Krizmena maša

Zaradi epidemije Covid-19 ljubljanski nadškof ni mogel zbrati svojih duhovnikov ob oltarju v stolnici na veliki četrtek, kot je to storil vsako leto in z njimi obhajal krizmeno mašo. Slednjo je obhajal v sredo, 17. junija. Krizmena maša je svoje ime dobila zaradi blagoslova in posvetitve svetih olj: krstnega in bolniškega olja in svete krizme. Ta olja škofje, duhovniki in diakoni uporabljajo pri podeljevanju zakramentov. Nadškof Zore je pri maši svoje duhovnike nagovoril:

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich, dragi bratje škofje in duhovniki, spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, dragi diakoni in bogoslovci, dragi bratje redovniki in sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

H krizmeni maši smo se v naši stolnici zbrali v neobičajnem času, v času med praznikom Svetega Rešnjega Telesa in Krvi in praznikom Jezusovega Srca. Veliki četrtek, ko smo običajno obhajali krizmeno mašo in se zahvaljevali za dar duhovništva, je že daleč za nami. Takrat smo bili v vrtincu koronavirusnega dogajanja. Iz naše soseščine so prihajala pretresljiva poročila o obolelih in umirajočih, pa o tistih, ki niso mogli obiskovati bolnikov in niso mogli pokopavati svojih pokojnih. Zato sem vam za veliki četrtek lahko poslal samo pismo, v katerem sem se skupaj z vami spraševal: zakaj, kako dolgo, kolikšna bo cena. Takrat smo se tudi odločili, da bo krizmena maša takrat, ko bo to mogoče, saj je krizmena maša na veliki četrtek zelo v znamenju duhovništva, duhovniškega bratstva.

Bližina obeh praznikov, praznika Svetega Rešnjega telesa in Krvi ter praznika Jezusovega Srca našemu današnjemu srečanju ob oltarju daje posebne poudarke. Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je praznik, v katerem doživljamo, kako zelo je Bog zvest svojim obljubam. Že v raju je napovedal Odrešenika, ki bo kači strl glavo, a ga bo ta ranila na peti. Obljubo je izpolnil v učlovečenju svojega Sina Jezusa Kristusa. Jezus pa je svojim učencem obljubil, da bo z njimi vse dni do konca sveta. To obljubo na najodličnejši način izpolnjuje v vsaki evharistični daritvi, ko pod podobama kruha in vina ostaja trajno in stvarno navzoč med nami. Te navzočnosti pa ni brez duhovništva.

Praznik Jezusovega Srca pa nas povabi k premišljevanju o Božji ljubezni, ki je brezmejna. Evangelist Janez v poročilu o zadnji večerji pravi, da je tedaj Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura in ker je ljubil svoje, svojim izkazal ljubezen do konca. Sledi pripoved o umivanju nog o stiski učencev, zlasti Petra, ki niso razumeli Jezusovega dejanja in so mu zato nasprotovali. A Jezus znamenj svoje ljubezni do konca ni izčrpal v tistem večeru. Umivanju nog je sledila velika prošnja za odpuščanje na veliki petek, na križu, ko je sredi divjanja sovraštva, zasmehovanja in nesmiselnega nasilja molil k Očetu, naj ljudem odpusti ta greh. Pa potem, po vstajenju: ko je obiskoval svoje neverne učence, zbegane in prestrašene, in jim podarjal mir in poslanstvo. Ne očita, ne graja. Nobenega: ali vam nisem vnaprej povedal, pa niste verjeli. Tako delamo mi. Ljubezen dela drugače. Ljubezen razume in išče pot k dobremu, pot k odrešenju. Zato namesto očitkov pravi: Mir vam bodi, rane njegovega trpljenja pa postajajo razpoznavno znamenje njegove istovetnosti.

