Na praznik sv. Nikolaja, je leta 1461 rimsko-nemški cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil ljubljansko škofijo, ki jo je nato papež potrdil 6. septembra naslednjega leta, 1462. Prvič je bila sedež nadškofije in metropolije v letih 1788 do 1807, v nadškofijo pa je bila ponovno povzdignjena leta 1961 (Janez XXIII.), metropolija pa je postala leta 1968 (Pavel VI.).

»Ustanovitev prve škofije na osrednjem slovenskem ozemlju je velikanskega pomena za ves naš narod in torej presega škofijske meje. Posebnega pomena je za mesto Ljubljana, ki je postalo sedež škofije … Škofija je del Božjega ljudstva … strnjenega okoli svojega pastirja in z njim po evangeliju in evharistiji zbranega v Svetem Duhu. Tako sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev,« so zapisali na zadnjem koncilu (prim. Š 11). Ustanovitev naše škofije pred 550 leti je torej pomenila ustanovitev delne ali krajevne Cerkve, da njeni člani na svojem ozemlju prevzamejo pod vodstvom svojega škofa poslanstvo Cerkve. S tem sta cesar in papež priznala, da so bili naši katoliški predniki na tem ozemlju to poslanstvo sposobni prevzeti in ga častno izpolnjevati. Zgodovina je to zaupanje cesarja in papeža potrdila, naša dolžnost danes pa je, da v spremenjenih razmerah ostanemo zvesti zgledu svojih prednikov.« (Iz Pastirskega pisma ob jubilejem letu ljubljanske nadškofije, msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit, 20. novembra 2011)

Ljubljanska nadškofija ima od leta 2006, odkar se je od nje odcepila novomeška škofija, 233 teritorialnih župnij in eno personalno župnijo (bolniško), ki so povezane v 17 dekanij, le-te pa v štiri arhidiakonate.

Zavetniki

Glavna zavetnika nadškofije: sv. Ciril in Metod, slovanska apostola (5. julij).

Brata sta rojena v grškem mestu Solun, ki je bilo vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva. Že v mladosti sta se naučila slovanskega jezika, saj je bila okolica mesta večinoma slovanska. Cirilovo krstno ime je bilo Konstantin, Metodovo pa Mihael. Mihael je po študiju opravljal službo cesarskega namestnika, a se je zaradi političnih nesoglasij umaknil v samostan. Tam je dobil ime Metod. Konstantin je postal duhovnik in bil profesor na visoki šoli. Zaradi potrebe po oznanjevanju evangelija v slovanskem jeziku, ju je za to nalogo izbral cesar. Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Leta 863 sta odšla na Moravsko in vzgajala mlade duhovnike, leta 867 pa v Panonijo, kjer so živeli predniki Slovencev.
Konstantin je postal menih z imenom Ciril. Kmalu zatem je zbolel in umrl. Metod je tako ostal sam. Postal je slovanski nadškof in metropolit. Njegovo delo so ovirali nemški škofje in ga celo zaprli, a ga je rešil papež Janez VII. Kljub temu je svoje delo mirno opravljal vse do svoje smrti.

Drugotna zavetnika nadškofije: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca (12. julij).

Mohor in Fortunat sta izhajala iz Singidunuma, danes Beograda v Srbiji. Mohor je bil lektor, Fortunat pa diakon v krajevni Cerkvi. Oba sta umrla mučeniške smrti okli leta 305 med preganjanjem kristjanov za časa Dioklecijana. Relikvije sv. Mohorja so okoli leta 400 prispele v Oglej, kjer je legenda sv. Mohorja spremenila v prvega škofa v Ogleju. Mohor in Fortunat sta bila dolga stoletja zavetnika ljubljanske škofije, od leta 1961 pa sta njena drugotna zavetnika.

Zavetnik mesta Ljubljana: sv. Jurij (23. april).

Jurij naj bi prihajal iz imenitne družine v Kapadokiji. Najprej je bil vojak, pozneje pa trubun v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom. Preganjalci kristjanov so leta 305 Jurija ujeli in mučili, vendar je vsa mučenja čudežno prestal, tako da so ga na koncu usmrtili z obglavljenjem. To naj bi se zgodilo v mestu Lydda-Diospolis v Sveti deželi. Njegovo življenje je prepleteno z mnogimi legendami, najbolj znana je tista po kateri naj bi Jurij ubil zmaja.

Grb Ljubljanske nadškofije

V ustanovni listini je poleg pravic in dolžnosti novoustanovljeni škofiji določil tudi škofijski grb. Ta je upodobljen na ovalnem grbovnem ščitu zlate barve, na katerem je dvoglavi kronani orel. Heraldična desna polovica (črna) predstavlja cesarskega orla, heraldična leva polovica (modra) pa grb vojvodine Kranjske. Kranjski orel ima na prsih pripeto belo-rdečo šahirano prsno predpono (luneto). Za orlom je prvotno stal srebrn pastorale, sedaj je na tem mestu dvojni nadškofovski križ kot znamenje nadškofije (Besedilo je povzeto iz zapisa Jureta Volčjaka v publikaciji Upodobitve ljubljanskih škofov s podnaslovom Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, Narodna galerija, Ljubljana 2007, str. 101).

