Dragi sobratje v škofovski in duhovniški službi, drage sestre in dragi bratje!

Izraz »dar uboge vdove« je postal pregovorni rek. Z njim označujemo dar, ki je po vrednosti skromen, a darovan z veliko ljubeznijo. Tako se zastavlja vprašanje, kaj je pomembneje: gmotna vrednost daru ali ljubezen, s katero je tak dar dan. Tudi odgovor je jasen: najpomembnejša je ljubezen.

Z darovi uboge vdove ima največ izkušenj Cerkev. Tudi naša. Obdolžujejo jo, da je bogata. To ni res in je. Ni res, če mislijo, da je v posesti velikih količin imetja. Je pa res, da je bogata v velikodušnosti svojih »ubogih vdov«. Kaj vse se v naši Cerkvi naredi z darovi uboge vdove! Ne samo z gmotnimi darovi, ampak tudi z vsem  prostovoljnim delom, ki ga naši verniki opravijo po naših župnijah. Zahvalna nedelja, ki jo obhajamo, je priložnost, da jim damo to priznanje in se zanj zahvalimo.

Včasih so nekateri sanjali, da bi bilo lepo, če bi imela Cerkev več imetja ter bi lahko najela sodelavce in jih dobro plačala. Kot kateri koli drugi delodajalec ali podjetnik. Tedaj bi lahko rešili marsikatero zagato. Ali je to res idealno?

Ni. Več so vredni darovi uboge vdove. Ne zaradi vsote, ki se zbere in ki je največkrat skromna, ampak zaradi ljubezni, ki se na ta način pokaže in izkaže. Dokler bo po naših župnijah živa pripadnost Cerkvi in dovolj ljubezni do nje, se sicer verjetno ne bomo kopali v bogastvu in ne bomo vedno osvobojeni skrbi, kako bomo ponaredili to ali ono, kar je treba, bomo pa imeli cerkve polne in srečevali bomo sijoče obraze ljudi, ki bodo z veseljem in ljubeznijo poskrbeli za prihodnost Božjega kraljestva med nami.

Uboga vdova iz današnjega evangelija ni bila ponosna na svoj dar in se je verjetno skrivala, ko je vrgla svoj skromen dar v tempeljsko zakladnico: kaj sta ta dva uboga novčiča v primerjavi z obilnimi darovi bogatih darovalcev. Bogati so dajali s ponosom in so verjetno naredili vse, da se je videlo, koliko so dali. Jezus pa je stvari postavil na pravo mesto, se pravi, da jih je po svoji navadi obrnil na glavo. Kar je v človeških očeh veliko, je malo v Božjih, in kar je malo v človeških, je veliko v Božjih. Resnično povem vam, ta vdova je dala več kakor vsi drugi. Gospod vidi tisto, kar se ne vidi, vidi v srce in vidi mero velikodušnosti, s katero dajemo in delamo za Božje kraljestvo.

To nas opogumlja, kadar se nahajamo v podobnem položaju. Če imamo možnost, da damo veliko, nas to spodbuja k ponižnosti, ker se moramo zavedati, da je vse, kar imamo Božji dar in prihaja od Boga. Toda še bolj pomembno pa je, da se spomnimo na to, ko smo ponižani, kar nimamo veliko dati. To je pa največkrat naše stanje. Spričo velikih potreb in nalog Božjega kraljestva med nami, se počutimo tako majhne in nemočne. Imamo malo moči in talentov, imamo malo sposobnosti in intelektualnih ter drugih duhovnih in duševnih darov. Ko smo v službi Božjega kraljestva, je vse tisto, kar lahko Bogu ponudimo v dar kot naše sodelovanje, tako neznatno in ubogo, tako skromno in omejeno. Tudi naša Cerkev je kakor uboga vdova, ki lahko da Bogu na voljo tako malo: tako malo nas je in pogosto se počutimo tako nesposobne in omejene, če samo pomislimo, s čim razpolagajo velikaši tega sveta za dosego svojih ciljev. Tudi, ko se odločamo za duhovni poklic, nas lahko obide skušnjava, da bi si rekli, da smo tako majhni in omejeni v svojih sposobnostih, da nimamo Bogu kaj dati, da to, kar smo in premoremo, tako malo velja, da to niti ne kaže dati Bogu na voljo za službo njegovemu kraljestvu.

To je nevarna skušnjava in napačna ponižnost. Z današnjim evangelijem nas Jezus pred njo svari. Jasno nam pravi, da ni odločilno, koliko imamo in damo. Pomembno je da damo vse, kar smo in kar imamo. Madleine Delbrêl, spreobrnjenka iz pariških predmestij, je zapisala, da se je ob svojem spreobrnjenju, potem ko je spoznala Boga, takoj zavedala, da je Bogu mogoče dati samo vse. To je odločilno: ne koliko damo, temveč koliko smo si pridržali zase.

Pri vsaki sveti maši se spominjamo, da nam je tudi Bog dal vse, kar je imel: samega sebe v svojem ljubljenem sinu, ki je tako postal norma naše velikodušnosti in našega življenjskega darovanja.