Nagovor gospoda nadškofa pri maši v ljubljanski stolnici na prvo adventno nedeljo ob srečanju s katehumeni

Na prvo adventno nedeljo, 2. decembra 2012, ob 16. uri je potekalo v ljubljanski stolnici srečanje katehumenov z gospodom nadškofom. Predstavili so se katehumeni in pripravniki na prejem drugih zakramentov uvajanja, ki bodo zakramente prejeli na velikonočno vigilijo v letu 2013. Katehumeni in drugi kandidati so simbolno iz rok nadškofa prejeli Sveto pismo – kot znamenje, da je Cerkev tista, ki jim odpira pot v Sveto pismo kot Božjo besedo za njihovo življenje.

Nagovor gospoda nadškofa pri maši

Drage sestre in bratje!

Današnje bogoslužje nas vabi, da dvignemo glavo in gledamo z zaupanjem v prihodnost. Ta prihodnost je dvojna: prihodnji božični prazniki bodo za nas priložnost, da bomo še z večjo vero sprejeli Jezusa Kristusa v svoje življenje, kakor so ga sprejeli pastirji, modri z vzhoda in vsi drugi, ki pred njim niso zaprli svojega srca. Druga prihodnost pa je bolj oddaljena oziroma manj predvidljiva. To je tisti novi svet, novo nebo in nova zemlja, na kateri bo vladala Božja pravičnost in ljubezen. To je trajno pričakovanje vseh ljudi tega sveta. Včasih močneje, včasih bolj po tiho, a vendar pričakovanje novega neba in nove zemlje vedno tli v naših srcih, ker imamo vedno občutek, da svet, v kakršnem živimo, ni in ne more biti tisto dokončno, za kar smo ustvarjeni. Da to ni to, kot navadno rečemo.

Ti dve pričakovanji, pričakovanje božične skrivnosti Jezusovega rojstva, in pričakovanje novega neba in nove zemlje, sta med seboj najtesneje povezani. Kajti telesno rojstvo Božjega Sina med nami pred 2000 leti je prvi Božji korak v ta svet in On je tisti, ki bo izpolnil naša pričakovanja po novem nebu in novi zemlji. Sedaj vemo, po kom se bo to zgodilo in še bolj smo prepričani, da se enkrat bo zgodilo. V prvem berilu smo slišali preroka Jeremija: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši« (Jer 33,14). Vendar ostane ta napoved dokaj nedoločena. Nič ni rečeno, kdo bo to izvršil, po kom se bo to zgodilo. Odkar pa je Božji Sin postal človek in se rodil med nami kot Sin človekov, vemo, da bo to izvršil on, in zato tudi še bolj trdno upamo in zaupamo, da se to bo zgodilo, da to ni samo naša močna in hkrati nemočna želja, ampak Božja obljuba, ki nam jo je dal Bog sam, s tem ko se je njegov Sin rodil kot naš brat in naš odrešenik.

Današnje bogoslužje pa nas s tem spodbuja, naj v tem adventnem času to vero, upanje in pričakovanje okrepimo. To pa pomeni, naj se ne zapletamo preveč v zadeve tega sveta, tako da bi izgubili izpred oči poslednji cilj našega življenja in vsega sveta. Življenje, ki ga živimo, nas s svojimi vsakdanjimi skrbmi in nalogami velikokrat tako prevzame in posrka vase, da ne mislimo več daleč naprej, ampak samo še za sproti: za današnji dan, za ta mesec, za letošnje leto … Vsakdanje navade in ropot sveta okoli nas tako močno pritegujejo našo pozornost, da pozabljamo na dokončni in pravi cilj, h kateremu smo namenjeni. Kakor če bi popotnika na poti okolica, skozi katero potuje, tako prevzela in zaslepila, da bi pozabil, da njegova pot nekam pelje, da bi pozabil, da je sploh na poti in da je namenjen na končni cilj. Zato je v adventnem času trenutek, da si v srce globoko vtisnemo Jezusovo opozorilo: »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišél bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega« (Lk 21,34).

Čujte in vsak čas molite! Bedeti in moliti! To je naša adventna naloga.

Biti buden pomeni, da se ne pustimo opijaniti od tega sveta, da se ne pustimo od njega zaslepiti, se na blazine tega sveta zlekniti in na njih zaspati. Ravno nasprotno. »Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28). Naša drža na svetu mora biti vzravnana, pokončna. Ko na oder ali v dvorano prihaja visoki gost, vstanemo in ga stoje pričakamo. Ta vzravnanost v tem svetu, ki pomeni, da znamo na ta svet gledati tudi zviška, z odmikom in oddaljenostjo, s kritično distanco in močno zavestjo njegove nezadostnosti za našo pravo srečo, je naša adventna drža v tem svetu. Gre za to, da v tem adventnem času dvignemo pogled od svojih osebnih zadev, naših radosti in naših težav in obrnemo svoj pogled k Njemu, ki prihaja.

Ta pogled od sebe pa bomo dvignili tako, da se bomo postavili na razgledišče Boga samega, da bomo skušali pogledati na svet ne s svojimi očmi, ampak z Božjimi očmi. To je edini pravi pogled na svoje življenje in na življenje, na svet in na zgodovino vsega človeštva. Kako lahko to naredimo? Kako se lahko dvignemo nad sebe in gledamo na svet z Božjimi očmi, z Božjega zornega kota, z Božjega razglednega stolpa? Ali je to sploh mogoče?

Je. Božji pogled na svet, na naše življenje in na vso zgodovino je pogled, kakor nam ga podaja Sveto pismo. Zato je advent čas, ko še posebej radi prebiramo Sveto pismo in premišljujemo Božjo besedo, da se navadimo gledati na svoje življenje in dogodke okrog nas z Božjimi očmi.

Pa ne gre samo zato, da gledamo na svet z Božjimi očmi. Gre tudi za to, da ga vzljubimo z Božjo ljubeznijo, z Božjim srcem. To pa pomeni moliti. Adventni čas je čas premišljevanja Svetega pisma in čas molitve. Moliti se pravi svoje misli in želje, pričakovanja in prošnje uglasiti z Božjim srcem, z Božjo ljubeznijo do nas vseh. Tedaj bomo iz srca želeli, da čim prej pride k nam njegovo kraljestvo, da bi se v našem življenju in v življenju okrog nas izpolnjevala njegova volja, da bi med zemljo in nebom ne bilo več tako velike razlike, ampak bi na novi zemlji bilo, kakor je nebesih od vekomaj. Amen.

 

 

 

 

 

Foto: Tatjana Splichal

2017-03-19T22:32:37+00:0003. 12. 2012|