Mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici

Na praznik prvakov apostolov sv. Petra in Pavla, v soboto, 29. junija 2013, ob 9. uri bo ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr.Anton Stres v ljubljanski stolnici podelil zakrament mašniškega posvečenja diakonom Martinu Golobu iz župnije Šmartno pri Litiji, Branku Setnikarju iz župnije Polhov Gradec in Marku Mohorju Stegnarju iz župnije Dob.

Na vabilu na mašniško posvečenje je gospod nadškof zapisal: »V našem času boleče čutimo pomanjkanje duhovnih poklicev, zato smo za vsak duhovniški dar še bolj hvaležni. Svojo hvaležnost pokažemo tudi tako, da z molitvijo in osebno navzočnostjo podpremo novomašnike in sodelujemo pri njihovem posvečenju.«

Naši novomašniki

Martin Golob
»Moli in delaj«

Le še slaba dva meseca me ločita do posvečenja v mašnika. Priprave lepo potekajo; vesel sem, da so v moji domači župniji ljudje navdušeni nad dogodkom; vabim goste in ob vsem tem sem se večkrat vprašal, kakšen »župnik« bom.
Ugotovil sem, da s seboj nosim štiri vzorce duhovniškega življenja, ki sem jih razbral od tistih duhovnikov, ki so mi dali zgled. Pri prvem me je nagovarjala njegova sproščenost in odprtost do ljudi; njegov avtoritativni nastop, ki je bil za otroke magnet, za odrasle pa privlačna trdnost, ter možatost, ki je privabila predvsem preproste, delavne in trde ljudi. Hkrati pa dober smisel za humor in sproščenost s kančkom improvizacije. Drugi vzorec mi je dal zgled doslednosti, preprostosti, natančnosti pri delu in v odnosih do ljudi. Pri tem vzorcu sem občudoval, kako se je vedno pripravljal na velike župnijske slovesnosti; opazoval sem njegovo umirjenost, zbranost pri maševanju ter potrpežljivost. Pri tretjem duhovniku me je nagovarjalo njegovo nenehno sedenje v župnijski pisarni – njegovi verniki so ga vedno lahko dobili v župnišču, pred službo ali po njej – kadarkoli so hoteli. Veliko bere in piše, na pridige se pripravlja cel teden, ker želi ljudi nagovoriti z močno in preprosto vsebino. Dal mi je tudi lep zgled duhovne in človeške širine za razumevanje ljudi: nikoli z obsodbo na jeziku, ampak s spodbudno besedo, tako da od njega nihče ne gre poklapan, temveč vedno potolažen in zadovoljen. Četrti vzorec pa mi je zgled zelo pobožnega duhovnika. Duhovnik, ki se ves preda Božjemu varstvu in Bogu popolnoma zaupa – tako iskreno in otroško vernega človeka še nisem srečal. In njegove molitve ter zaupanje do Boga rodijo sadove za celotno župnijo – je resnično človek molitve in češčenja Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Torej: te štiri vzorce bi si želel združiti. Tolaži me, da smo si s temi duhovniki zelo blizu in vem, da sem pri njih vedno dobrodošel. Tako se zanašam tudi na njihovo pomoč.

Nova maša: Šmartno pri Litiji, 30. junija 2013 ob 9. uri

Branko Setnikar
»Srce govori srcu« (bl. John H. Newman)

