predvečer njegove smrti bi bilo njegovo trpljenje in križanje tragičen poraz, nesreča in nesmiseln neuspeh. S tem ko je pri zadnji večerji prehitel dogodke naslednjega dne in se prostovoljno ponudil v žrtev, je svoje trpljenje spremenil v prostovoljno darovanje. Namesto v neuspeh se je s tem dejanjem pri zadnji večerji njegovo križanje spremenilo v najvišje dejanje ljubezni, namesto v poraz v zmago ljubezni nad sovraštvom in krivdo, namesto v uničenje in smrt v vstajenje in večno življenje.

Zadnja večerja je tako že vnaprej razsvetlila temo, ki je naslednji dan zagrnila zemljo. Kalvarijsko trpljenje samo po sebi nima smisla. Najvišji smisel mu daje zadnja večerja, pri kateri je Jezus z ljubeznijo spremenil križanje v zmago nad zlom in smrtjo. Zato je tudi za nas zadnja večerja in vsaka evharistija, ki jo ponavzočuje, dejanje najvišjega pomena, naša zvesta udeležba pri sveti maši pa je za naše krščansko življenje in zvestobo Jezusovi zavezi nenadomestljiva in nepogrešljiva. Amen.

Objavljeno 08. 06. 2012

Podobni prispevki