Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi, spoštovani p. provincial p. Stane Zore z vso slovensko frančiškansko provincialno skupnostjo, spoštovani provinciali in zastopniki drugih provinc Frančiškovih bratov, zastopniki kapucinske in minoritske province, spoštovani gostje, višji redovni predstojniki in predstojnice redov, ki se navdihujejo ob Frančiškovi duhovnosti, spoštovani člani in članice Frančiškovega svetnega reda, dragi bratje in sestre!

Posvetimo najprej nekaj misli današnjemu slovesnemu prazniku vaše province Povišanja sv. Križa. Praznik je vezan na zgodovinski datum 13. septembra, ko je bila bazilika svetega groba v Jeruzalemu slovesno posvečena. Dan za tem, 14. sept., pravi izročilo, pa so prvič v njej v čaščenje izpostavili relikvije svetega križa, na katerem naj bi bil Jezus križan in naj bi ga po izročilu našla cesarica sv. Helena, ki je omogočila izkopavanje in tako našla te svete ostanke. Od tedaj so obhajali na ta dan praznik Povišanja sv. Križa.

14. sept. je povezan še z drugim zgodovinskim dogodkom. V začetku 7. stol. so Perzijci zavzeli in opustošili Jeruzalem. Poleg drugih dragocenosti so odnesli tudi največjo svetinjo Kristusov križ. Vzhodnorimski cesar Heraklij je okrepil svojo vojsko in premagal perzijsko sovražno vojsko pri Ninivah l. 67 in spet uplenil in rešil tudi svete relikvije. 14. sept. 629 naj bi sam cesar Heraklij nesel svetinjo na Kalvarijo v cerkev sv. Križa ob velikem slavju in veselju ljudstva.

S tem praznikom je povezan tudi dogodek v življenju sv. Frančiška. Frančišek se je zadnja leta rad umikal v samoto za molitev in premišljevanje Jezusovega trpljenja na goro La verno. Tako je storil tudi leta 1226 nekaj tednov pred praznikom Povišanja sv. Križa. Njegovi življenjepisci pravijo: Zjutraj je molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim in globokim sočutjem premišljeval Jezusovo trpljenje in ga želel sodoživljati. Nenadoma je zagledal podobo angela, ki se je spuščal z neba proti njemu. Ko se je približal, je Frančišek spoznal v njem Križanega, z razpetimi rokami pribitega na križ. Frančiška so ob tem prevzela čustva občudovanja, bolesti, veselja, najbolj pa bolečina sočutja s Križanim. Pri tem je dobil notranje razodetje, da ga telesno trpljenje ne bo napravilo podobnega Kristusu, ampak goreča ljubezen do njega. Ko je po tem zaupnem razgovoru začela prikazen izginjati, in je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, so se na njegovih rokah, nogah in na desni strani pojavile Kristusove rane, iz katerih je potem večkrat tekla kri. Frančišek se je zavedal, da mu je Bog podelil izredno milost, ko mu je vtisnil Kristusove rane. Te rane je imel do smrti. Križ je bil od takrat še bolj v središču Frančiškovega življenja.

Tako nam Cerkev na današnji praznik govori o križu, na katerega je bil povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje imel večno življenje. To dejanje je bil največji dokaz Božje ljubezni. Nekje sem bral misel: »Ljubezni ni, so le dokazi ljubezni.« In križ je dokaz, »da je Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak bi imel veno življenje.« (Jn 3,16).

Tako kot so se Judje proti pikom strupenih kač borili s pogledom na bronasto kačo, ki jo je Mojzes dal obesiti na drog, tako naj bi se mi ozirali na križ, ko nas zadene trpljenje. Ne oziramo se, ker bi občudovali in poveličevali trpljenje, ampak zato, da bi s pogledom nanj, ki visi na križu in z vero vanj in v njegovo vstajenje prejemali moč za tiste križe, ki nam jih nalaga življenje, da nas ne bi pahnili v smrtonosen obup.

Papež Pavel VI., ki bo na misijonsko nedeljo, ob sklepu izredne škofovske sinode razglašen za blaženega, je o križu zapisal: »Križ je središče naše zgodovine in vir našega upanja. A vendar smo v stalni skušnjavi, da bi iz evangelija iztrgali strani, ki govorijo o križu. Radi bi láhko krščanstvo, krščanstvo brez žrtve, brez dolžnosti, brez odpovedi, brez bolečin, z eno besedo, brez križa! A kaj je Cerkev brez križa? Če pade Kristusov križ, kaj ostane od naše vere? Največja od vseh napak bi bila odstraniti križ iz središča krščanske vere in krščanskega življenja.«

Petra, ki o križu in trpljenju ni hotel slišati, je Jezus kruto opomnil s skušnjavcem – satanom, da bi razumel, da je zakonitost krščanskega življenja, da vodi pot do življenja skozi križ in odpoved, ki sta edina dokaza ljubezni. Sv. Janez od Križa je zapisal, da kdor hoče najti Kristusa naj ga nikoli ne išče brez križa.

Tudi nad vašo provinco, dragi Frančiškovi sinovi, se je skozi 500-letno zgodovino dvigal križ različnih preizkušenj. V dolgih stoletjih se kaže ta zakonitost križa in resničnost pregovora: »Per aspera ad astra – Skozi trnje do zvezd, do uspehov, do sadov.« Vsi bratje so imeli križ prav tako stalno pred očmi v svojem prizadevanju, v svoji hoji s križem za Gospodom po poti Božje volje v uboštvu, čistosti in pokorščini. Ta pot je mnoge vodila v polnost življenja – veselega služenja – v svetost.

