Ljubno

Ljubno2018-08-08T12:18:23+02:00

Marjan Smerke – Družina d. o. o.

Cerkev Marije pomočnice

Župnijski urad: Ljubno


Pred 300 leti se je z nenavadnim in čudežnim dogodkom, večkrat izpričanim tudi pisno, začela božja pot. Ljubno je takrat imelo majhno cerkvico sv. Lovrenca, ki so ji rekli sv. Lovrenc v leščevju. Ta mala cerkvica je imela lopo in v njej Marijin kip. Spadala je pod župnijo Podbrezje. Tistega leta so prenavljali cerkev. Pomagal je tudi zidar Gregor Eržen, ki je imel dekle z imenom Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa, je gledal Marijo in si govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija lepše. Zazdelo se mu je, da mu je Marijin kip odkimal, da to ni res. To ga je razjezilo in je z zidarskim kladivom udaril na Marijino sence. Zgodilo se je nekaj nerazložljivega. Iz rane lesenega kipa je začela teči kri. Takoj so pritekle žene in začele kri brisati, vendar se ni hotela ustaviti. Ljudi je tako prevzelo, da so poklicali župnika Engelmana v Podbrezjah, naj pride pogledat. Župnik je dal kip popraviti, a zaman. Vsakokrat, ko so rano zakrili, se je na novo pokazala. Ta rana se vidi še danes. Čudežni dogodek se je razvedel po vsej deželi. Marijin kip so postavili v tron velikega oltarja. Začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno. Zidarju ni upal nihče dati odveze za storjeno dejanje, zato je odšel na spokorno romanje v Rim. Po dveh letih se je spokorjen vrnil domov in pokleknil pred Marijo. Ta se mu je v znamenje odpuščanja nasmehnila. Zgodba je danes naslikana na oboku prezbiterija. Pravijo, da si je zidar Gregor zadal posebno nalogo: vsakega bo spodbujal k Marijinemu češčenju. Rad je tudi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zgodbo in pričevanja ljudi, ki so to doživeli, je zapisal kaplan Sebastijan Pogačar, ki je pastiroval v Ljubnem v letih 1755 do 1762. Ljudje pa še vedo, da je sredi cerkve pod današnjim tlakom grobnica, kjer so pokopane žene, ki so Mariji brisale kri.

Božja pot je že od začetka tako zacvetela, da so se kmalu, verjetno okrog leta 1747, odločili za gradnjo nove cerkve. Leta 1820 je pogorela. Nedotaknjen je ostal le veliki oltar. Kasneje so prizidali še stransko kapelo sv. Treh kraljev. Kot pravi izročilo, je bila zidana po zaobljubi neke družine, ki je stanovala pri Hlevarju in jim je umrl otrok, a po Marijini priprošnji zopet oživel. Številne druge votivne slike, ki vise okrog oltarja, še dandanes pričajo o zaupanju romarjev do Marije.

Besedilo iz knjige Francija Petriča, Duša, le pojdi z mano.