Dragi bratje in sestre kristjani. Lepo je in vesel sem, da smem to sveto noč Jezusovega rojstva praznovati skupaj z vami. Vesel sem, da nas povezuje vera v Božjo zavezanost in zavzetost za svet, ki gre tako daleč, da stopi med nas in se rodi kot človeški otrok, da bi nam s svojo besedo, zgledom, predvsem pa z ljubeznijo, ki gre do konca, pokazal pot k pobožanstvenju vsakega izmed nas. Nocoj beseda kristjani zveni na čisto poseben način, saj praznujemo rojstvo Kristusa, Mesija, Maziljenca; Njega, ki ga je Očetova volja mazilila za večnega velikega duhovnika, preroka in kralja našega posvečenja, življenja in odrešenja.

Z angeli vam želim oznaniti veliko veselje, ki je za vse ljudstvo. V naših očeh presenetljivo, v logiki Božjega delovanja pa povsem pričakovano, se to veselje razodeva na način evangeljskega protislovja, ki našemu razumu vedno znova dopove, da ga Bog in ljubezen presegata, po drugi strani pa našemu srcu vedno znova razodene, da je dovolj veliko, da lahko postane jaslice, v katere bo Marija položila Jezusa, če bodo le prazne in sprejemajoče. Ljudje so pričakovali rojstvo Mesija. Tisočletja so hrepeneli po njem. Vendar ga je njihovo pričakovanje naslikalo po njihovi zamisli. Prišel bo nekdo, ki bo izjemen po svojem rojstvu, mogočen po svojem delovanju, ki bo stopil na čelo naroda in obnovil Davidovo kraljestvo. Jezus pa se je rodil v hlevu, v odmaknjenosti in nepomembnosti Betlehema. Na ta način že od samega začetka življenja na naši zemlji ne nastopa na način, ki bi jemal dih tistim, ki so pričakovali predstavo za mogočneže in kralje, tistim, ki so ga hoteli postaviti za kralja ali ga prepričati, da bi postal čudodelnik. Prišel je kot otrok, ki bo trideset let zorel v moža in v Očetovem imenu stopil pred ljudi, jim spregovoril o Očetu ter jih povabil k spreobrnjenju. In čeprav mu bodo nasprotovali, bo ostal zvest Očetovi volji, s katero se bo nasičeval, in sporočilu ljubezni, s katero bo odreševal.

Večkrat poslušamo, da je človeška trdosrčnost sveto družino poslala proč od človeških bivališč in se je Jezus zaradi tega moral roditi v hlevu. Sam sem vedno bolj prepričan, da človekov greh ne spreminja Božjih načrtov. Razmišljati o tem, da s svojimi dejanji na kakršen koli način pogojujemo Boga, je pravzaprav greh napuha, je skušnjava ošabnosti, s katero si morda celo nezavedno skušamo podrediti Boga. Ne, Jezus se v hlevu ni rodil zato, ker bi ljudje ne imeli nobenega sočutja do noseče matere. Jezus je šel v hlev, ker je prišel klicat grešnike. Če bi imel namen, da postane kralj na človeški način, bi se rodil v kraljevski palači, če bi imel namen, da se uveljavi v družbenem ali verskem življenju tistega časa, bi se rodil v Levijevem rodu ali v farizejski ali saducejski družini. Ker pa ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, ker ve, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni, se je rodil v hlevu. V tem je pogosto tudi naša težava. Mi namreč bežimo iz hleva. Obračamo se proč in se delamo, kot da ga ne vidimo, kot da ga ni. Zanikamo ga sami v sebi, pogosto pa ga nočemo videti tudi med nami, zlasti ne takrat, kadar se zavedamo, da bi morali sami spreminjati razmere. Kakšna tragika, mi bežimo iz hleva, Bog pa se rojeva v hlevu. Morebiti ga prav zato tako poredko srečamo, ker ga iščemo tam, kjer ga ni, in bežimo od tam, kjer je.

Dragi bratje in sestre, prav v tem duhu nas apostol Pavel v drugem berilu vabi, naj se pustimo vzgajati Božji milosti, ki se je razodela in rešuje vse ljudi. K čemu nas vzgaja? Pavel pravi, naj razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku. Za vse, ki verujemo v Kristusa, je to pravi življenjski program.

