Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je ob godu sv. Antona Padovanskega maševal v tamkajšnji cerkvi tega svetnika. Pri maši je imel nagovor, ki ga objavljamo.

---

Praznik sv. Antona Padovanskega nas je zbral v tem čudovitem svetišču, ki je posvečeno njegovemu imenu, da bi se Bogu zahvalili za vse, kar nam podarja tudi po priprošnji tega velikega človekovega zagovornika pred Bogom.

Letošnji praznik sv. Antona obhajamo v letu, ki ga zaznamuje spominjanje 60-letnice smrti velikega slovenskega arhitekta mojstra Jožeta Plečnika, ki je poleg številnih drugih umetnin naredil načrte tudi za svetišče, v katerem smo se zbrali nocoj. K izdelavi načrtov za to cerkev je tedanji župnik Grgić Plečnika povabil na predlog drugega velikega umetnika kiparja Ivana Meštrovića.

»Plečnikovo življenje je bilo vzorno kot življenje nikogar, kar sem jih poznal ali o njih bral. Živel je Bogu dopadljivo življenje, dasi mu je bilo vse prej kot prirojeno – bilo je njegovo delo, tako je živeti hotel!« piše o Plečniku njegov učenec Vinko Lenarčič. Sam pa je na začetku svoje bogate ustvarjalne poti v pismu bratu duhovniku Andreju zapisal: »Kadar pa Boga v rokah držiš, prosim Te – reci Mu, da sem grešnik – reci Mu, da ga ljubim – reci Mu, da ne maram denarja – reci Mu, da ne lažem – no, On to ve – da naj moji želji življenje da: fantazijo – moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo. Kakršna dela mi hoče dati – boljša naj vedno bodo v čast Njegovo.« Če hočemo Plečnika, ki je bil tako globoko zakoreninjen v Boga, razumeti, soditi in presoditi njegova dela, moramo poleg njegovih del – in del, ki jih je ustvarilo človeštvo, nujno poznati še Sveto pismo in druge temelje krščanske vere, pa naj se še tako čudno sliši in naj je napravil še toliko del, ki nimajo z vero nič skupnega, nadaljuje Lenarčič. Vse te poteze lahko razberemo tudi iz lepote in simbolike tega svetišča, v katerem kristjani že skoraj devetdeset let častijo svetnika, ki ga poznajo in častijo ne samo katoličani, ampak še toliki drugi, ki zaupajo v moč njegove priprošnje.

Čeprav je lahko svetišče še tako lepo, čeprav je v njem zbrana vsa duhovna in umetniška moč njegovega snovalca in vseh tistih, ki so sodelovali pri uresničitvi umetnikovih zamisli, pa svetišču resnično lepoto in življenje dajo samo verniki, ki se v njem zbirajo k češčenju Boga, k prejemanju zakramentov in k utrjevanju svoje krščanske in narodne pripadnosti. Svetišče brez ljudstva, ki moli, poje, slavi, časti in poveličuje Boga, je zgolj zgodovinski, arhitekturni, umetnostni spomenik. Še eden med tolikimi drugimi, ki jih lahko občudujemo in se s hvaležnostjo spominjamo njegovih avtorjev, ni pa živ. Kajti šele svetišče, v katerem živi svojo vero konkretno krščansko občestvo, postane dom, postane hiša Božja in nebeška vrata, saj v njem živi Kristus v evharistični navzočnosti in v njem živi Kristus v svojem mističnem telesu, Cerkvi.

In kaj naj danes, dragi bratje in sestre, to skrivnostno Kristusovo telo, ki je nocoj zbrano v tem svetišču in hvaležno časti sv. Antona Padovanskega, iz življenja tega svetnika podari sedanjemu svetu in temu mestu.

Rad bi poudaril predvsem dve stvari. Antonovo pripravljenost slediti Božji volji in njegovo prizadevanje za mir. Kot vemo, se je sv. Anton Padovanski rodil leta 1195 v Lizboni na Portugalskem. Starši so mu pri krstu dali ime Fernando. Po končani šoli je vstopil v red avguštinskih kanonikov v Lizboni, od tam pa je odšel v Coimbro, saj so v tamkajšnjem samostanu redovno življenje živeli bolj resno. V Coimbri se je srečal s petimi brati sv. Frančiška Asiškega, ki so se odpravili misijonarit v Maroko. Tam so doživeli mučeniško smrt, njihova trupla pa so potem pripeljali nazaj v Coimbro. Srečanje s temi brati, najprej živimi in potem mrtvimi zaradi Kristusa in evangelija, je Fernanda spodbudilo k odločitvi, da je prosil za sprejem pri manjših bratih in dobil ime Anton. Njegov prvi nagib je bila želja, da bi namesto bratov mučencev šel v Maroko in tam oznanjal evangelij. Toda Bog je hotel drugače in Anton je sledil njegovi volji. Božja volja ga je pripeljala v različne kraje Italije, na koncu v Padovo in okolico, kjer je 13. junija 1231 umrl.

