VRSTA LJUBLJANSKIH ŠKOFOV IN NADŠKOFOV

Avtor: dr. France M. Dolinar

Življenjske zgodbe štiriintridesetih ljubljanskih (nad)škofov so tesno vpete v slovensko versko in cerkveno, družbeno in politično, kulturno in socialno zgodovino osrednjega slovenskega prostora. Postale so v toliki meri njen sestavni del, da bi bila slovenska nacionalna zgodovina brez njih bistveno osiromašena in v nekaterih pogledih celo nerazumljiva.

1 Sigmund Lamberg (1420 – 1488)

Ko je cesar Friderik III. v okviru svoje cerkvene politike 6. decembra 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, je za prvega škofa določil svojega dvornega kaplana Sigmunda Lamberga. Papež Pij II. je njegovo imenovanje potrdil 6. junija 1463. Prva naloga novega škofa je bila uveljavitev škofove jurisdikcije v župnijah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ki so bile iz oglejskega patriarhata in salzburške nadškofije dodeljene ljubljanskemu škofu. Nenehno se je soočal s turško nevarnostjo. Leta 1469 so Turki oplenili Ljubljano in leta 1471 škofovo rezidenco v Gornjem Gradu. V obeh mestih je moral popolnoma prenoviti škofijski cerkvi in škofijski palači. Zavzel se je tudi za Marijino božjepotno cerkev na blejskem otoku, ki jo je leta 1465 posvetil in romarjem ob obisku te cerkve podelil 40 dni odpustka. Lamberg je svojo humanistično usmerjenost poglabljal na dunajskem dvoru in še posebej v prijateljskih stikih z Enejem Silvio Piccolominijem. Umrl je 8. junija 1488 v Ljubljani. Njegovo truplo so prenesli v družinsko grobnico na gradu Kamen pri Begunjah, vendar v današnjih razvalinah žal ni več sledu o grobu prvega ljubljanskega škofa.

 

2 Krištof Ravbar (1476 – 1536)

Po smrti ljubljanskega škofa Lamberga je Nikolaj Ravbar prosil cesarja Friderika III. naj za njegovega naslednika imenuje dvanajstletnega sina Krištofa, ki ga je papež Aleksander VI. 28. februarja 1494 potrdil za ljubljanskega škofa. Prvo obdobje škofa Ravbarja je bilo v znamenju njegove diplomatske in vojaške dejavnosti. Z Luthrovo reformacijo se je nedvomno seznanil že na Ferdinandovem dvoru in na državnih zborih, na katere ga je vabil cesar Karel V. Sam je leta 1527 poostril ukrepe v obrambo katoliške vere in cerkvene discipline. Višek njegove politične kariere je bilo imenovanje za namestnika spodnje avstrijske dežele, s podelitvijo knežjega naslova njemu in njegovim naslednikom na sedežu ljubljanske škofije pa mu je cesar izrekel najvišje priznanje. Slovel je kot odličen govornik, poliglot in velikodušen mecen. V Ljubljani je podprl zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba, njegov tajnik Avguštin Tyffernus pa mu je pripravil načrte za nov škofijski dvorec, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu. Tam so ga v dozidani kapeli sv. Andreja leta 1536 pokopali v škofovsko grobnico, za katero si je dal sam že poprej napraviti nagrobni spomenik.

3 Franc Kazianer pl. Katzenstein (1488-1543)

Tik pred svojo smrtjo si je škof Ravbar izbral Kazianerja za svojega koadjutorja s pravico nasledstva, vendar njegovega imenovanja ni več dočakal. Kralj Ferdinand I. je leta 1536 Kazianerja predlagal, papež Pavel III. pa ga je potrdil za ljubljanskega škofa. Škofovsko posvečenje mu je 31. marca 1538 podelil lavantinski škof Filip Renner v Gornjem Gradu. V času škofa Kazianerja se je reformacijsko gibanje hitro širilo med plemiči in meščani, zlasti v Ljubljani. Kazianer je bil prizadevanjem za prenovo Cerkve naklonjen. Ko je Ferdinand I. leta 1542 kasnejšega vodjo slovenskih protestantov, Primoža Trubarja, imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika in stolnega pridigarja, si je Kazianer tega gorečega duhovnika izbral za svojega spovednika in mu v oporoki zapustil del svoje knjižnice. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se Kazianer ni nikoli oddaljil od »stare Cerkve«. Vsekakor je neutemeljena sodba, da je bil Kazianer teološko neizobražen, značajno šibek in versko slaboten. Napis na nagrobni plošči ga nasprotno slavi kot človeka modrega, plemenitega in preudarnega značaja. Kazianer je verjetno umrl septembra 1543 in bil pokopan v Gornjem Gradu.

4 Urban Textor (1491 – 1558)

Urban Textor je iz anonimnosti prestopil na dunajski dvor kralja Ferdinanda I., kjer je postal dvorni kaplan in rektor, kasneje tudi kraljev spovednik in njegov stalni spremljevalec. Ferdinand I. ga je zelo cenil in mu je leta 1542 dodelil dohodke župnije Bruck na Muri. Po smrti škofa Kazianerja ga je Ferdinand I. imenoval, papež Pavel III. pa ga je 19. decembra 1543 potrdil za ljubljanskega škofa. Textorjevo škofovsko službo je prvenstveno zaznamoval spor s pripadniki Luthrove reformacije, do katerih je bil odločen in nepopustljiv. V prizadevanju za temeljito prenovo Cerkve v habsburških deželah je odločno podprl jezuite in njihov vzgojno izobraževalni program. Po njegovem prizadevanju so se jezuiti leta 1549 naselili v Ingolstadtu in leta 1555 v Pragi, poleg njih pa je posebno pozornost in zaščito namenjal tudi kartuzijanom. Umrl je na povratku z državnega zbora v Frankfurtu. Zadela ga je kap ko je šel po stopnicah v cerkev. Zaradi nasprotja do protestantov se je razširila zgodba, da naj bi mu ti polili stopnice, ki so poledenele. Njegovo truplo so prepeljali v Gornji Grad. Viri ga poveličujejo kot izobraženega humanista, odličnega govornika in razgledanega teologa.

