Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres – Emeritus

Imenovan za škofa: 13. maja 2000
Posvečen v škofa: 24. junija 2000
Imenovan za ljubljanskega nadškofa metropolita: 28. novembra 2009
Prevzem nadškofije: 12. januarja 2010

Škofovsko geslo: “Vse zaradi evangelija.” (1 Kor 9,23)

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres

Nadškof msgr. dr. Anton Stres se je rodil 15. decembra 1942 v Donački gori v župniji Rogatec. Prva štiri leta je osnovno šolo obiskoval v Donački gori, štiri leta nižje gimnazije pa v Rogaški Slatini. Srednjo šolo je obiskoval na Interdijecezanski srednji školi za spremanje svećenika u Zagrebu, kjer je leta 1962 maturiral. V letih 1962 in 1963 je v Ohridu v Makedoniji služil vojaški rok. Dne 22. avgusta 1960 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov v Beogradu. Leta 1963 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je končal tri letnike. Študij je jeseni leta 1966 nadaljeval na teološki fakulteti pariškega Katoliškega inštituta (Institut Catholique de Paris). Tam je leta 1969 opravil licenciat iz teologije, magisterij iz filozofije pa na Filozofski fakulteti istega inštituta leta 1972.

Dne 1. oktobra 1974 je doktoriral iz teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani z disertacijo z naslovom Razvoj marksističnega pojmovanja religije v povojni Jugoslaviji, dne 30. novembra 1984 pa je doktoriral tudi iz filozofije na že omenjenem Katoliške inštitutu v Parizu z disertacijo z naslovom Pojem svobode pri Heglu in prevzem tega pojma pri Marxu.

Asistent na Teološki fakulteti v Ljubljani je postal 17. novembra 1972, visokošolski učitelj pri Katedri za filozofijo pa 3. oktobra 1974. Dne 14. februarja 1977 je postal docent, 7. septembra 1985 izredni profesor, 26. maja 1990 pa redni profesor pri isti katedri. Od leta 1983 do 1993 je bil predstojnik Katedre za filozofijo, od leta 1988 je bil predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko. Med leti 1985–1987 in 1997–1999 je bil prodekan Teološke fakultete. Oktobra 1999 je prevzel službo dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in jo opravljal do 1. septembra leta 2000.

V misijonski družbi je bil v obdobju 1988–1997 provincialni predstojnik (vizitator) jugoslovanske, pozneje pa slovenske province. Od leta 1985 je predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK).

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) ga je 13. maja 2000 imenoval za ptujskega naslovnega in mariborskega pomožnega škofa. V škofa je bil v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika posvečen 24. junija 2000. Za škofovsko geslo si je izbral geslo: »Vse zaradi evangelija,« ki povzema citat apostola Pavla: »Vse delam zaradi evangelija.« (prim. 1 Kor 9,23)

Nadškof msgr. dr. Anton Stres je bil od leta 1995 do 1999 podpredsednik Evropske konference Komisij Pravičnost in mir, od leta 1997 je konzultor (svetovalec) Papeškega sveta Pravičnost in mir v Rimu (Vatikan), od leta 2004 pa je tudi predstavnik SŠK pri COMECE v Bruslju. Od leta 1997 vodi Komisijo SŠK za ureditev odnosov z državo. Pri SŠK je odgovoren tudi za duhovno oskrbo v Slovenski vojski, za pogajanja z mednarodnimi ustanovami v Združenju slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. Leta 2007 je bil izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference.

Napisal je 18 knjig in brošur ter več kot 300 znanstvenih in strokovnih razprav ter poljudnih člankov v različnih revijah in časopisih.

Ob ustanovitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem dne 7. aprila 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za prvega škofa novoustanovljene celjske škofije. Za njenega škofa je bil umeščen 21. maja 2006 v Celju. Za nadškofa koadjutorja nadškofije Maribor je bil imenovan 31. januarja 2009. Od imenovanja za nadškofa koadjutorja je opravljal tudi vlogo apostolskega administratorja škofije Celje.