Moje ime je Branko. Rodil sem se 1. aprila 1987 v Ljubljani, mami Katarini in očetu Branku. Krščen sem bil 5. julija istega leta pri oltarju svetega Štefana v Štepanji vasi. Po maturi sem se vpisal v Bogoslovno semenišče in na Teološko fakulteto v Ljubljani. Sem prvorojenec, toda ne edinec – odraščal sem ob dveh mlajših sestrah in bratu. Lahko rečem, da smo običajna družina, bolj tradicionalna, vsaj kar zadeva versko prakso. Povsem jasno je dejstvo, da je bil verouk del življenja. Vsi smo ga obiskovali in ga še obiskujejo, vsaj do birme. Nato pa nam je ponujena svoboda, ki je včasih še bolj zahtevna od same prisile. Tudi sam sem, z običajno muko najstnika, ki odrašča, nekako vztrajal do birme. Po tistem pa me te »stvari« nekaj časa niso zanimale, dokler nisem nekega dne dobil vabilo br. Mateja Štravsa k mladinski skupini. Odločil sem se, da se pridružim – tako se je začela moja pot iskanja. Skupina je bila res velika in med seboj smo se povezali v prisrčnem prijateljstvu. Vsak na svoj način smo iskali smisel in resnost življenja. Ob različnih temah, dejavnostih, izletih, pogovorih … se je nekaj v meni spremenilo. Počasi in tiho je Gospod nagovarjal in trkal, preko različnih vzponov in padcev. Zdelo se je, kot da se mu upiram, pravzaprav sem se upiral, vsaj dokler se je dalo, toda v nekem trenutku sem se mu prepustil. Kmalu sem se pridružil skavtom in začel delo kot birmanski animator. Delo v župniji me je vedno bolj veselilo in me krepilo v odnosu z Njim. Ob koncu tretjega letnika sem sprejel odločitev, da postanem duhovnik. Zaprosil sem za vstop v kapucinski samostan, saj sem odraščal ob pastoralni skrbi bratov kapucinov, seveda pa sem se vmes srečeval tudi z delom škofijskega duhovnika, saj smo od nekdaj hodili v Polhov Gradec, kjer sem sedaj že nekaj let doma. Tako sem bil po vstopu v kapucinski samostan v Ljubljani še maturant in sem se na maturo pripravljal kot kandidat za postulat. Življenje z brati kapucini je na meni pustilo velik pečat, pustilo je nekaj, za kar jim bom vedno hvaležen. Pravzaprav je v meni utrdilo in okrepilo željo, da sledim Kristusu do konca. Spoznal sem, kaj Gospod želi od mene, vendar to ni bilo redovništvo, zato sem se odločil, da se vpišem v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Po nekaj mesecih postulata pri bratih kapucinih sem 4. novembra 2007 prišel v semenišče, kjer nisem poznal nikogar razen Aleša Tomaševiča, ki mi je tudi posredoval nekaj osnovnih informacij o življenju in delu v semenišču. Ta leta so me oblikovala in še bolj utrdila, da sem sedaj pripravljen sprejeti Gospodov izziv in se podati na pot duhovništva. Spomnim se prvih rektorjevih besed, ko je rekel, da smo prišli v semenišče kot neobdelani kamni v potoku, ki se ob trkanju drug ob drugega v vodi oblikujejo v gladke in lepe kamne. Kako gladko in lepo smo oblikovani, bomo videli v naslednjih letih. Sam ugotavljam, da sta pomembni dve stvari: da duhovniki držimo skupaj in se podpiramo, ter da imamo radi Kristusa. Vse ostalo izhaja iz tega in ima temelj v tem.
Za novomašno geslo sem izbral besede »Srce govori srcu«, blaženega Johna H. Newmana. Jezusovo srce, ki se je v polnosti razodelo na križu, ko je vojak prebodel njegovo stran, je izvir vsega, tako zakramentov kot vse Cerkve. In to je Srce, ki ga želim poslušati in mu slediti, kamorkoli me pošilja in vabi.

Nova maša: Polhov Gradec, 7. julija 2013 ob 10. uri

Marko Mohor Stegnar
»Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21)

Sem Marko Mohor Stegnar in prihajam iz župnije svetega Martina v Dobu pri Domžalah. Že zgodaj sem pričel sodelovati pri raznih dejavnostih v župniji: kmalu sem postal ministrant, obiskoval sem oratorije (najprej kot udeleženec, nato kot animator), sodeloval sem pri trikraljevskih akcijah, pel v fantovskem zboru, igral bas kitaro v mladinski glasbeni skupini in še kaj bi se našlo. Moje življenje je navidezno teklo brez posebnosti: od vrtca, osnovne šole in gimnazije do fakultete. Vendar se je v teku tega zgodilo nekaj posebnega – nekaj, kar je bistveno zaznamovalo moje življenje: Bog me je poklical v duhovništvo. Zgodilo se je sredi osnovne šole in klic sem pozneje doživljal še večkrat. Lahko bi rekel, da je klic v duhovništvo v meni zorel – tudi skozi najstniška leta je bil vseskozi nekje v ozadju prisoten. Pri moji duhovni rasti so bile pomembne duhovne obnove za srednješolce, ki sem jih od konca prvega letnika pogosto obiskoval. Takrat sem poleg druženja in igre našel tudi čas za tišino in premišljevanje o poklicanosti. Proti koncu srednje šole sem tako lahko dokončno rekel Gospodu: »Da, svoje življenje želim posvetiti Tebi v duhovništvu.«
Moje novomašno geslo in hkrati življenjski moto je: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21). Svoje življenje sem podaril Kristusu, da bi On lahko po meni deloval v svetu. Občudujem Božjo ljubezen in usmiljenje, da svojemu ljudstvu nenehno pošilja svoje služabnike.