Čas, ki smo ga doživeli in za katerega upamo, da je za nami, je v marsičem pokazal živost naše vere in globino naše negotovosti. Papež Frančišek je v pismu rimskim duhovnikom zapisal: »Doživljali smo tudi svojo lastno ranljivost in nemoč. Kakor peč preizkusi lončarjev vrč, tako smo bili postavljeni na preizkušnjo (prim. Sir 27,5). Zmedeni od vsega, kar se je dogajalo, smo močneje čutili nestalnost svojega življenja in apostolskih obveznosti. Nepredvidljivost položaja je osvetlila našo nesposobnost, da bi živeli in se soočili z neznanim, s tem, česar ne moremo upravljati ali nadzirati; kot vsi drugi smo se čutili zmedeni, prestrašeni, nezaščiteni.«

A ta čas je pokazal tudi, kako zelo potrebujemo ljudi. Močneje kot kadarkoli smo doživeli, da je duhovnik postavljen za ljudi; ne zase, ne za obredje, ne za pobožnosti, ampak za ljudi. Vse ostalo ima svoj globok pomen samo takrat, kadar je v službi naše poslanosti k ljudem. Zato je bilo ganljivo, koliko načinov vam je navdihnil Sveti Duh, da ste bili ljudem blizu. Zahvaljujem se vam, da ste v poslušnosti Duhu odkrivali načine za pastoralno spremljanje svojega ljudstva.

Vaša bližina z ljudmi pa je dobila odgovor v bližini ljudmi z vami. Tudi oni so bili iznajdljivi, da so vam pokazali svojo skrb in hvaležnost, da ste z njimi. Tako lepo je bilo poslušati duhovnike, ki so pripovedovali o skrbi ljudi zanje. Od vrečk s hrano na vratih župnišča, pa do telefonskih klicev in drugih načinov, s katerimi se ljudje danes lahko obiskujemo. Iskrena hvala tudi vsem ljudem, ki so tako iskreno pokazali, da imajo radi svoje duhovnike in da jih potrebujejo.

Gospod pa nas je tudi v tem obdobju obiskal z vso vsebino velikonočnega praznika. Njegov obisk je bil drugačen, manj zunanji, manj veličasten, z manj sijaja, zato pa bolj oseben. Čas karantene nam je omogočil, da smo spoznali, da Jezus sicer prihaja k množicam, a nagovarja posameznika. Jezus se sreča iz oči v oči. Jezus deluje čisto drugače, kot to kažejo nekateri spomeniki, na katerih je veliko obrazov, a brez razpoznavnih potez, brez živahnih oči. Jezus ne potrebuje množic, da bi mu vzklikale in mu slepo sledile. Jezus išče srca, da bi jim podaril samega sebe in jim dal doživljati svobodo, ki jo svet ne more dati.

Dragi bratje duhovniki, Jezusu, ki se nam je razodeval v teh časih, moramo slediti. Vedno znova moramo slišati njegovo povabilo, blago in ukazujoče: Hodi za menoj. Odpovedati se moramo Petrovim skušnjavam, da bi Jezusa usmerjali po svojih predstavah in željah in ga na kakršen koli način omejevali, da »oznanja blagovest ubogim, da jetnikom naznanja oproščenje in slepim pogled, da izpusti zatirane v prostost in da oznani leto Božjega usmiljenja.«

Da bi to zmogli, bomo morali vedno znova prisluhniti in slediti še drugemu Jezusovemu povabilu. »Gospod, kje stanuješ?« sta ga vprašala Janezova učenca. »Pridita in poglejta!« In učenca sta ostala pri njem, »ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu,« kakor smo slišali v knjigi Razodetja. Biti Jezusov učenec, biti njegov duhovnik, pomeni živeti z njim. Ko njegov način življenja postaja moj način življenja, ko njegove misli postanejo moje misli in se torej uresničuje to, kar je Filipljanom povedal sv. Pavel: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (2,5).