Na praznik sv. Nikolaja, je leta 1461 rimsko-nemški cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil ljubljansko škofijo, ki jo je nato papež potrdil 6. septembra naslednjega leta, 1462. Prvič je bila sedež nadškofije in metropolije v letih 1788 do 1807, v nadškofijo pa je bila ponovno povzdignjena leta 1961 (Janez XXIII.), metropolija pa je postala leta 1968 (Pavel VI.).

»Ustanovitev prve škofije na osrednjem slovenskem ozemlju je velikanskega pomena za ves naš narod in torej presega škofijske meje. Posebnega pomena je za mesto Ljubljana, ki je postalo sedež škofije … Škofija je del Božjega ljudstva … strnjenega okoli svojega pastirja in z njim po evangeliju in evharistiji zbranega v Svetem Duhu. Tako sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev,« so zapisali na zadnjem koncilu (prim. Š 11). Ustanovitev naše škofije pred 550 leti je torej pomenila ustanovitev delne ali krajevne Cerkve, da njeni člani na svojem ozemlju prevzamejo pod vodstvom svojega škofa poslanstvo Cerkve. S tem sta cesar in papež priznala, da so bili naši katoliški predniki na tem ozemlju to poslanstvo sposobni prevzeti in ga častno izpolnjevati. Zgodovina je to zaupanje cesarja in papeža potrdila, naša dolžnost danes pa je, da v spremenjenih razmerah ostanemo zvesti zgledu svojih prednikov.« (Iz Pastirskega pisma ob jubilejem letu ljubljanske nadškofije, msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit, 20. novembra 2011)

Ljubljanska nadškofija ima od leta 2006, odkar se je od nje odcepila novomeška škofija, 233 teritorialnih župnij in eno personalno župnijo (bolniško), ki so povezane v 17 dekanij, le-te pa v štiri arhidiakonate.

Zavetniki

Glavna zavetnika nadškofije: sv. Ciril in Metod, slovanska apostola (5. julij).

Brata sta rojena v grškem mestu Solun, ki je bilo vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva. Že v mladosti sta se naučila slovanskega jezika, saj je bila okolica mesta večinoma slovanska. Cirilovo krstno ime je bilo Konstantin, Metodovo pa Mihael. Mihael je po študiju opravljal službo cesarskega namestnika, a se je zaradi političnih nesoglasij umaknil v samostan. Tam je dobil ime Metod. Konstantin je postal duhovnik in bil profesor na visoki šoli. Zaradi potrebe po oznanjevanju evangelija v slovanskem jeziku, ju je za to nalogo izbral cesar. Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Leta 863 sta odšla na Moravsko in vzgajala mlade duhovnike, leta 867 pa v Panonijo, kjer so živeli predniki Slovencev.
Konstantin je postal menih z imenom Ciril. Kmalu zatem je zbolel in umrl. Metod je tako ostal sam. Postal je slovanski nadškof in metropolit. Njegovo delo so ovirali nemški škofje in ga celo zaprli, a ga je rešil papež Janez VII. Kljub temu je svoje delo mirno opravljal vse do svoje smrti.

Drugotna zavetnika nadškofije: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca (12. julij).

Mohor in Fortunat sta izhajala iz Singidunuma, danes Beograda v Srbiji. Mohor je bil lektor, Fortunat pa diakon v krajevni Cerkvi. Oba sta umrla mučeniške smrti okli leta 305 med preganjanjem kristjanov za časa Dioklecijana. Relikvije sv. Mohorja so okoli leta 400 prispele v Oglej, kjer je legenda sv. Mohorja spremenila v prvega škofa v Ogleju. Mohor in Fortunat sta bila dolga stoletja zavetnika ljubljanske škofije, od leta 1961 pa sta njena drugotna zavetnika.

Zavetnik mesta Ljubljana: sv. Jurij (23. april).

Jurij naj bi prihajal iz imenitne družine v Kapadokiji. Najprej je bil vojak, pozneje pa trubun v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom. Preganjalci kristjanov so leta 305 Jurija ujeli in mučili, vendar je vsa mučenja čudežno prestal, tako da so ga na koncu usmrtili z obglavljenjem. To naj bi se zgodilo v mestu Lydda-Diospolis v Sveti deželi. Njegovo življenje je prepleteno z mnogimi legendami, najbolj znana je tista po kateri naj bi Jurij ubil zmaja.

Grb Ljubljanske nadškofije

V ustanovni listini je poleg pravic in dolžnosti novoustanovljeni škofiji določil tudi škofijski grb. Ta je upodobljen na ovalnem grbovnem ščitu zlate barve, na katerem je dvoglavi kronani orel. Heraldična desna polovica (črna) predstavlja cesarskega orla, heraldična leva polovica (modra) pa grb vojvodine Kranjske. Kranjski orel ima na prsih pripeto belo-rdečo šahirano prsno predpono (luneto). Za orlom je prvotno stal srebrn pastorale, sedaj je na tem mestu dvojni nadškofovski križ kot znamenje nadškofije (Besedilo je povzeto iz zapisa Jureta Volčjaka v publikaciji Upodobitve ljubljanskih škofov s podnaslovom Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, Narodna galerija, Ljubljana 2007, str. 101).