5 Peter pl. Seebach (1500 – 1568)

Po nenadni smrti ljubljanskega škofa Urbana Tekstorja je cesar spomladi 1558 Petera pl. Seebacha imenoval za ljubljanskega škofa, posvečenje je po vsej verjetnosti prejel naslednjo pomlad, ko se je mudil v Rimu. V Kranju, kjer je deloval pridigar Gašper Rokavec, je prišel v odkrit konflikt s protestanti. O Trubarjevi vrnitvi v domovino je leta 1651 obvestil cesarja in nato Trubarja tudi zaslišal, vendar cesar njegovemu poročilu ni namenil večje pozornosti. Priložnost so izkoristili protestantski stanovi in Seebacha obtožili nemoralnega življenja. Cesar je opustil preganjanje Trubarja in v Rimu sprožil postopek proti njemu. Ta se je popolnoma rehabilitiran smel vrniti v svojo škofijo šele 14. septembra 1563. Seebach je pazljivo spremljal dogajanje na tridentinskem koncilu in si pomembnejše odločitve, zlasti o postu, odpustkih in papeževem prvenstvu zabeležil v svoj brevir. Umrl je nenadne smrti med večerjo, 25. decembra 1568 v Gornjem Gradu in je tam tudi pokopan. Sodobniki so o njem spoštljivo pisali, razen pristašev škofa Urbana Textorja, ki so nasprotovali Seebachovemu načinu boja s protestanti.

6 Konrad Glušič (1527-1578)

Po Seebachovi smrti je nadvojvoda Karel za ljubljanskega škofa imenoval Konrada Glušiča, papež Pij V. pa je njegovo imenovanje potrdil 17. decembra 1571. Ob nastopu škofovske službe so ga protestantski deželni stanovi na Kranjskem spoštljivo sprejeli, vendar se konfliktu z njimi ni mogel izogniti. Na Bledu se je za protestantizem odločil župnik Krištof Fašank, Glušič pa ga je odstavil. Zato je prišlo do nemirov v katerih je moral posredovati celo nadvojvoda. Kaotične razmere so vladale tudi v Kranju, kjer katoliški duhovniki niso bili kos protestantskemu pridigarju Gašperju Rokavcu. Glušič je v Kranj poslal energičnega Matijo Marcina, ki je odločno nastopil proti protestantom, nastali spor z mestnim svetom pa je reševala posebna vladna komisija. Škofijsko premoženje je Glušič pomnožil z nakupom graščine Rudnek pri Rečici v Savinjski dolini, ter v ta namen zastavil desetino v Fužinah pri Ljubljani. Kot duhovnik in škof je bil neoporečen, zgleden in miroljuben človek. Prizadeval si je za boljšo vzgojo in izobrazbo bodočih duhovnikov. Več duhovniških kandidatov iz ljubljanske škofije je poslal na študij v Gradec. Pokopan je v Gornjem Gradu.

7 Baltazar Radlič (1533 – 1579)

Nadvojvoda Karel je maja 1571 za ljubljanskega stolnega kanonika imenoval duhovnika Baltazarja Radliča, ki je med drugimi obveznostmi prostovoljno prevzel slovenske pridige in kmalu zaslovel kot odličen govornik tudi izven meja ljubljanske škofije. Med njimi je pridiga za drugo adventno nedeljo, za katero je prevedel v lepo slovenščino brez germanizmov, ki so jih še uporabljali protestantski prevajalci, odlomek iz Lukovega evangelija o znamenjih časa in koncu sveta (Lk 21, 25 – 33). Leta 1577 sta nastala zbirka njegovih pridig z latinskim naslovom Conciones panegyricae ter polemičen spis Dissertatio contra Lutheri dogmata. Nadvojvoda Karel je Radličevo delo pozorno spremljal in prizadevnega stolnega dekana povzdignil v plemiški stan, po smrti škofa Glušiča pa ga je imenoval za njegovega naslednika. S tem je Radlič pridobil vse pravice in dolžnosti pri reševanju gospodarskih zadev v škofiji, ter se preselil v Gornji Grad, kjer pa je 15. maja 1579 nepričakovano umrl in to prav na dan, ko ga je papež Gregor XIII. v Rimu potrdil za ljubljanskega škofa. Pokopan je v Gornjem Gradu, kjer mu je škof Hren leta 1623 postavil nagrobno ploščo.

8 Janez Tavčar (1544 – 1597)

Po smrti ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča je nadvojvoda Karel I. marca 1580 imenoval Janeza Tavčarja za njegovega naslednika, papež pa ga je 20. maja istega leta tudi potrdil. Nadvojvoda Karel ga je septembra 1584 imenoval za svojega svetnika in za deželnega namestnika v Gradcu, zaupani sta mu bili proštija avguštinskih korarjev v Dobrli vasi ter uprava samostana Millstatta. V svoji temeljni nalogi si je zadal prenovo duhovnikov v duhu tridentinskega koncila in izkoreninjenje protestantizma iz svoje škofije. V ta namen je v letih 1581 do 1583 opravil natančno vizitacijo svoje škofije, na izrecno nadvojvodovo željo pa leta 1582 tudi goriške grofije, kjer je leta 1591 omogočil kapucinom, da so se naselili v Gorici. Daljnosežne posledice za versko, duhovno in kulturno podobo Ljubljane in slovenskih dežel je imelo Tavčarjevo prizadevanje za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, dne 1. novembra 1597. Tavčar vsekakor sodi med najznamenitejše predstavnike protireformacije in katoliške prenove v notranjeavstrijskih deželah. Umrl je 24. avgusta 1597 v Gradcu, njegovo balzamirano truplo pa so prepeljali v Gornji Grad in ga pokopali v tamkajšnji cerkvi.

9 Tomaž Hren (1560 – 1630)

Ljubljanski škof Tavčar je Tomaža Hrena za svojega naslednika priporočil nadvojvodinji Mariji in njenemu sinu Ferdinandu. Papež je njegovo imenovanje potrdil 29. marca 1599. Hrenova največja skrb je bila vzgoja in izobrazba duhovniških kandidatov. V ta namen je prenovil semenišče pri ljubljanski stolnici, osrednjo pozornost pa je namenil Marijanskemu kolegiju v Gornjem Gradu. Med verniki je širil predvsem pobožnost do Matere božje in do svetega Rešnjega telesa. Prizadeval si je obnoviti slovensko romanje k Sv. trem kraljem v Aachen. Kot visokemu državnemu uradniku se mu je posrečilo, sicer z vojaško pomočjo vendar brez prelivanja krvi, izvesti protireformacijo na Kranjskem. Protestantske knjige je dal, z izjemo Dalmatinove biblije, kot protidržavne zažgati a se je kljub temu jasno zavedal moči in pomena slovenske tiskane besede. Iz pričevanj sodobnikov je razvidno, da je bil izjemno delaven in odločen mož, veselega značaja, s smislom za šalo in humor. Po svoji vzgoji in prepričanju je bil humanist z izrednim posluhom za umetnost in zgodovino. To dokazujejo njegove latinske pesmi. Pokopan je v Gornjem Gradu v kapeli sv. Martina.