Dovolite, da nas še enkrat nagovori papež Frančišek: »Kot duhovniki, sinovi in člani duhovniškega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo načrtovati kot bratje. Svojo krhkost, krhkost vsega človeštva položimo v Gospodove ranjene roke kot svet dar. Gospod je tisti, ki nas spreminja, ki nas uporablja kot kruh, ki vzame naše življenje v svoje roke, nas blagoslovi, nas razlomi in podeli in da svojemu ljudstvu.«

Naj zaključim z mislijo današnjega godovnjaka bl. Jožefa Marija Cassanta, ki je v pismu staršem zapisal: »Zdaj je na nas, da se mu zahvaljujemo in da globlje in globlje vstopamo v veličino duhovništva.«

Dragi bratje, naj bo vsaka sveta maša, ki jo darujete, naj bo vsak zakrament, ki ga podelite, naj bo vsaka molitev, ki jo izmolite, naj bo vsak poklek, s katerim počastite Gospoda, naj bodo vsi vaši dnevi ponižno in vztrajno vstopanje v veličino duhovništva.

In naj vas na vsakem koraku spremlja Mati Marija. Amen.

Zbrane duhovnike pa je nagovoril tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Msgr. Jean-Marie Antoine Joseph Speich:

Ljubljanskim duhovnikom, 17. VI. 2020

“Bratje, poklicani ste k svobodi” (Ga 5,13).

Bratje duhovniki, ekscelence, rad bi se zahvalil ljubljanskemu nadškofu, da mi je ponudil ta trenutek, ki mi omogoča, da prvič govorim z vami. Ne poznam vas, vendar me vi poznate vsaj na videz. Poznate me tudi po nekaterih mojih besedah, na primer v Mariboru, ki so šle od Murske Sobote do Kopra in dosegle celo nekatere evropske in azijske države. Bilo je veliko negativnih in pozitivnih komentarjev, glede na ideologijo tistega, ki analizira, ali glede na njegove osebne interese. To me veseli. Treba je razmišljati, da bi napredovali. Razprava je potrebna za napredek tako v državi kot v Cerkvi. Prejel sem številne čestitke od duhovnikov, približno štirideset se jih je izrazilo, in tudi od mnogih laikov.

V tem kontekstu krizmene maše tradicionalno govorimo o duhovništvu. Rad bi povedal nekaj besed o odnosu med svobodo in duhovništvom. Primerno bi bilo tudi govoriti o odnosu med duhovništvom in strahom ali med duhovništvom in resnico. To bo za naslednje srečanje.

Na začetku sem citiral svetega Pavla: “Bratje, poklicani ste k svobodi”. Tu gre za bistven vidik evangelija odrešenja. Jezus je prišel, da “oznani jetnikom prostost, zatirane pusti na svobodo” (Lk 4,18). Jezusov poseg učinkuje za vse: nekdanje pogane, ki se čutijo vodeni in vdani v usodo, ali celo Jude, ki nočejo priznati, da so zasužnjeni (prim. Jn 8,33). Mi smo dediči teh dveh rodov. Kot duhovnike, živeče v resničnosti te države in te Cerkve, vas in nas določata zgodovinska in družbena, pa tudi cerkvena usodnost, kakor tudi zavedno in nezavedno zavračanje priznanja, da smo zasužnjeni. V svojem duhovništvu živimo te napetosti. Jezus Kristus je edini, ki lahko zdrobi ti dve verigi, ker Knez tega sveta ne gospoduje nad njim (prim. Jn 14,30). On je edini osvoboditelj. On nam daje, ne le z milostjo zakramentov iniciacije, ampak tudi in predvsem s sadovi Svetega Duha, med katerim je svoboda (prim. 2 Kor 3,17), možnost, da se odzovemo s svobodno izbiro. Tako za duhovnika kot za vsakega človeka obstaja izbira med svobodo in svobodo. Sveto pismo v Prvi zavezi ne daje jasnega odgovora in vztraja pri prvenstvu božje volje. To vidimo pri Izaiju (prim. 6, 9ss) in svetem Pavlu, sinu Postave (prim. Rim 8, 28ss; 9, 10-21; 11, 33-36). Jezus, pravi Bog, ki je postal človek, nam pokaže naravo krščanske svobode. Sv. Janez in sv. Pavel sta njena glavna glasnika. Če za primer vzamemo pismo Filemonu, vidimo, da je človeška in krščanska svoboda onkraj družbenega načrta ali meja katere koli abstraktne filozofije ali ideološkega predloga, ki izkorišča in zasužnjuje. V Sloveniji imate s tem dolgoletne izkušnje. Naša svoboda je v zgodovinskem dogodku, Jezusovi zmagoviti smrti in njegovem vstajenju, in tudi v osebnem stiku, v naklonjenosti Kristusu. Zaradi tega sem Mariboru omenil “quaerere Deum”, ki je tako pomemben za naš poklic, za njegovo prečiščenje in za njegovo dinamiko. To nam vsem omogoča, da gremo naprej po poti pristne svobode. Gre za to, da osvobodimo svobodo.

