Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM gostil generalno srečanje generalnih tajnikov Komisij Pravičnost in mir

Vir: Radio Vatikan

V Ljubljani se je danes, 26. februarja 2017, zaključilo tridnevno srečanje generalnih tajnikov Komisij Pravičnost in mir Evropa, ki združuje 31 nacionalnih komisij. Vsaka komisija si v svoji krajevni cerkvi prizadeva za spoštovanje človekovih pravic, mir, spravo, versko svobodo, celostni razvoj ter boj proti vsem oblikam revščine in izključenosti. V okviru srečanja so tajniki prisluhnili poročilom o delovanju posameznih komisij in izmenjavi informacij ter dobrih praks še posebej na področju begunske krize in razmer, v katerih se nahaja Evropska unija. V soboto so udeleženci prisluhnili predavanju jezuita dr. Petra Rožiča, ki je udeležencem spregovoril o korupciji v tranziciji ter ohranitvi demokracije in pravičnosti v postkomunistični Evropi. Zvečer pa so se na Nadškofiji Ljubljana srečali s predsednikom slovenske Komisije Pravičnost in mir nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom. Zadnji dan srečanja so posvetili svoje delo izmenjavi aktivnostim na področju skrbi za stvarstvo in družbeno pravičnost. Dogovorili so se, da bo skupna akcija Evropskih komisij pravičnost in mir za letošnje leto posvečena temi Evropa na razpotju, v katerem bodo opozorili na pomen temeljnih vrednot na katerih temeljijo evropske integracije in ki so že desetletja garant evropskega miru. Tridnevno srečanje tajnikov Komisij Pravičnost in mir se je zaključilo s skupno mašo, ki jo je pri frančiškanih v Ljubljani daroval nadškof Zore.


Homilija nadškofa Zoreta

Dragi bratje in sestre. Danes med nami s posebnim veseljem pozdravljam tajnike Komisij Pravičnost in mir Evropa skupaj s predsednikom njegovo ekscelenco nadškofom Jean-Claudom Hollerichom, podpredsednico prof. Ingeborg Gabriel in generalnim tajnikom Stefanom Luntejem.

Božja beseda, ki nam jo Cerkev pri današnji sveti maši ponuja v razmislek, predstavlja poseben izziv ravno za vse tiste, ki so dejavni v Komisijah za pravičnost in mir. Jezus namreč učencem zelo jasno pove, kaj je njihova prednostna naloga: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33).

Pravičnost Božjega kraljestva. Ali te besede ne zvenijo kot popolno nerazumevanje časa, v katerem živimo. Časa, v katerem smo priče največjemu preselitvenemu valu v zgodovini človeštva, ko je v enem samem letu v Evropo prišlo več kot milijon ljudi, še veliko več pa jih čaka, da bi pred sušo, lakoto in vojnami pobegnili tja, kjer si obetajo najprej bolj varnega, potem pa tudi boljšega življenja. Časa, v katerem mlade generacije vedno težje najdejo smisel svojega življenja, smisel študija in usposabljanja za poklicno življenje. Časa, v katerem veljaki tega sveta napadajo temeljne danosti življenja, odnosov med spoloma, družine in družbe. Časa, v katerem je vse, vključno s človekovo identiteto, postalo poljubno, stvar trenutne odločitve ali razpoloženja. Kaj lahko v takšnih razmerah spremeni Jezusova beseda o Iskanju Božjega kraljestva in njegove pravičnosti.

Iskanja Božjega kraljestva in njegove pravičnosti se moramo lotiti v začetku Jezusovih besed iz današnjega evangelija, ko spregovori o dveh gospodarjih, o Bogu in mamonu. Jezus odkrito poudari, da človek ne more služiti obema. Papež Frančišek nas vedno znova opozarja, da je to glavni problem našega časa. Boga smo zamenjali z mamonom. Današnji svet služi denarju, ki je v resnici postal vladar sveta. V središču ni Bog, v središču je denar. Posledično tudi človek nima več svojega pravega mesta.

Ker ne zaupamo več v Boga in ker ne spoštujemo več človeka kot tistega, v katerem je Bog upodobil sebe, smo postali zaskrbljeni za jutrišnji dan. V skrbeh smo za življenje, kaj bomo jedli in kaj bomo pili in kaj bomo oblekli. Ne zaupamo več v Boga, v Očeta, zato tudi ne več iščemo Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. S svojo logiko in po merilih človeške pravičnosti hočemo svet oblikovati v prostor, v katerem bo dovolj prostora in dovolj dobrin. A samo za izbrance. Zato smo vedno večkrat priče odločitvam in dejanjem, ki izhajajo iz predpostavke, da je na svetu premalo prostora in tudi premalo dobrin, da bi mogli vsi ljudje imeti svoje mesto in svoj kos kruha.

Začeti bomo morali živeti iz očenaša. Jezus nas je naučil moliti in prositi za vsakdanji kruh. Mi ostajamo pri tej molitvi, prosimo za vsakdanji kruh, naše ravnanje pa je drugačno. Ne govori o zaupanju v Očeta, ki skrbi za vse svoje otroke. Stvari smo vzeli v svoje roke. Varnost vidimo v polnih shrambah. Najbrž bi bilo zelo poučno, če bi vsak izmed nas premislil, koliko hrane povprečno zavrže vsak mesec. Koliko drugega je v našem življenju, v naših stanovanjih, česar v resnici ne potrebujemo in kar nam nikakor ne olajša življenja, ampak ga utesnjuje in obremenjuje. Koliko ljudi bi lahko živelo za našo mizo, ne da bi bil kdo za kaj prikrajšan, kaj šele lačen?

Žal se tako obnašamo tudi v svetovnem merilu. Na enak način se polnijo tudi shrambe držav, shrambe celin. En narod ima vsega preveč, a največkrat na račun drugega naroda, drugih celin. Še več. Ta logika kopičenja ne jemlje samo bratom in sestram našega časa. Ta logika jemlje tudi tistim, ki bodo na naši zemlji živeli v prihodnje. Od naših polnih shramb bodo podedovali pomanjkanje.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Jožef Cottolengo je izrekel stavek, o katerem bi morali temeljito razmisliti, zlasti mi kot kristjani. Ker ne molimo več za vsakdanji kruh, ampak smo začeli skrbeti za jutrišnji dan, je za jutrišnji dan nehala skrbeti Božja previdnost. Sadovi takega ravnanja so nam znani. Vedno bolj smo zaskrbljeni – ne zaradi današnjega dneva, ampak zaradi jutrišnjega. Že danes nosimo vso težo jutrišnjega dneva in živimo na pomirjevalih.

Naj nam današnje srečanje z Božjo besedo, evharistijo in občestvom pomaga obnoviti zaupanje v Očeta in njegovo ljubezen. Verjamem, da tudi mi kdaj doživljamo zapuščenost, ki jo je izrazil prerok Izaija: »Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.« In potem prerok zapiše eno najbolj nežnih misli v celotnem Svetem pismu: »Mar žena pozabi svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa?« A tudi materinska ljubezen je samo človeška ljubezen in prerok dopušča, da bi celo žena lahko zapustila svojega otročička. Bog pa ljubi drugače. Tudi če bi žena pozabila na otroka svojega telesa, »jaz te ne bom pozabil«, pravi Gospod. Zato skupaj s psalmistom zaupajmo vanj ob vsakem času, pred njim odprimo svoja srca, da bomo postali otroci kraljestva in iskalci njegove pravičnosti. Amen.

 

2017-04-12T09:36:36+00:00 03. 03. 2017|