10 Rinaldo Scarlichi (1582 –1640)

Po smrti ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je cesar Ferdinand II. 19. aprila 1630 za ljubljanskega knezoškofa imenoval Rinalda Scarlichia, tržaškega škofa. Papež Urban VIII. je njegovo imenovanje potrdil 13. novembra 1630, vendar je Scarlichi s svojim odhodom v Ljubljano odlašal in bil v ljubljanski stolnici slovesno umeščen šele 26. avgusta 1631. Kmalu po prevzemu ljubljanske škofije je začel s temeljito vizitacijo, ki jo je nato podrobno popisal v vizitacijskem poročilu. Poročilo je dragoceno predvsem za zgodovino umetnosti. Čeprav je v Trstu preganjal glagolsko bogoslužje, se je v Ljubljani zavzel za ljudski jezik pri oznanjevanju božje besede in pri podeljevanju zakramentov. Svojo prvo vizitacijo je leta 1631 najavil v daljšem latinskem in slovenskem pastirskem pismu. Poleg jezuitov je v Ljubljani podpiral tudi frančiškane. Scarlichi je prišel v Ljubljano že zelo bolan, tako da so ga morali pri slovesni umestitvi prinesti v ljubljansko stolnico. Od leta 1636 je bil popolnoma hrom. Scarlichi je umrl na praznik sv. Ambroža, 7. decembra 1640. Pokojnega škofa so pokopali v grobnico ljubljanskih škofov v stolnici.

 

11 Oto Friderik grof Buchheim (Puchheim, 1604 – 1664)

Cesar Ferdinand III. je Ota Friderika Bucheima imenoval za ljubljanskega knezoškofa, kasneje tudi za cesarskega tajnega svetnika. Papež pa je njegovo imenovanje potrdil 15. aprila 1641. S papeško dispenzo je smel obdržati svoja kanonikata v Salzburgu in Passauu. Kmalu po prevzemu škofije je Buchheim začel z vizitacijo. Bil je bil kreposten in dostojanstven mož ter velik prijatelj umetnosti, zbiralec umetniških del in starin. V Ljubljani je v letih 1644 – 1660 temeljito prenovil in za eno nadstropje nadgradil škofijski dvorec. Leta 1642 je začel s preurejanjem stolnice, predvsem prezbiterija. Leta 1649 pa je začel graditi dvorec Goričane, kot letno rezidenco v italijanskem stilu in ga obdal s čudovitim vrtom. Posebno poglavje v času vodenja škofije predstavlja njegov odnos do redovnikov. V Ljubljani so se leta 1643 na Jami v Šiški naselili bosonogi avguštinci in leta 1656 klarise. Zelo prisrčne odnose je imel z jezuiti, ki jih je povabil za slovenske pridigarje v stolnico. Umrl je v Passauu, kjer se je udeležil volitev novega škofa. Pokopan je v tamkajšnji stolnici, kjer so mu postavili spomenik iz belega apnenca, ki pa je bil žal uničen v požaru.

12 Rabatta grof Jožef (1620 – 1683)

Cesar Leopold I. je Rabatta imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

13 Sigismund Krištof grof Herberstein (1644 – 1716)

Cesar Leopold I. je Herbersteina imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Inocenc XI pa ga je 6. decembra 1683 potrdil. Osebno je bil škof Herberstein skromen in pobožen človek, toda odločen, ko je šlo za varovanje škofovih pravic in cerkvene imunitete. Z briksenškim škofom se je Herberstein končno sporazumel glede sporne jurisdikcije nad Blejskim otokom, ki je praktično vse od ustanovitve ljubljanske škofije kazila odnose med obema cerkvenima knezoma. Skupaj s stolnim proštom Janezom Prešernom in stolnim dekanom ter generalnim vikarjem ljubljanske škofije Janezom Antonom Dolničarjem je zasnoval in leta 1700 ustanovil prvo javno knjižnico v Ljubljani. Istega leta se je stolni kapitelj odločil podreti staro gotsko stolnico in na njenem mestu zgraditi novo v baročnem slogu, ki bi se bolje prilegala okusu časa. Prefinjen estetski okus je pokazal tudi s tem, da je dal leta 1695 podreti lesene hodnike v škofijskem dvorcu in tam zgraditi čudovito arkadno stopnišče, ki ga še danes uvrščajo med najlepša v Ljubljani. Herberstein se je nato pridružil redovni skupnosti oratoriancev v Perugi in sprejel redovno ime Hieronim. Papež je njegov odstop sprejel 24. maja 1701.

14 Kuenburg Franc Ferdinand, grof (1651 – 1731)

Cesar Leopold I. je Kuenburga imenoval, papež Klemen XI. pa potrdil in mu istočasno dovolil obdržati salzburški kanonikat. Slovesna umestitev novega škofa je bila 22. septembra 1701 v oratoriju bodoče ljubljanske stolnice, katere temelje so že začeli graditi. S problemom zidave se je Kuenburg seznanil že v Rimu in za mnenje vprašal znamenitega jezuitskega arhitekta in slikarja Andreja Pozzo, ki je na predloženem načrtu popravil proporce in jih zlasti glede notranjščine natančneje razčlenil. Škof Kuenburg je zidavo stolnice tudi izdatno finančno podprl. Slovesna posvetitev stolnice je bila 8. maja 1707. Prav tako je Kuenburg 5. aprila 1708 izdal listino o zidavi bogoslovnega semenišča, za katerega so že naslednji mesec začeli kopati temelje po načrtih Marka Martinuzzija. Ko je v Pragi umrl nadškof Johann Joseph grof Breuner je na njegovo mesto cesar aprila 1710 imenoval škofa Kuenburga. V Kuenburgovem praškem obdobju je bil končan proces za kanonizacijo Janeza Nepomuka. Razglasitev so nadvse slovesno praznovali oktobra 1729, dogodek pa je dal povod za razkošen razvoj praškega baroka. Pokopali so ga 10. avgusta v stolnici sv Vida v Pragi.