Sveti oče Benedikt XVI. je 28. novembra 2009 dr. Antona Stresa imenoval za 35. rezidencialnega ljubljanskega škofa. Na 52. redni seji SŠK 11. januarja 2010 je bil izvoljen za njenega predsednika. Nadškofijo Ljubljana je uradno prevzel 12. januarja 2010, slovesnost ob umestitvi pa je bila v ljubljanski stolnici 24. januarja 2010.

Papež Frančišek je 31. julija 2013 sprejel odpoved službi ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa in za apostolskega administratorja nadškofije Ljubljana imenoval novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana.

Arhiv nagovorov >>


Msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof metropolit – emeritus

Imenovan za škofa: 16. decembra 1992
Posvečen v škofa: 6. januarja 1993
Imenovan za nadškofa metropolita: 25. oktobra 2004
Umeščen: 5. decembra 2004

Škofovsko geslo: “Da, Oče!”

Msgr. Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno Goro v kmečki družini kot zadnji od treh otrok. Maturiral je leta 1964 na bežigrajski gimnaziji. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970, posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.

Svojo prvo duhovniško službo je kot stolni vikar (kaplan) nastopil v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1973. Od leta 1973 do 1977 je bil na študiju v Rimu. Na katehetskem institutu pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze je opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem o katehezi odraslih. Po vrnitvi v Ljubljano je istega leta postal rektor malega semenišča pri sv. Petru v Ljubljani. Leta 1980 je bil imenovan za župnika župnije Ljubljana – Šentvid in jo opravljal vse do škofovskega imenovanja. To so bila leta intenzivnega in zelo uspešnega pastoralnega dela, ko se je seznanil s problemi sodobne pastorale. Poleg tega je bil od leta 1981 prodekan zahodnega dela ljubljanske dekanije in pozneje dekan nanovo ustanovljene dekanije Ljubljana – Šentvid.

Dne 16. decembra 1992, ga je sveti oče Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. 31. decembra 1992 je bil imenovan za kanonika in dekana stolnega kapitlja ter za arhidiakona prvega arhidiakonata. Na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993, ga je v škofa v Rimu posvetil papež Janez Pavel II. Ob posvečenju si je za škofovsko geslo izbral geslo: »Da, Oče!«

Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, član in voditelj komisije za duhovne poklice ter predavatelj na Teološko-pastoralni šoli, ki deluje v okviru Teološke fakultete v Ljubljani, v Novem mestu, v Kopru in v Novi Gorici. Bil je tudi voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovoren za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji. Od leta 2000 do 2006 je bil delegat SŠK za pastoralo med Slovenci po svetu.

Skoraj enajst let je ob številnih birmah in slovesnostih ter na pastoralnih obiskih dobro spoznal župnije v nadškofiji. V župnije je vedno prinašal vedrino in utrjeval vernike v veri in v trdnem upanju v zmago dobrote in pravičnosti. 25.oktobra je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa metropolita in umeščen v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani 5. decembra 2004.

Msgr. Alojz Uran je bil 34. rezidencialni škof ljubljanske nadškofije in četrti metropolit po obnovi ljubljanske metropolije leta 1969 ali peti metropolit v zgodovini ljubljanske (nad)škofije. Kot ljubljanski nadškof je opravljal funkcijo velikega kanclerja Teološke fakultete v Ljubljani. 6. decembra 2004 je bil imenovan za podpredsednika Slovenske škofovske konference; 21. januarja 2005 je bil imenovan za člana 7. razreda – za svetovne religije pri Evropski akademiji znanosti in umetnosti; 11. oktobra 2005 je bil imenovan za odgovornega škofa v Slovenski oznanjevalni komisiji; 16. marca 2007, med 34. redno sejo Slovenske škofovske konference (SŠK), so ga slovenski škofje izbrali za predsednika SŠK.

Od 28. novembra 2009, ko je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji sporočil, da je papež Benedikt XVI. sprejel odpoved službi ljubljanskega nadškofa iz zdravstvenih razlogov, nosi msgr. Alojz Uran naslov nekdanjega ljubljanskega nadškofa metropolita. Od vernikov se je nadškof msgr. Uran poslovil pri slovesni sveti maši 10. januarja 2010, nadškofijo pa je predal svojemu nasledniku msgr. dr. Antonu Stresu 12. januarja 2010.