Antonova veličina je v tem, da se je dejansko pustil voditi Božji volji. Svoje prve odločitve, da bo služil Bogu, ni nikoli preklical. Vse življenje je ostajal odprt za Božje vodstvo in ta poslušnost ga je iz Lizbone pripeljala v Padovo, od avguštinskih kanonikov k manjšim bratom, iz pripravljenosti slediti Božji volji do svetosti.

To je pomembna drža vsakega kristjana v vsakem času. Biti odprt za Božjo voljo. In to v svetu, v katerem nam iz dneva v dan pripovedujejo, kaj je za nas dobro, kaj nujno potrebujemo, kaj moramo kupiti, kakšnega tečaja se moramo udeležiti, da bomo rešili vse svoje težave in bomo živeli srečno in zadovoljno. Z neprestanim dopovedovanjem, da nam nekaj manjka, nam hočejo pokazati pot k sreči.

Kristjan se zaveda vseh teh poskusov in dejavnikov vplivanja na njegovo življenje, zato jim ne naseda. Kristjan se zaveda, da je naša domovina v nebesih, od koder pričakujemo odrešenika Jezusa Kristusa (Flp 3,20). Zato kristjan vztrajno odpira uho in srce za Boga, za njegovo besedo, in vse presoja skozi Božjo voljo. Takšna drža kristjanu zagotavlja čudovito svobodo v odnosu do sveta, po drugi strani pa potrebno trdnost, saj ve, da sledi stopinjam njega, ki nas je za to svobodo oprostil (prim. Gal 5,1) in zato njegova pot nikoli ne bo končala v izgubljenosti ali nesmislu.

Druga poteza v življenju sv. Antona Padovanskega, ki je posebej zgovorna v času, ki ga živimo, je njegovo prizadevanje za mir. Že ime Fernando, ki ga je dobil pri krstu – nomen est omen – po nekaterih razlagah pomeni pogumen v miru, drzna obramba. Kot oznanjevalec Jezusovega evangelija je pogumno nastopal proti vsaki krivici in si goreče prizadeval za mir. Po njegovi zaslugi je leta 1231 v Padovi izšel zakon v korist dolžnikom, ki nikakor nismo mogli plačati svojega dolga. Prav tako je posredoval za spravo med mesti v Veroni.

Danes dobro vemo, kako brezobziren in brezvesten je pohlep po denarju in pohlep po oblasti. Pred nikomer in pred ničemer se ne ustavi. Pohlep je pripravljen poteptati vse pravice in vso pravičnost, samo da bo dosegel svoje. Na to nas pogosto opozarja tudi papež Frančišek, neutruden borec za spoštovanje človekovih pravic in obrambo njegovega dostojanstva. Vemo tudi, da je za nastopanje proti takim pojavom v družbi, potreben pogum. Osebna izkušnja nam pove, da je veliko lažje udariti nazaj, na silo izterjati to, kar nekomu pripada. Težko pa je s spoštovanjem sebe in drugega delati za pravičnost in mir. Kako težko je povzdigniti glas za človeka, ki se mu dogaja krivica. Kolikokrat nas obide skušnjava, da bi se naredili, da krivice ne vidimo in da je vse dobro.

Potrebujemo pogum, kakršnega je imel sv. Anton, da je delal za pravičnost in za mir. Pravičnost in mir. Oboje je potrebno, saj ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez odpuščanja, kakor je dejal sv. papež Janez Pavel II. Ta pogum kristjanom daje Jezus Kristus, za katerega veljajo besede preroka Izaija: »Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil.« Neizmeren pogum je potreben, da zmoreš živeti nenasilje in da se istočasno nasilnežu ne umakneš, da pred njim ne pobegneš. Kakor Kristus. Neizmeren pogum, vendar samo tako lahko za Kristusom in njegovimi učenci stopimo na pot odreševanja sveta. Ko se bomo v prihodnje priporočali sv. Antonu, ga prosimo tudi za pogum doslednega izpolnjevanja Božje volje in za pogumno ustvarjanje miru med nami. Amen.