15 Kaunitz – Rietberg Franc Karl grof (1676 – 1717)

Ko je cesar Jožef I. imenoval Kuenburga za praškega nadškofa, je dva dni kasneje imenoval Kaunitza za njegovega naslednika v Ljubljani. Papež je Kaunitzovo imenovanje potrdil 1. junija 1711 in mu dovolil, da je lahko obdržal svoje kanonikate v Passauu, Salzburgu in Olomucu. Poleg rednih sinod v Ljubljani in Gornjem Gradu je tudi v drugih večjih mestih škofije uvedel tedenska srečanja duhovnikov, na katerih so obravnavali konkretna dušno pastirska vprašanja. Še posebej je opozarjal na veliko nevednost vernikov, ki ne znajo niti moliti. V ta namen je posebej priporočal nedeljski popoldanski krščanski nauk. Leta 1717 je dokončal gradnjo prve faze bogoslovnega semenišča (do visokega pritličja), ki ga je začel graditi njegov prednik. Z odlokom dvorne pisarne septembra 1716 sta bila Kaunitz in kranjski deželni vicedom zadolžena da izterjata prispevek od cerkvene desetine za obrambo proti Turkom, sicer jim bodo zaplenili njihovo premoženje. Mesec dni kasneje sta že lahko obvestila vlado, da sta duhovnikom določila davčno kvoto na podlagi teh napovedi. Leta 1717 je Kaunitz na poti domov nevarno zbolel in na Dunaju nepričakovano umrl, star komaj 41 let.

16 Leslie Viljem, grof (1650 – 1727)

Cesar Leopold I. je Leslieja septembra 1704 imenoval za arhidiakona za avstrijski del oglejskega patriarhata na južnem Štajerskem s sedežem v Celju, februarja 1710 pa za tržaškega pomožnega škofa. Vendar Leslie ni odšel v Trst, ampak je ostal na Štajerskem in v svojem nekdanjem arhidiakonatu izvrševal škofovska opravila. Cesar Karel VI. ga je nato aprila 1716 imenoval za škofa v škofiji Vác na Madžarskem. Po nenadni smrti ljubljanskega knezoškofa Kaunitza pa je cesar Leslieja imenoval za njegovega naslednika. Papež je imenovanje potrdil 6. aprila 1717. Iz podrobnih vizitacijskih protokolov in njegovih poročil o stanju škofije v Rim je razvidno, da je bil z verskim stanjem v svoji škofiji na splošno zadovoljen. Vizitacije je opravljal sam, prav tako je redno skrbel za vsakoletne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu. Leta 1723 je vpeljal procesijo iz stolnice k Marijinemu kipu pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba in določil da bodo pred tem kipom vsako soboto recitirane, na Marijine praznike pa pete litanije Matere božje. Veliko pozornost je namenjal tudi božjepotni cerkvi na Dobrovi. Leslie je umrl v Ljubljani, kjer so ga na njegovo željo pokopali v stolnici.

17 Schrattenbach Sigismund Feliks grof (1679 – 1742)

Cesar Karel VI. je Schrattenbacha imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Benedikt XIII. je njegovo imenovanje potrdil 26. januarja 1728 in mu istočasno dovolil ohraniti njegov salzburški kanonikat. Z rednimi vizitacijami in sinodami v Ljubljani in Gornjem Gradu je Schrattenbach vzdrževal stike z duhovniki in verniki. Cesar Karel VI. mu je večkrat javno izrekel priznanje za njegovo dušno pastirsko vnemo. V skrbi za katehezo je dal pobudo za izdajo več katehetskih in liturgičnih knjig. Leta 1741 mu je Franc Mihael Paglovic posvetil novo izdajo slovenskega lekcionarja. V času njegovega vladanja je nastalo nekaj najlepših baročnih cerkva v Ljubljani, med njimi sv. Peter v Ljubljani, Šmarna gora, Homec, Polhov Gradec in Trnovo. Dal je povečati semenišče, obnovil in povečal je škofijski dvorec in mu dozidal severni krak, ki ga še danes krasi Schrattenbachov grb. V času njegovega vladanja so številne cerkve dobile novo bogoslužno posodje in oblačila, orgle in oltarje. Leta 1742 je ustanovil mesto stalnega knjižničarja v javni knjižnici, na katero je bil zelo ponosen in je to posebej poudaril tudi v svojem poročilu v Rim. Pokopan je v Gornjem Gradu.

18 Attems Ernest Amadej Tomaž, grof (1694 – 1757)

Marija Terezija je Attemsa imenovala za ljubljanskega knezoškofa, papež Benedikt XIV. je njegovo imenovanje potrdil 17. decembra 1742 in mu dovolil obdržati kanonikata v Salzburgu in Passauu. Takoj po prevzemu škofije je začel z vizitacijo med katero je obiskal tudi težko dostopne cerkve, ki jih že desetletja ni obiskal noben škof. Attems je sicer slabo obvladal slovenščino, vendar je skrbno pazil, da so duhovniki pridigali in učili verouk v materinem jeziku. V duhu rodbinske tradicije je bil tudi velik graditelj. V Goričanah je leta 1743 začel z obsežno obnovo in preurejanjem škofijskega dvorca. Njegov največji gradbeni projekt pa je bila obnova škofijskega dvorca in gradnja monumentalne cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. Cerkev so po načrtih graškega arhitekta Josepha Hueberja gradili v letih 1752 do 1758/60 pod vodstvom ljubljanskega stavbnega mojstra Matija Persky(ga). Krasijo jo dragocene slike Kremserschmida, Leopolda Layerja in Valentina Metzingerja, plastike Jožeta Strauba, ter dragoceni nagrobni spomeniki ljubljanskih škofov. Sam je pokopan v podružni cerkvi sv. Magdalene, ki je v času gradnje nove »stolnice« nadomeščala župnijsko cerkev.