Najprej gre za to, da vse to živimo v sedanjem veku. Pogosto smo v skušnjavi, da bi tožili nad tem, v kakšnih časih živimo, kako neprimerni so ti časi za pristno krščansko življenje, za udejanjanje evangeljskih vrednot in načel. Božični praznik nam govori, da se Bog učloveči v svetu, kakršen je. Bog oče ni najprej naredil idealnega sveta, v katerega bi poslal svojega Sina. Bog ni najprej pokristjanil sveta, da bi se v njem lahko rodil Kristus, ampak je njegova odrešenjska volja najprej rodila Kristusa, da bi ta svet lahko postal krščanski.

Potem pa nas Pavel vabi k razumnosti. Ali ljudje danes, gledano v celoti, pa tudi iz naše osebne perspektive, če pogledamo zgolj sami sebe, živimo razumno. Ali živimo v družbi, ki se vede razumno, ki v skladu z zdravo pametjo ureja življenje posameznika in skupnosti? Preveč lahko bi bilo reči, da nas pri življenjskih izbirah in odločitvah vodi razumnost. Kaj vse vsak izmed nas naredi, kar škoduje zdravju njega samega, zdravju ljudi okoli njega. Koliko časa vsak izmed nas zapravi za nepotrebne, pogosto celo za škodljive stvari, ko bi ga vendar lahko porabil za svojo vsesplošno rast in v blagor svojih bližnjih. Koliko prepirov, sporov in razdorov za prazen nič nastane med nami, ki jih nikoli ne bi bilo, če bi se živeli razumno. Ali je odnos do družine, ki je ne samo v naši, ampak v zahodni družbi, vedno bolj ogrožena, razumen? Ali je razumno, da smo ob najrazličnejših idejah, ki jih nam in našim otrokom vsiljujejo o moškem, o ženski, o življenju kot takem, tiho in se ne odzovemo tako, kakor nam veleva zdrava pamet? Na Pavlovo povabilo preverimo razumnost razmišljanja in ravnanja najprej sami pri sebi in potem to mirno in dostojanstveno ponudimo drugim.

Druga drža, h kateri nas vabi veliki apostol, je pravičnost. Kako potrebna je pravičnost za sožitje človeške družine! Brez nje se ljudje pogrezamo v nezaupanje, v nas se razrašča nejevolja, odnosi postajajo vedno bolj napeti. Trajno in pretirano zanemarjanje pravičnosti se prej ali slej konča z nasiljem, ki nepravičnost, iz katere se je porodilo, samo še podeseteri. Vem, da bi vsak izmed nas, vsak človek, lahko naštel celo vrsto ljudi, ki niso pravični, celo vrsto ustanov, ki si ne prizadevajo za pravičnost in tudi celo vrsto zakonov, ki ne gradijo pravičnosti. In prav je, da imamo jasno oblikovan čut za pravičnost okoli nas. Še prej pa je potreben prečiščen čut za pravičnost v nas samih, saj nam Jezus pravi: “Iz srca prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.” Prizadevanje za pravičnost je torej najprej pogled v lastno srce. In če v tem pogledu odkriješ, da imaš za človeka ob sebi, za brata, enaka merila, kakršna uporabljaš zase, potem je tvoje srce pravično.

Končno nas Pavel vabi k pobožnosti. Ne misli na držo rok ali nagnjenost glave v cerkvi, tudi ne na to, koliko časa morebiti med mašo klečimo ali koliko rožnih vencev zmolimo vsak dan. Ne pravim, da to ni pomembno. Vendar gre Pavel globlje. Misli na oblikovanje našega življenja po Bogu, po Božji Besedi in Božji volji. Na drugem mestu je misel te trditve izrazil s stavkom: “Isto mišljenje naj bo v vas, kot je tudi v Jezusu Kristusu.” Pobožnost pomeni, da se Kristus rodi v meni, da postane moje življenje, kakor pravi Pavel: “Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.”

Dragi bratje in sestre, apostol narodov nas spodbuja, naj razumnost, pravičnost in pobožnost uresničujemo v življenju. Ne gre torej za razprave ali celo za prerekanje o teh krepostih, ampak jih moramo živeti. Postati morajo del našega življenja. Iskreno vam želim, da bi v Odrešeniku, ki je prišel k nam kot otrok, našli dovolj poguma in ponižnosti, da bi se odločili za razumno, pravično in pobožno življenje. Zagotavljam vam, da bomo potem spoznali, da nam Gospod Jezus Kristus ne prinaša življenja samo v prihodnjem veku, ampak nas in naše brate odrešuje že na tem svetu. Gospod Jezus, hvala ti za tvoje rojstvo. Pomagaj nam, da se bomo v tebi na novo rodili tudi mi. Amen.