Ozrimo se nekoliko na trnovo, a tudi veličastno pot province.
500 let – pol tisočletja je minilo, odkar se je tedanja bosenska vikarija¸, ki velja za pramater današnji frančiškanski provinci Sv. Križa, leta 1514 razdelila na dve provinci: Bosno Srebreno, ki je obsegala samostane pod turško oblastjo, in Bosno Hrvatsko. Ker so Turki vedno pogosteje vpadali v krščanske dežele, so kmalu uničili večino samostanov, brate pa pobili ali pregnali. Znano je, da so tako prišli patri tudi na slovensko ozemlje. Preko Metlike v Belo Krajino in od tam 1469. leta v Novo mesto. 1565 pa so iz Bosne pribežali tudi na Sveto Goro pri Gorici. Takrat, l. 1514, je bilo ustanovljenih kar nekaj samostanov, nekaj pa jih je provinca dobila iz sosednjih provinc, predvsem avstrijske in dalmatinske. Leta 1708 si je provinca privzela ustreznejše ime »Hrvatsko – kranjska provinca sv. Križa«. V času ilirskih provinc je prišlo do manjše spremembe, a v skoraj nespremenjenem obsegu se je Hrvatsko-kranjska provinca sv. Križa obdržala vse do leta 1900, ko je bila z dekretom generalnega ministra p. Alojzija Lauerja razdeljena na dve narodni provinci: hrvaško sv. Cirila in Metoda, ter kranjsko Sv. Križa. Takrat sta se kranjski provinci pridružila tudi samostana pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah in v Mariboru.

Ob razdelitvi leta 1900 je imela provinca naslednje samostane: Ljubljana, Novo mesto, Kamnik, Kostanjevica pri Gorici, Brežice, Maribor, Nazarje, Pazin v Istri, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah in Brezje. Tega leta je ponovno prevzela v oskrbo tudi Sveto Goro. Leta 1907/1908 sta bila pozidana cerkev in samostan na Viču. Provinca je 1910. leta prevzela v oskrbo še župnijo Žabnice z Višarjami. Leta 1914 pa ji je bila izročena še božjepotna cerkev pri Novi Štifti na Dolenjskem. Po 1. svet. vojni je provinca izgubila samostane na Sveti Gori, Kostanjevico pri Gorici, v Žabnicah in v Pazinu. 22. julija 1919 si je privzela sedanje ime »Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa«. Leta 1926 je bila po Plečnikovih načrtih zgrajena še Cerkev tu v Šiški, leta 1937 pa je bila ustanovljena tudi postojanka za Bežigradom. Zgodovina gradenj cerkva, samostanov, selitev in drugih preizkušenj je bila izredno razgibana.

Med II. svet. vojno je provinca izgubila samostan v Brežicah, z novo državno razmejitvijo pa je dobila postojanke na Sveti Gori in Kostanjevici pri Gorici (1947), v Kopru (1953 – kjer so frančiškani sedem let upravljali tudi stolno župnijo) in v Strunjanu (1955). Danes ima provinca 12 samostanov in eno podružno hišo v ZDA. Provinca oskrbuje tudi 3 narodna in kulturna središča v Avstraliji, 2 brata pa sta tudi v misijonih v Francoski Gvajani.

Dragi bratje in sestre!
Kakor sv. Frančišek so iz ljubezni do Križanega črpali moč tudi mnogi zaslužni bratje, člani te province, ki so se odlikovali po bogatem redovnem življenju in nekateri umrli v sluhu svetosti, kot na primer:

1. br. Hieronim Wahner, slikar, ki je pokopan v stolnici v Fermiju (+1628) in Blaž Farčnik, akademski slikar, ki je poslikal nemalo cerkva in samostanov (+1945).

2. p. Hugo Vodnik, večkratni provincial v Sloveniji, na Sardiniji in na Hrvaškem, pridigar, umrl v sluhu svetosti l. 1785.

3. Provinca je dala kar nekaj znamenitih misijonarjev kot so bili p. Oto Skala, Baragov misijonar med Indijanci, p. Peter Krstnik Turk, odličen misijonar na Kitajskem (+1944), p. Engelhard Avbelj, misijonar na Kitajskem, rektor bogoslovja in generalni prokurator (+1928).

4. Glasbeniki in skladatelji: p. Hugolin Sattner, p. France Ačko, p. Angelik Hribar.

5. Provinca se ponaša s slavnim p. Stanislavom Škrabcem, ravnateljem domače gimnazije, svétnikom goriške nadškofije, odličnim in znanim slavistom, urednikom revije Cvetje (+1918).

Da ne omenjam na stotine gimnazijskih profesorjev na frančiškanskih gimnazijah, kjer so se vzgajali tudi mnogi znanstveniki, duhovniki, če omenim le poznejšega škofa Janeza Frančiška Gnidovca (10 let), njegova 2 brata, Otona Zupančiča, Dragotina Ketteja in drugi, ki so se šolali in vzgajali na novomeški frančiškanski gimnaziji.

Največ pa so za Božje kraljestvo v vseh stoletjih naredili tisoči spovednikov, ki so odpirali studence milosti in Božjega usmiljenja na sto in sto tisoče spovedancem, zlasti v božjepotnih svetiščih, na desetine vnetih pridigarjev na misijonih po Sloveniji.

Za vse skozi stoletja opravljeno delo, duhovno, dušnopastirsko in kulturno, se v imenu vseh slovenskih škofov danes zahvaljujem. Naj Frančiškova karizma uboštva in veselega služenja, ki jo utelešate in živite v Cerkvi na Slovenskem od Sv. Trojice v Slovenskih Goricah do Kopra, od Brezij do Novega Mesta še dolgo prinaša duhovno svežino, sonce v Gospodov vinograd v raju pod Triglavom.