19 Petazzi Leopold Jožef Hanibal (1703 – 1772)

Po smrti ljubljanskega škofa grofa Attemsa je Marija Terezija imenovala tržaškega škofa Leopolda Jožefa Hanibala grofa Petazzija. Papež Klemen VIII. je premestitev Petazzija iz Trsta v Ljubljano odobril 15. decembra 1760. Petazzi se je tako po dvajsetih letih, takrat je bil v Ljubljani imenovan za stolnega kanonika in dekana stolnega kapitlja, vrnil v škofijo, ki jo je že dobro poznal. Kot je razvidno iz njegovega protokola, se je novih obveznosti lotil z veliko vnemo, vendar v njem ni bilo več tiste energije, ki jo je imel kot ljubljanski stolni dekan. V času svojega škofovanja v Ljubljani je imel dve sinodi v Ljubljani in eno v Gornjem Gradu. Zelo je bil naklonjen redovnikom, ki so pri njem uživali vso podporo. Sredi šestdesetih let je začel Petazzi bolehati. Na prigovarjanje brata Benvenuta grofa Petazzija je aprila 1769 zaprosil vladarico Marijo Terezijo za pomožnega škofa. Marija Terezija se je odločila za Karla Janeza Herbersteina, ki je po pooblastilu dunajskega dvora in zaradi bolezenske nezmožnosti škofa Petazzija v zelo kratkem času prevzel vse pobude v svoje roke. Bolehni Petazzi se je zagrenjen potegnil vase. Pokopali so ga v ljubljanski stolnici.

20 Karel Janez grof Herberstein (1719 – 1787)

Marija Terezija je Herbersteina imenovala za ljubljanskega pomožnega škofa, papež Klemen XIV. pa ga je potrdil 20. novembra 1769. Herberstein je bil v pisnih stikih domala z vsemi pomembnejšimi teološkimi misleci tedanjega časa. Njegovo največje delo je bilo prizadevanje za preureditev cerkvene uprave v notranje avstrijskih deželah po predlogu, da se škofijske meje pokrivajo z okrožnimi mejami. Papež Pij VI. je s spremembami meja soglašal, strinjal se je tudi s predlogom, da se goriška nadškofija ukine in Ljubljana povzdigne v nadškofijo in sedež metropolije. Nikakor pa ni bil pripravljen priznati Herbersteina za prvega ljubljanskega nadškofa in metropolita dokler ta ne prekliče svojih zmot, ki jih je glede verske tolerance, pristojnosti vladarja v odnosu do Cerkve in cerkvene cenzure zapisal v svoje znamenito pastirsko pismo leta 1782. To je takrat že hudo bolnega škofa zelo prizadelo. V svojem odgovoru je papežu zatrdil, da je bil njegov namen ljudem le priporočiti cesarjev tolerančni edikt, ki omogoča sožitje različno verujočih v državi. Slab mesec po tem pismu je škof Herberstein umrl. Pokopali so ga na novo pokopališče pri cerkvi sv. Krištofa za Bežigradom.

 

21 Mihael baron Brigido (1742 – 1816)

Cesar Jožef II. je Brigida imenoval, papež pa ga je za ljubljanskega nadškofa in metropolita potrdil 7. aprila 1788 in ga obenem odlikoval s častnim naslovom Solio pontifico assistens. Cesar je Brigidu podelil naslov tajnega dvornega svetnika, istočasno je bil Brigido vitez malteškega viteškega reda. Njegova prva skrb je bila ureditev škofijskih meja v novo ustanovljeni ljubljanski cerkveni pokrajini. Druga velika skrb pa je bila upravna ureditev lastne nadškofije, ki je bila po jožefinskih reformah omejena na Kranjsko. Slovel je kot velik poznavalec cerkvene zgodovine, kanonskega prava, teologije in kot dober govornik. Svojim duhovnikom je brez cesarjevega dovoljenja želel razširiti teološko obzorje in jih seznaniti s teološkimi pogledi bogoslovnih pisateljev tudi izven meja svoje ožje domovine, zato je cesar preko dunajskega nuncija nemudoma protestiral v Rimu in že čez nekaj mesecev tudi uradno zahteval od papeža Pija VII. da Brigida takoj umakne iz Ljubljane, ljubljansko nadškofijo pa ukine. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je za cesarja sporni nadškof Brigido moral Ljubljano zapustiti. Pokopan je v stolnici sv. Justa v rodnem Trstu.

22 Anton Kavčič (1743 – 1814)

Po odhodu nadškofa Brigida je cesar za njegovega naslednika v Ljubljani predvidel dunajskega pomožnega škofa Antona Kavčiča. Papež Pij VII. je njegovo imenovanje potrdil 24. avgusta 1807. Po prevzemu škofije se je Kavčič najprej posvetil celjenju ran, ki jih je povzročila dvojna francoska zasedba. Z nasiljem, visokimi davki, zasežbami hrane in novačenjem slovenskih fantov v francosko vojsko so Francozi izzvali hud odpor okupiranega prebivalstva. V kratkem pastirskem pismu oktobra 1809 je rotil duhovnike, naj skušajo pomiriti ljudi in tako preprečijo še hujše represalije okupacijskih oblasti. V posebej težaven položaj je Kavčiča spravil odlok cesarja Napoleona, da se morajo škofijske meje pokrivati z državnimi. Tako se je ljubljanski škofiji priključilo devet dekanij celovške škofije, dve dekaniji briksenške in dekanija salzburške nadškofije, ki so z novimi mejami prišle v Ilirske province. Za cerkveni red in določila kanonskega prava se Francozi niso menili. Z razpadom Ilirskih provinc so se priključene dekanije vrnile matičnim škofijam. V času pogajanj je škof Kavčič telesno zelo oslabel in umrl. Pokopali so ga na mestnem pokopališču pri sv. Krištofu.

23 Avguštin Janez Jožef Gruber (1763 – 1835)

Leta 1815 je notranje avstrijska vlada Gruberja predlagala za škofa v St. Pöltnu, vendar je imel cesar Franc I. z njim drugačne načrte. Po smrti škofa Kavčiča ga je imenoval za ljubljanskega škofa, papež pa ga je potrdil 22. julija 1816. Pri Gruberju so se posrečeno prepletale ideje katoliškega razsvetljenstva in jožefinizma z duhovno usmerjenostjo Hofbauerjevega kroga. Kot »jožefinec« si je prizadeval za večjo izobrazbo duhovnikov in vernikov ter za bolj smiselno in učinkovitejšo cerkveno upravo, Hofbauerjev vpliv pa je čutiti v Gruberjevi simpatiji do ljudskih pobožnosti. Na Kranjskem deželnem zboru je nastopil proti omejitvi šol in se zavzel za njihovo reorganizacijo. Prav tako se je zavzel za ustanovitev deželnega muzeja v Ljubljani. Podprl je nastavitev Franca Metelka kot profesorja slovenščine na ljubljanskem liceju. Dvorna pisarna je 14. marca 1818 cesarju predlagala, da bi Ljubljano povzdignili nazaj v nadškofijo in sedež metropolije, Gruber pa bi postal njen nadškof in metropolit, vendar je cesar Gruberja imenoval za salzburškega knezonadškofa. Tudi na Salzburškem si je prizadeval za reorganizacijo šolstva.Pokopan je v kripti salzburške stolnice.

