Maša ob 16. obletnici smrti Antona Strleta

V cerkvi vseh svetih v župniji Ljubljana – sv. Križ je zbrano občestvo z nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom OFM obhajalo sveto mašo ob 16. obletnici smrti Antona Strleta. Pokojni profesor je v postopku za priznanje svetništva. Nadškof je zbrane nagovoril, po sveti maši pa so se odpravili še do njegovega groba. Nagovor nadškofa:

Spoštovani postulator postopka za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika Antona Strleta p. Andrej Pirš, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Šestnajst let, kolikor je minilo od smrti Božjega služabnika, je malo in veliko. Malo, če pomislimo, kako živo nam vsem ostaja v spominu njegova postava, njegova gorečnost, njegovo hitenje s Teološke fakultete na grad, kamor je hodil na sprehod v skrbi za svoje zdravje, ali pa k Uršulinkam v Ljubljani, kjer je bil dolga leta duhovni pomočnik. Molivec, asket, spovednik, pridigar, goreč za Boga in za njegovo Cerkev, dosleden v teološkem razmišljanju in razpravljanju, blag in usmiljen v srečanjih s človekom, njegovimi težavami in njegovimi grehi. Veliko, če pomislimo, kaj vse se je od njegove smrti do danes zgodilo. Ljudje so v njem prepoznali svetnika in širili glas o njegovi svetosti, vložena je bila pobuda za začetek postopka za beatifikacijo in kanonizacijo, ki je bila sprejeta in po zaslugi pridnih in zvestih ljudi je danes škofijski del postopka že zelo blizu srečnega zaključka, ko bomo gradivo izročili Kongregaciji za zadeve svetnikov, sam postopek pa bo prešel rimsko fazo postopka.

V cerkvi Vseh svetih smo zbrani na dan, ki ga z lepim krščanskim izrazom poimenujemo kot »dies natalis« za nebesa. 20. oktobra leta 2003 zjutraj je Božji služabnik umrl. Dan pred tem, v nedeljo, 19. oktobra je še maševal in pridigal. Popoldne tega dne pa je klical sestre uršulinke in povedal, da se slabo počuti. S. Božena, ki ga je dobro poznala, je vedela, da pri gospodu Strletu izraz, da se slabo počuti, pomeni, da je z njim zelo slabo, zelo hudo, zato je takoj poklicala rešilni avto, ki ga je odpeljal v bolnico. Gospod Dragan Adam, ki je bil župnik v župniji Svete Trojice, kjer je bil prof. Strle duhovni pomočnik, mu je šel še isti večer podeliti zakrament bolniškega maziljenja. Naslednje jutro pa se je Božji služabnik poslovil od tega sveta in stopil pred obličje Njega, ki ga je vse življenje ljubil, ga oznanjal najprej kot duhovnik in potem tudi kot teološki profesor, o njem pisal in zanj tudi trpel preganjanje.

Pri sveti maši ob obletnici smrti Božjega služabnika smo zbrani na nedeljo, ko se Katoliška Cerkev izrecno spominja svojega misijonskega poslanstva in v mesecu, ki je letos po želji papeža Frančiška izredni misijonski mesec. Ta mesec »naj bo priložnost velike in rodovitne milosti, da bi spodbujali različne pobude in na poseben način okrepili molitev, oznanjevanje evangelija, svetopisemsko in teološko premišljevanje o misijonstvu, dela krščanske ljubezni ter sodelovanje in solidarnost med Cerkvami, da bi se tako misijonsko navdušenje prebudilo in se nikoli zmanjšalo,« je papež pisal prefektu Kongregacije za evangelizacijo narodov.

Profesor Strle je bil neutruden iskalec Božje volje. Prav v poglabljanju v Božjo voljo je tudi odkrival misijonsko poslanstvo Cerkve in vsakega kristjana. »Jasna Božja volja, jasna Kristusova volja, jasno je, da je Kristus za vse trpel, da je za vse dal svoje življenje. In učil nas je moliti: Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Kraljestvo Božje je v tem, da nam sedaj Bog vlada po milosti v naših srcih, po izpolnjevanju Božjih zapovedi v zasebnem in javnem življenju.«