 

Kardinal dr. Franc Rode, prefekt – emeritus Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja

Imenovan za nadškofa metropolita: 5. marca 1997
Posvečen v škofa: 6. aprila 1997
Imenovan za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja:
11. februarja 2004 

Škofovsko geslo: “Stati inu obstati”

Kardinal Franc Rode je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani, doma pa je z Rodice pri Domžalah. Šolo je obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah. Maja 1945 je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje.

Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube. Študijsko pot je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta pozneje je tam tudi doktoriral iz teologije in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano, kjer je postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov in pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov. Hkrati je na Teološki fakulteti v Ljubljani začel predavati francoščino, nato pa tudi praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. V tem obdobju se je posvečal publicistični dejavnosti. Objavljal je v tedniku Družina, Bogoslovnem vestniku, reviji Znamenje, kjer je bil tudi prvi urednik, in pri Mohorjevi družbi. Predaval je na teoloških tečajih, kjer se je v kritičnih nastopih loteval širših družbenih vprašanj, kar je imelo odziv tudi pri tedanji oblasti.

Po šestnajstih letih bivanja v domovini je odšel v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo.

Kardinal Rode je avtor več znanstvenih razprav in esejev, ki jih je objavljal v domačih in tujih znanstvenih in poljudnoznanstvenih revijah ter avtor številnih knjig: Le miracle dans la controverse moderniste (1965), Uvod v moderni ateizem (1977), Živa verstva (1977), Mesec dni na Rdečem otoku (1980), Ožarjeno bivanje (1982), Slovenska nacionalna zavest (1992), Cerkev, narodi, demokracija (1993), Eglise, nations et démocratie. De la Slovénie au Vatican (1993), posebej odmevni pa sta bili njegovi knjigi Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem (1995) in Za čast dežele (1997). Kot ljubljanski nadškof je izdal knjigo nagovorov z naslovom Stati inu obstati (2001), kot kardinal pa knjigo duhovnih vaj za duhovnike Brez mene ne morete ničesar storiti (2009), zbirko esejev Vera in kultura v Evropi (2009) in v italijanskem jeziku zbirko nagovorov Stat Crux dum volvitur Orbis (2011).

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 5. marca 1997 Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita (1997–2004), ki je bil kmalu po prevzemu službe 7. aprila 1997 izvoljen tudi za predsednika Slovenske škofovske konference. Kot nadškof v Ljubljani je veliko pozornosti namenil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo. V času njegovega škofovanja je bil 14. decembra 2001 podpisan Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. To obdobje sta zaznamovala tudi sklic in potek prve vseslovenske sinode (plenarnega zbora) 1997–2000. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem je bil na Brezjah slovesno razglašen 18. maja 2002.

Nadškofa Rodeta je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2004, papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (2004–2011), ki velja za enega večjih in zahtevnejših uradov rimske kurije. Odgovorno nalogo je opravljal do 4. januarja 2011, ko je kot prefekt – emeritus odšel v pokoj. Tudi po odhodu z mesta prefekta Rode ostaja član kongregacij za škofe, za bogoslužje in disciplino zakramentov, za evangelizacijo narodov in za katoliško vzgojo.

Dne 22. februarja 2006 je papež Benedikt XVI. prefekta Rodeta imenoval za kardinala z naslovom cerkve Sv. Frančiška Ksaverija v Garbatelli; v kardinalski zbor ga je sprejel na konzistoriju 24. marca 2006. Je tretji Slovenec v zgodovini, ki je deležen kardinalske časti (za Jakobom Missio in Alojzijem Ambrožičem).

Rode je nosilec številnih visokih odlikovanj. Pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa ga je francoski predsednik Jacques Chirac imenoval za viteza državnega reda za zasluge, leta 2005 pa za častnika častne legije. Najvišji odlikovanji sta mu podelila Suvereni malteški viteški red in Viteški red Božjega groba. Ameriška univerza St. John’s University mu je poleti 2005 podelila naziv častnega doktorja, častne doktorate pa je prejel še na univerzah: Niagara University, Catholic University of America v Washingtonu in na Stonehill University v Bostonu.