24 Anton Alojzij Wolf (1782 – 1859)

Po odhodu škofa Gruberja je cesar Franc I. Wolfa imenoval za ljubljanskega škofa, papež Leon XIII. pa je njegovo imenovanje potrdil 12. julija 1824. Wolf je bil v prvi vrsti dušni pastir. Njegova velika skrb je bila duhovščina. V želji da bi vernikom zagotovil zadostno število dobrih duhovnikov je pri verskem skladu dosegel, da se je smelo število bogoslovcev povečati od petdeset na osemdeset. Poleg tega je skrbel, da je vedno kateri od njegov bogoslovec nadaljeval študij v Avguštineju na Dunaju. Za osemdeset revnih dijakov je leta 1845 na današnji Poljanski cesti v Ljubljani ustanovil dijaško semenišče, imenovano Alojzijevišče. Na njegovo prigovarjanje je ljubljanski profesor Simon Klančnik v treh zvezkih izdal okrajšano Sveto pismo stare zaveze, ki ga je v letih 1840 – 1841, v Ljubljani tiskal Blaznik. Kasneje se je odločil za izdajo celotnega prevoda Svetega pisma, ki je izšlo v šestih zvezkih, od 1856 do 1863. Drugi veliki knjižni projekt, ki je bil uresničen z njegovo finančno pomočjo je bil natis slovensko – nemškega in nemško – slovenskega slovarja. Škofa Wolfa so pokopali v ljubljanski stolnici v kripti kapele Matere božje na moški strani.

25 Jernej Vidmar (1802 – 1883)

Po smrti škofa Wolfa je cesar Franc Jožef Jerneja Vidmarja imenoval za ljubljanskega škofa, papež Pij IX. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. marca 1860. Vidmar se je zavzel za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Distanciral se je tako od liberalne kot »ultramontane« stranke. Notranje razdvojen in zdravstveno oslabljen se je udeležil zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je škof Vidmar 1. marca 1871 ministru za uk in bogočastje Karlu Fidlerju pisno sporočil, da nepreklicno odstopa kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika. Po tem je se je umaknil v rodni Kranj. Zemeljske ostanke škofa Vidmarja so položili v grobnico kapele sv. Križa na takratnem kranjskem pokopališču.

26 Janez Zlatoust Pogačar ( 1811 – 1884)

Po Vidmarjevi odpovedi ljubljanski škofiji je cesar za njegovega naslednika imenoval ljubljanskega stolnega prošta Pogačarja. Papež Pij IX. je njegovo imenovanje potrdil 10. avgusta 1875. Škof Pogačar je največ pozornosti namenil duhovnikom in duhovniškim kandidatom. V želji da bi imel temeljito izobraženo duhovščino, je zaostril pogoje za vpis v bogoslovje. Po zgledu svojega dunajskega spirituala dr. Alojzija Schlöra je po vrnitvi iz Dunaja navdušil škofa Wolfa za vsakoletne duhovne vaje duhovnikov, ki so jih navadno opravljali v Alojzijevišču. Da bi izboljšal gmotni položaj slabše preskrbljenih, bolnih in onemoglih duhovnikov, je leta 1877 ustanovil Duhovsko podporno društvo. Bil je velik pospeševalec misijonov in začetnik organizirane pomoči slovenskim misijonarjem. Idejno se je Pogačar nagibal k mladoslovencem in je podpiral vsa prizadevanja za nacionalni in kulturni razvoj slovenstva. Cesar Franc Jožef ga je 21. decembra 1877 odlikoval s konturnim križem Leopoldovega reda in 9. septembra 1883 s Franc – Jožefovim redom. K zadnjemu počitku so ga položili v grobnico kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

Janez Gogala (1825 – 1884)

Po smrti škofa Janeza Zlatoustega Pogačarja je cesar Franc Jožef 19. aprila 1884 imenoval za naslednika ljubljanskega škofa stolnega kanonika Janeza Gogala. Toda božja volja je bila očitno drugačna. Zahrbtna pljučnica je ugasnila njegovo življenje 4. maja 1884, še preden sta v Ljubljano prišli uradni imenovanji z Dunaja in Rima. Duhovniki in verniki so z veseljem pozdravili cesarjevo izvolitev Gogale za ljubljanskega škofa, zato je bila žalost med duhovniki in verniki nad nenadno smrtjo toliko večja. Pogrebnih slovesnosti se je udeležilo ogromno ljudi.

 

 

 

27 Jakob Missia (1838 – 1902)

Po smrti škofa Pogačarja in nenadni smrti njegovega predvidenega naslednika dr. Janeza Gogale je avstrijski cesar Missio imenoval za ljubljanskega škofa. Papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 10. novembra 1884. Leta 1885 je bil Missia izvoljen za tajnika ožjega odbora konference avstrijskih škofov. V tej vlogi je bil eden od pogajalcev cerkvene strani z avstrijsko vlado in na ta način sousmerjal cerkveno politiko v državi. Temeljno usmeritev svojega pastoralnega programa je najjasneje izrazil v svojih govorih na prvem katoliškem shodu 30. avgusta 1892 v Ljubljani. Njegova zahteva po radikalni prenovi verskega življenja in družbe je izzvala burne reakcije liberacev. Cesar Franc Jožef ga je decembra 1888 imenoval za svojega prvega tajnega svetnika, decembra 1897 pa za goriškega nadškofa ter ga istočasno odlikoval z redom viteza železne krone I. razreda. V Gorici je nadaljeval s programom, ki si ga je zastavil že v Ljubljani: skrb za duhovniške poklice in njihovo nenehno izobraževanje in duhovno poglobitev, ter tesnejšo vez med verniki in cerkvijo. Zaradi velika ugleda, ki ga je užival v Rimu in na Dunaju ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Pokopali so ga v Marijini baziliki na Sveti Gori.

