Maša ob 550-letnici papeževe potrditve ustanovitve ljubljanske škofije

V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je v jubilejnem letu ob 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije v četrtek, 6. septembra 2012, od 18.30 dalje potekalo somaševanje škofov in duhovnikov, ki ga je vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz.

Papež Pij II. (1458–1464) je 6. septembra 1462 potrdil ustanovitev ljubljanske škofije.

Nagovor gospoda nuncija msgr. dr. Juliusza Janusza

Ekscelenca gospod nadškof,
častiti kanoniki stolnega kapitlja,
častiti duhovniki, redovniki, redovnice, dragi verniki!

»Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127). S to psalmistovo prošnjo hočemo danes izpovedati, da je zgodovina te ljubljanske škofije-nadškofije Gospodovo delo. Od leta 1461, ko je bila ustanovljena, ta del vesoljne Cerkve ni živel vedno lahkih časov, jih pa še vedno živi zahvaljujoč Gospodovemu usmiljenju in njegovi dobroti, saj ji pomaga in jo gradi dan za dnem. Z zadovoljstvom se veselim skupaj z vami 550. obletnice ustanovitve ljubljanske škofije in zahvaljujem se stolnemu kapitlju, ker me je povabil, da vodim to evharistično slavje. Evharistija namreč pomeni zahvalo, ko darujemo Bogu najbolj popolno žrtev, ki si jo lahko predstavljamo, in sicer samega njegovega Sina Jezusa Kristusa. To delamo vsak dan, toda jubilej škofije nas vabi, naj premišljujemo o tem, kaj zmore Bog uresničiti z našim sodelovanjem. Na misel mi prihajajo besede blaženega papeža Janeza Pavla II., ki je posvečeval ta čas s svojo navzočnostjo tukaj, kaj je povedal, ko je oznanil veliki jubilej, ker je minilo dva tisoč let od učlovečenja Božjega Sina. V apostolskem pismu “V zarji tretjega tisočletja” je sveti oče Wojtyla med drugim učil: »Izraz “jubilej ” govori o veselju; ne samo o notranjem veselju, ampak o veselju, ki se izraža tudi na zunaj, saj je božji prihod tudi zunanji dogodek, viden, slišen in otipljiv, kot pravi sveti Janez (1 Jn 1,1). … V tem času se Cerkev veseli, zahvaljuje, prosi odpuščanja tako, da predstavlja prošnje Gospodarju zgodovine in človeških vesti« (št. 16). Postavitev te škofije, kar je storil cesar Friderik III. decembra 1461 in je naslednje leto, torej septembra 1462, potrdil papež Pij II., je spremenila zgodovino te dežele in tega mesta. Če uporabim besede blaženega papeža Janeza Pavla II., se je namreč slovensko ljudstvo veselilo te škofije, se zahvaljevalo, prosilo odpuščanja tako, da je predstavljalo prošnje Gospodarju zgodovine in človeških vesti. S pastoralo škofije in s podeljevanjem zakramentov so prebivalci teh krajev pridobili novo razsežnost življenja, ki je bilo usmerjeno k Bogu in k večnemu življenju. Slovenci, polni človeških darov, so razumeli, da za dostojanstveno življenje ni dovolj biti preudarni in delavni, ampak je treba dati našemu življenju drug pomen, perspektivo, ki je nad materialnimi stvarmi in vliva upanje v lepšo prihodnost. Rečemo lahko, da so vaši predniki resno jemali besede svetega apostola Pavla, zapisane v pismu Korinčanom, ki smo jih pravkar poslušali v prvem berilu: »Nihče naj se ne vara. Če misli kdo med vami, daje moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder, Zakaj modrost tega sveta je nespamet pri Bogu. … Zatorej naj se z ljudmi nihče ne hvali, zakaj vse je vaše, naj bo Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje: vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji« (Kor 3, 18-23). Kdor razume te besede, je pravi Kristusov učenec, pravi kristjan.

Za razumevanje teh besed in za njihovo udejanjanje v življenju so se slovenski kristjani zgledovali po življenju svetnikov, kakršen je zavetnik te stolnice, sveti Nikolaj, zlasti pa so si prizadevali posnemati Kristusovo življenje, kakor je to delala njegova mati devica Marija. Meseca avgust in september označujejo veliki marijanski prazniki: Vnebovzetje, Devica Marija Kraljica, rojstvo Device Marije, kar bomo obhajali naslednjo soboto. Zakaj to zaupanje in pobožnost do

Marije, Božje matere? To nam je posebej skrbno in z ljubeznijo razložil naš papež Benedikt XVI. ob Vnebovzetju in prazniku Device Marije Kraljice. Papež se je z globokimi, a preprostimi besedami ustavil ob pomenu bližine Device Marije ob današnjem človeku. Med drugim je pokazal na »tesno vez med kraljevanjem Marije in njeno proslavitvijo z dušo in telesom ob njenem Sinu«. A tudi prav zato, ker je blizu Bogu, ker je deležna odgovornosti in ljubezni Boga za svet. Marijino kraljevanje, kakor tudi kraljevanje Jezusa, je povedal Benedikt XVI., »ni nikakor podobno kraljevanju mogočnikov sveta«: to kraljevanje služi svojim služabnikom. Papež na koncu pove, »da je tako kraljevanje naslov, ki izraza zaupanje, veselje in ljubezen«. Ljudje se zatekajo k Mariji, ker je ona, »ki ima v rokah usodo sveta, dobra, nas ljubi in nam pomaga v naših težavah«.

Dragi poslušalci, vemo, da je Cerkev sveta in tudi grešnica, zato velikokrat ne zmoremo slediti Marijinemu zgledu. V zgodovini te škofije so prav gotovo zapisane zelo lepe strani zvestobe Bogu, ljubezni do bližnjega in tudi mučeništva. Zato gledamo z zaupanjem v prihodnost, ker je odvisna od Božje volje. Bog pa nas je ustvaril svobodne in pričakuje naše sodelovanje pri vodenju sveta in Cerkve. Gospod pričakuje od nas podobno naravnanost, kakršno so imeli Simon Peter in drugi apostoli, o čemer smo slišali v današnjem evangeliju. Jezus pravi Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala (Lk 5, 4-6). Prav tako naravnanost pričakuje Gospod od nas, da sledimo njegovemu nasvetu in vse se bo dobro odvijalo, še več, rezultat nas bo presenetil. Imejmo se pred očmi, da je Gospod po čudežnem ulovu rekel Simonu: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« Kaj to pomeni? Dobri Bog nam pomaga upravljati tudi z materialnimi stvarmi, a v Cerkvi od nas pričakuje, da bomo v prvi vrsti skrbeli za ljudi, za njihovo duhovno in moralno blagostanje. Prav gotovo nismo poklicani reševati ekonomskih problemov države ali se spuščati v upravljanje z ekonomskimi sredstvi, ki so nad našimi zmožnostmi.

Ko se zahvaljujemo Gospodu za duhovne in tudi materialne dobrine, ki ste jih uresničiti v tej škofiji v 550 letih, imejmo pred očmi zlasti to, kar je zapisal blaženi papež Janez Pavel II. na koncu pisma V zarji tretjega tisočletja: »Cerkev … veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine, Cerkev vrh tega zatrjuje, da pri vseh spremembah obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke« (št. 59). Amen.

2017-03-19T22:32:38+02:0010. 09. 2012|