Misel tedna 12.1.2014

Jezusov krst je zanj samega sprejem in začetek njegovega poslanstva, ki ga ima kot trpeči služabnik. Pusti se prišteti med grešnike (prim. Iz 53,12); že je »božje jagnje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29); že vnaprej sprejema »krst« svoje krvave smrti (prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Že prihaja, da »izpolni vso pravico« (Mt 3,15), se pravi, da se v vsej celoti podredi volji svojega Očeta; iz ljubezni sprejme krst smrti za odpuščanje naših grehov (prim. Mt 26,39). Temu sprejetju odgovori glas Očeta, ki ima vse svoje veselje v svojem Sinu (prim. Lk 3,22; Iz 42,1). Duh, katerega ima Jezus v vsej polnosti že vse od svojega spočetja, prihaja, da bi »ostal« na njem (Jn 1,32-33; prim. Iz 11,2) in bi bil tako studenec za celotno človeštvo. Ob Jezusovem krstu »se odpro nebesa« (Mt 3,16), ki jih je bil Adamov greh zaprl; in posvečene so vode s sestopom Jezusa in Duha: predigra novega stvarjenja. (KKC 536)

2017-03-19T22:32:33+02:0011. 01. 2014|