 

28 Anton Bonaventura Jeglič (1850 – 1937)

Jakob Missia je cesarju za svojega naslednika predlagal sarajevskega pomožnega škofa Jegliča. Papež Leon XIII. ga je potrdil 24. marca 1898. Jeglič je leta 1905 v Šentvidu nad Ljubljano odprl zavod sv. Stanislava s prvo slovensko gimnazijo z učnim jezikom izključno v slovenščini. Naredil je tudi nekaj premalo premišljenih potez, ki so sprožile plaz pamfletov proti njemu. Leta 1899 je odkupil še vse neprodane izvode Cankarjeve pesniške zbirke Erotika in jih dal zažgati. Ob odkritju Prešernovega spomenika pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Ljubljani leta 1905, je pisal o »pohujšljivi in sramotno razgaljeni ženski podobi« nad pesnikovo glavo. Velike simpatije je škof Jeglič gojil do primorskih Slovencev in v času prve svetovne vojne nudil zatočišče goriškemu nadškofu Sedeju. Leta 1917 je kljub drugačnim stališčem goriškega metropolita podprl majniško deklaracijo, ki je predvidevala ustanovitev države južnih Slovanov znotraj monarhije. Avgusta 1919 je obiskal Rim, da bi v imenu jugoslovanske vlade pretehtal možnosti diplomatskih stikov med Svetim sedežem in Kraljevino SHS. Papež ga je 17. maja 1930 imenoval za galerenškega nadškofa.

29 Gregorij Rožman (1883-1959)

Papež Pij XI. je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana, profesorja cerkvenega prava na Teološki fakulteti in predsednika cerkvenega sodišča, imenoval za naslovnega semtenskega škofa in koadjutorja s pravico nasledstva ljubljanskemu škofu. V času dvojne okupacije njegove škofije je poskušal omogočiti čim večjemu številu duhovnikov z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v Ljubljanski pokrajini. Italijani so namreč obljubljali, da bodo spoštovali kulturno avtonomijo Slovencev in duhovnikom na zasedbenem ozemlju omogočili nemoteno delovanje. To je primoralo škofa, da je po nasvetu svojih svetovalcev 20. aprila 1941 obiskal fašističnega visokega komisarja Emilija Graziolija in mu izrazil lojalnost. Na sodnem procesu avgusta 1946 je bil zato obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic, ter zaplembo celotne imovine. Preko Švice se je leta 1948 umaknil v Združene države Amerike. Veliki napori, ki si jih je nalagal s svojim misijonskim delovanjem med slovenskimi begunci in izseljenci, so počasi izpodjedli njegoo zdravje. Škof Rožman je bil najprej pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu. Posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana so leta 2013 prenesli iz ZDA v Slovenijo. Med ostalimi ljubljanskimi škofi v kripti ljubljanske stolnice je bil pokopan v soboto, 13. aprila 2013.

 

30 Anton Vovk (1900-1963)

Na predlog škofa Rožmana in po priporočilu beograjskega nadškofa Ujčiča je papež Pij XII. 15. septembra 1946 pooblaščenega generalnega vikarja Vovka imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Za Vovka pa se je poleg tega začelo še obdobje mučnih nočnih zasliševanj, ki jih je podrobno popisal v svojih sočasnih zapiskih. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji postavila »na lastne noge« in se distancirala od Vatikana. Ker je zahteve odločno zavrnil, je začela oblast nanj izvajati pritisk s preganjanjem duhovnikov in bogoslovcev. Zaplenila je Zavod sv. Stanislava in novo stavbo Baragovega semenišča, preprečila obnovitev škofijske gimnazije, dovolila pa je delovanje Teološke fakultete. Več poskusov atentata na škofa Vovka je doseglo višek 20. januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu, kjer je »neznanec« škofa Vovka polil z bencinom in ga zažgal. Posledice tega atentata so ga usodno zaznamovale vse do njegove prezgodnje smrti. Papež Janez XXIII. ga je 22. decembra 1961 povzdignil v nadškofa in Ljubljansko škofijo v nadškofijo brez sufraganov. Pokopan je ob Jegliču na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Žalah.

31 Jožef Pogačnik (1902 – 1980)

Nadškof Pogačnik se je rodil leta 1902 v Kovorju pri Tržiču. Maturiral je leta 1922 na klasični gimnaziji v Ljubljani, teologijo je študiral v Innsbrucku in bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Dve leti pozneje se je po opravljenem doktoratu vrnil v domovino in najprej postal kaplan v Kranju, nato pa v Trnovem pri župniku Francu Saleškem Finžgarju. Med letoma 1937 in 1945 je vodil zavod Marijanišče. Po drugi svetovni vojni je oblast postala pozorna na Pogačnika, ki je užival velik ugled tako v svetnih kot cerkvenih krogih. Pod obtožbo, da je kot ravnatelj in katehet Marijanišča vplival na dijake z lažno propagando proti OF, so ga priprli in obsodili na devet let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic in zaplembo imovine. Po vrnitvi iz zapora oktobra 1950 ga je apostolski administrator ljubljanske škofije Anton Vovk oktobra istega leta imenoval za prorektorja bogoslovnega semenišča.
Nadškof Pogačnik je bil 30. aprila 1952 obsojen na mesec dni zapora zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande po čl. 118/KZ. Dne 29. marca 1953 je bil ponovno aretiran in na Okrožnem sodišču v Ljubljani 24. oktobra 1953 obsojen na 10 mesecev zapora zaradi zlorabe vere in Cerkve v politične namene. Kazen je prestal v celoti (do 29. julija 1954). Bil je torej med tistimi, ki so večkrat izkusili komunistične zapore.
Škof Vovk ga je leta 1959 imenoval za generalnega vikarja ljubljanske škofije. V študijskem letu 1962/63 je predaval cerkveno pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Papež Janez XXIII. (1958–1963) je prelata Jožefa Pogačnika leta 1963 imenoval za naslovnega irenopolskega in za pomožnega ljubljanskega škofa. Po Vovkovi smrti leta 1964 pa je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa. Nadškof Pogačnik je sodeloval na 2. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965). Pogačnik je po ustanovitvi ljubljanske cerkvene pokrajine na ozemlju Slovenije leta 1968 postal prvi slovenski metropolit. Istega leta je kot prvi podpredsednik Jugoslovanske škofovske konference prevzel njeno vodenje do novih volitev.
Nadškof Pogačnik je leta 1977 ob dopolnjenem 75. letu papežu Pavlu VI. (1963–1978) ponudil odpoved, ki jo je 23. februarja 1980 dokončno sprejel papež Janez Pavel II (1978–2005). Za kratek čas je bil razbremenjen vseh dolžnosti in se je lahko posvetil molitvi ter študiju. Umrl je 25. marca 1980 v Ljubljani. Pokopan je v kripti kapele Žalostne matere Božje v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.