Kot najpomembnejše delovanje za uresničevanje misijonskega poslanstva Cerkve pa je videl molitev: »Molitev je silnega pomena za širjenje Božjega kraljestva. Bog nas je hotel dvigniti tako visoko, da hoče pri zveličanju ljudi našega sodelovanja. Bog bi lahko napravil, da bi se ljudje zveličali brez našega sodelovanja; kar samo po sebi bi jim lahko dal razsvetljenja in bi spoznali resnico. Toda tega ni storil, ker je neskončno moder,« pravi v eni svojih pridig, ki vernike spodbujajo k misijonskemu delovanju. Pridigo je zaključil takole: »Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Če hočemo, da bomo mi sami napredovali v verskem življenju, se potrudimo, da čim več storimo za misijone.«

Razmišljanje o misijonih pa ni bil samo del teološkega razmišljanja in oznanjevalnega prizadevanja Božjega služabnika. Tudi sam osebno je razmišljal, kako bi lahko vstopil v misijonsko delovanje Cerkve. To ni bil nek trenutni navdih ali navdušenje, ampak pravi, da je »tolikokrat sanjaril o tem, da bi rad hodil po potih, ki niso izhojena. In ker sem po svoji zavesti pravzaprav človek, ki je bil obsojen na smrt, čeprav ne pred sodiščem, marveč ob priliki raznih dogodkov, pa sem bil tega oproščen, bi se ne smel pritoževati, če bi ne mogel živeti ‘meščanskega’ življenja in če bi vsaj malo tistega doživljal, kar je sv. Pavel.«

Polje tega svojega misijona je videl prav tukaj, kjer je danes živa župnija Ljubljana – Sv. Križ ali kakor imamo navado reči »Žale«. Pripravljen je bil »pustiti vso ‘posvetno rabo’ in se posvetiti samo delu na področju Sv. Križa.« Tam bi mu najprej s stanovanjem pomagala sestrična, potem bi sam nekaj primernega dobil. Vsako jutro bi maševal v kapeli, čeprav se je zavedal, da v začetku ne bi bilo skoraj nikogar. Spregovori o tem, kako bi skrbel za pastoralno in za materialno rast občestva, ki bi nazadnje postala župnija. »Za stanovanje in hrano bi me ne skrbelo kaj posebnega, ker sem vajen (iz) zapora in sem se razmeroma naglo privadil tudi močno neprijetnim razmeram in se počutil naravnost srečnega«. In kaj ga navaja k takšni velikodušnosti do Cerkve v Ljubljani: »Prav velikokrat sem že dvomil, ali je Božja volja, da se toliko ukvarjam s knjigami, velikokrat sem čutil, da sem kljub svoji nerodnosti mnogokrat uspel v stiku z ljudmi – izjema je bila le tedaj, če sem pol zavestno iskal sebe.«

In na koncu tega pisma prof. Vilku Fajdigi, kot bi se hotel že vnaprej otresti morebitnih pomislekov: »Boste rekli: ‘Sanje!’ Ne, niso sanje! Zakaj pa gredo misijonarji, ne da bi vprašali, ali je že poskrbljeno za stanovanje, ne da bi vprašali, koliko je ateistov v blokih, ne da bi vprašali že vnaprej, kje bo mogoče postaviti cerkev. Božja milost gotovo še deluje v ljudeh, tudi darovi Sv. Duha še, samo poživiti je treba milost, ki je bila dana s polaganjem rok, razpihati ogenj, ki je v dušah naših birmanih vernikov,« utemeljuje svojo pripravljenost Božji služabnik Anton Strle v pismu iz novembra 1960.

Danes, na obletnico njegove smrti in obenem na misijonsko nedeljo se mu lahko priporočimo, naj tudi v nas prebuja misijonsko in oznanjevalno gorečnost, ki jo je nosil v sebi, in to samo pol leta po operaciji, ko ni bilo gotovo, ali bo preživel. Kdor je potopljen v Boga, nosi v sebi gorečnost, ki se napaja iz ljubezni, ki jo ima Bog do ljudi; v tej ljubezni Bog da tudi svojega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.

Prepričan sem, da vsak izmed nas lahko odkriva svoje »Žale« in z velikim zaupanjem v Boga začne v njih moliti in delovati za rast Božjega kraljestva. Obenem pa misijonsko področje Cerkve v naši nadškofiji in prostrana misijonska polja človeštva priporočam priprošnji prof. Strleta, za katerega prosimo, da bi ga po Božji volji lahko čim prej prišteli med svetnike.

Foto: Jože Potrpin

2019-11-09T18:59:24+02:0020. 10. 2019|