Drage molivke in molivci za duhovne poklice, dragi starši in drugi sorodniki naših duhovnikov in bogoslovcev, redovnikov in redovnic,
dragi duhovniki, redovniki in redovnice, bogoslovci in semeniščniki, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Ko tolikokrat molimo po svojih domovih ali pa se po župnijskih cerkvah zbiramo k molitvi za nove duhovne poklice, smo danes prihiteli iz vse nadškofije skupaj, da bi svoje molitve združili tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Marija je najtesnejša Božja sodelavka, ki je z nedeljeno ljubeznijo in pripravljenostjo odgovorila na Božji klic, da postane Odrešenikova Mati, je žena vere in zvestobe v najhujših preizkušnjah, zato je še posebej naša zavetnica in naš zgled. Zato smo danes pri njej, da se ji priporočimo sami, da bi na tej poti molitve vztrajali, in da ji priporočimo vse, ki jih Njen Sin kliče na pot duhovnega poklica, da bi jo lahko posnemali in tako kot ona velikodušno in od srca z veseljem sprejeli Božje povabilo k velikemu sodelovanju z njim pri delu za božje kraljestvo med nami.

Vsakoletno tovrstno srečanje pa je tudi enkratna priložnost, da se Vam v imenu Cerkve zahvalim za to veliko delo, ki ga opravljate, ko izpolnjujete Jezusovo naročilo: »Prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev«.

Jezus je pogosto vabil k molitvi. Brez molitve čisto preprosto ne moremo ostati verni in kristjani. »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!« »Neprenehoma molite!« »Treba je moliti in se ne naveličati«, so različna Jezusova priporočila. S tem, ko nas je pa povabil, naj molimo za duhovne poklice, je edinkrat dal naši molitvi zelo določen namen. Ne samo moliti na splošno, ampak moliti za nekaj zelo določnega, za to, da bodo ljudje, ki jih Bog kliče, ta klic slišali in nanj odgovorili: »Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo, Gospod.«

Na samem začetku dolge zgodovine odrešenja, ki se začenja z ustanovitvijo izvoljenega ljudstva, je začetnik in oče naše vere, Abraham pokazal enako pripravljenost, kot smo slišali v 1. berilu. Bil je pripravljen zapustiti svojo deželo in se podati na čisto nove in neznane poti. Brez tega preloma s preteklostjo ni mogoče začeti ničesar novega. Enako poudarja tudi apostol Pavel v 2. berilu: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju …«

Za ta prelom s preteklostjo, za to, da se podamo na pota in dejavnosti, ki niso običajna, je potreben poseben pogum. Abraham je moral iti v neznano in predvsem v nove nevarnosti, saj v tujini ni mogel računati na varnost, podporo in pomoč, ki jo je užival doma sredi svojih sorodnikov in rodbine. Apostol Pavel se je po svojem spreobrnjenju moral prav tako ločiti od svojih farizejskih somišljenikov in si je kaj kmalu nakopal celo njihovo smrtno sovraštvo. Tako mora vsak kristjan imeti pogum in biti drugačen od svojega okolja, če hoče ostati zvest Jezusu Kristusu in pričevati za Božje kraljestvo. Apostol Pavel celo pravi, da je zavrgel vse, kar je bil poprej in kar mu je prej nekaj pomenilo in je bil na svoje judovstvo ponosen. »Vse sem zavrgel in imam za smeti, da pridobim Kristusa in da bom v njem …« Skratka, zvestoba Jezusu velikokrat zahteva od nas, da se razlikujemo od drugih, še posebej, če živimo v okolju, ki ni več krščansko.

To pa ni lahko. Človeku je veliko lažje »tuliti z volkovi« in »se obračati po vetru« – kot imamo slikovite izraze – kakor »plavati proti toku«. Plavati v smeri toka je lahko, proti toku pa zahteva dvojen napor. V našem okolju je zagotovo to tudi eden izmed vzrokov, da se nekateri mladi kljub dovolj jasnemu Božjemu klicu ne zmorejo odločiti za duhovni poklic, ker vedo, da bi se s tem obrnili proti toku: proti toku javnega mnenja, svojih sošolcev, včasih mogoče celo proti toku svojih najbližjih. Zato pa potrebujejo našo molitveno in vsako drugo podporo.

Na to različnost od okolja kaže tudi podoba soli, ki jo uporablja Jezus v današnjem evangeliju in boste ščepec soli tudi vsi prejeli kot znamenje, ki naj vas spominja na Jezusove besede. Kot poudarja Jezus, je po eni strani sol nujno potrebna, da se hrana ne pokvari. Sol varuje pred gnilobo in prehitrim razpadanjem. Po drugi strani pa je ravno zato sol drugačna od hrane, v katero jo damo. Samo zato, ker je drugačna, ker je sol in ne testo, lahko izpolni svojo nalogo, da kruh ni neslan. Če pa sol ni več sol, potem tudi svoje naloge ne more več izpolniti, ne more hrani dajati njenega okusa in je ne more varovati pred tem, da bi se pokvarila.

Jezus poziva vse kristjane, vse svoje učence, naj mu ostanejo zvesti, naj ostanejo to, kar so, da bodo lahko varovali svet pred propadom. Če bi se tudi sami pokvarili, če ne bi bili več drugačni sveta, svetu ne bi imeli več kaj dati. Enako luč: če hoče razsvetljevati temo, ne sme sama postati tema, ne sme ugasniti, ne sme biti pokrita. Ali kot pravi Jezus na drugem mestu: »Če slepi vodi slepega, bosta oba padla v jamo«. Sprejeti duhovni poklic se torej pravi sprejeti, da bomo drugačni – čeprav je to naporno – da bomo lahko drugim dali tisto, česar nimajo in česar bi tudi mi ne imeli, če nam ne bi tega, se pravi vere, upanja in ljubezni podaril Gospod sam. Podaril nam je zato, da bi to mi potem naprej podarjali drugim.

Na to posebno in drugačno pot duhovnega poklica se danes podajajo trije naši bogoslovci:, Branko, Marko in Martin. Sprejeti bodo med pripravnike za diakonsko in mašniško posvečenje. Lahko rečemo, da je to njihov prvi javni korak, prva prava tudi drugim vidna stopnica k oltarju. To dokazuje, da drage molivke in molivci niste molili zaman. Sicer nikoli ne molimo zaman. Nobena molitev ni zaman, le da včasih sadov svojih molitev še ne vidimo. Danes jih pa lahko vsaj nekaj vidite. To je najlepša zahvala za vaše molitve in spodbuda, da te molitve še okrepimo in pomnožimo, saj je žetev vsak dan večja, delavcev na Božji njivi pa ni vsak dan več. Zato smo toliko bolj veseli tistih, ki prihajajo, in prosimo Gospoda in njegovo Mater Marijo, da bi se jim pridružili še novi. Amen.