32 Alojzij Šuštar (1920 – 2007)

Papež Janez Pavel II. je Šuštarja 23. februarja 1980 imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Na njegovo pobudo je bila leta 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. Veliko pozornost je namenjal izobrazbi in vzgoji duhovnikov. V jeseni 1993 je obnovil delovanje škofijske klasične gimnazije, ki si je pridobila pravico javnosti. Odločno je podprl proces demokratizacije v Sloveniji, zlasti vsa prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika in identitete slovenske kulture, vendar je pri tem skrbno pazil, da se Cerkev kot ustanova ne bi vpletla v dnevno politiko. Ob vojaškem posredovanju jugoslovanske armade je pozval vse škofovske konference v Evropi in svetu in vse katoliške organizacije, naj posredujejo pri vladah v svojih državah za politično rešitev nastale krize in mednarodno priznanje Slovenije kot neodvisne in suverene države. Na nadškofovo prošnjo se je nemudoma odzval tudi papež Janez Pavel II. Ko je nadškof Šuštar leta 1995 dopolnil 75 let, se je skladno s smernicami II. vatikanskega cerkvenega zbora ljubljanski nadškofiji odpovedal. Kot upokojeni nadškof se je umaknil v zasebnost Zavoda sv. Stanislava.

 

33 Franc Rode (1934)

Papež Janez Pavel II. je 5. marca 1997 Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa. Na notranjem cerkvenem področju je bila njegova prednostna naloga najprej vzbuditi samozavest kristjanov. Na zunanjem cerkvenem področju pa si je nadškof predvsem prizadeval zagotoviti primeren pravni položaj katoliške Cerkve v Sloveniji. Z njegovim prihodom v Ljubljano se je razširila dejavnost Papeškega Viteškega reda Sv. Božjega groba v Jeruzalemu in Slovensko društvo Suverenega malteškega viteškega reda. Nadškof Rode je bil 4. aprila 1997 imenovan za viteza in velikega priorja Reda božjega groba v Jeruzalemu. O velikem ugledu, ki ga uživa nadškof Rode je več kot zgovoren podatek, da ga je francoski predsednik Jaques Chirac leta 2005 ponovno odlikoval s činom Častnika častne legije, ameriška St. John’s University pa mu je podelila častni doktorat. Papež Janez Pavel II. je 11. februarja 2004 ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Od 26. februarja 2005 je tudi član Kongregacije za škofe. Papež Benedikt XVI. je nadškofa Rodeta 22. februarja 2006 imenoval za kardinala.

34 Alojz Uran (1945)

Papež Janez Pavel II. je Alojza Urana 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa in naslovnega škofa v mestu Abula. Po odhodu nadškofa Rodeta v Rim je bil začasni upravitelj ljubljanske nadškofije, papež Janez Pavel II. pa ga je 25. oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa. Palij mu je v ljubljanski stolnici izročil apostolski nuncij v Sloveniji, msgr. Santos Abril y Castelló. Leta 2004 je bil nadškof Uran izbran za Slovenca leta in 21. januarja istega leta za rednega člana Evropske akademije znanosti in umetnosti v razredu za svetovne religije v Salzburgu. V njegovem mandatu je papež Benedikt XVI 7. aprila 2006 Maribor slovesno povzdignil v nadškofijo in sedež metropolita za novoustanovljeni škofiji v Celju in Murski Soboti, na ozemlju ljubljanske nadškofije je ustanovil škofijo v Novem mestu in za njenega prvega škofa imenoval dosedanjega ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Andreja Glavana, ljubljanski nadškof Uran pa je postal metropolit za škofiji Koper in Novo mesto. Od marca 2007 do januarja 2010 je bil nadškof Uran tudi predsednik Slovenske škofovske konference. Delo ordinarija je zaključil 28. novembra 2009, ko je papež sprejel njegovo odpoved službi zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja.

35 Anton Stres (1942)

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je Antona Stresa 13. maja 2000 imenoval za ptujskega naslovnega in mariborskega pomožnega škofa. V škofa je bil v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika posvečen 24. junija 2000. Za škofovsko geslo si je izbral geslo: »Vse zaradi evangelija,« ki povzema citat apostola Pavla: »Vse delam zaradi evangelija.« (prim. 1 Kor 9,23)
Nadškof msgr. dr. Anton Stres je bil od leta 1995 do 1999 podpredsednik Evropske konference Komisij Pravičnost in mir, od leta 1997 je bil konzultor (svetovalec) Papeškega sveta Pravičnost in mir v Rimu (Vatikan), od 1. maja 2004 do 11. januarja 2010 je bil predstavnik SŠK pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE) v Bruslju. Od leta 1997 je vodil Komisijo SŠK za ureditev odnosov z državo. Pri SŠK je bil odgovoren za duhovno oskrbo v Slovenski vojski in za pogajanja z mednarodnimi ustanovami v Združenju slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. Leta 2007 je bil izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference.
Ob ustanovitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem dne 7. aprila 2006 ga je papež Benedikt XVI. (2005–2013) imenoval za prvega škofa novoustanovljene celjske škofije. Za njenega škofa je bil umeščen 21. maja 2006 v Celju. 31. januarja 2009 je bil imenovan za nadškofa koadjutorja Nadškofije Maribor. Od imenovanja za nadškofa koadjutorja je opravljal tudi vlogo apostolskega administratorja Škofije Celje. Papež Benedikt XVI. ga je 28. novembra 2009 imenoval za 35. rezidencialnega ljubljanskega nadškofa. Dne 11. januarja 2010 je bil na 52. redni seji SŠK izvoljen za njenega predsednika.
Papež Frančišek je 31. julija 2013 sprejel odpoved službi ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa in za apostolskega administratorja Nadškofije Ljubljana imenoval novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana.

36 Stanislav Zore OFM (1958)

(Več informacij in izčrpno gradivo najdete v knjigah Upodobitve ljubljanskih škofov, Ljubljana 2007, ter Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007.)