Sveti Pavel nas v svoji mistični reinterpretaciji človekovega odnosa do Boga, torej duhovnika do Boga, Cerkve do Boga, opominja, da svobodna intimnost z Bogom, kot tudi bistvo človeških odnosov, pod režimom odrešenja ne moreta več biti omejena z grehom (prim. Rim 1-3; itd.), smrtjo (prim. 1 Kor 15, 56 in Heb 2:14 ff; itd.) ali celo s postavo, ker smo pod režimom milosti (prim. Rim 6,15). Nisem prepričan, da se mi duhovniki in škofje resnično zavedamo, da smo pod novim režimom, režimom Milosti. Nisem prepričan, da se vedno trudimo evangelizirati, to pomeni, da sporočamo veselo novico v resnici in svobodi, in pomagamo kristjanom, ki so nam zaupani, da napredujejo v obeh zapovedih, ki sta ključ vrat v nebesa. Sveti Pavel pravi: “Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda” (2 Kor 3,17).

Osvobojeni kristjan, osvobojeni škof in duhovnik so napolnjeni z drznim zaupanjem, s ponosom, ki mu pravimo parezija. Ta tipično grška beseda dobesedno pomeni svobodo povedati vse, odkritost pri izražanju samega sebe. Se pravi, pogum pričevanja. Takšna je bila drža Jezusa, apostolov, kristjanov. To je drzna svoboda, ki jo daje Sveti Duh (prim. Lk 12,12; Apd 4,30–31; itd.). Zaustavim se pri tej drži. Ta lahko šokira žalostne pripadnike starega sveta ali učence sebičnosti. To je beseda, drža, ki daje popolno gotovost za oznanjevanje osvobajajočega Kristusovega sporočila.

Ta drža ne spada v človeško ali psevdo diplomatsko preračunljivost! To je naravnanost, drža, ki je zasidrana v Jezusu. To parezijo bom uporabljal, tudi če bom moral umreti. Brez parezije ni evangelizacije. Vi, škofje in duhovniki, ste poklicani k tej svobodi v pareziji. Ne bojte se! Nekega dne bomo morali govoriti o duhovniku, o škofu, o njegovem odnosu do strahu.

“Vse je dovoljeno, toda vse ne izgrajuje,” še pravi sveti Pavel Korinčanom (10,23). Obstaja primat ljubezni. Ta ni meja svobodi in ne more biti lažen izgovor za to, da ne živimo svobode, parezije. To je le višji način, kako živeti svobodo. Zaveza med svobodo in ljubeznijo zahteva od nas, škofov in duhovnikov, de se potopimo v imitatio Christi, kot služabniki, kakor sem že omenil, služabniki v smislu božjih prijateljev (prim. Jn 15,15) in sužnjev bratom (prim. 1 Kor 9,19). Ljubiti Boga in služiti v edinemu služabniku, Jezusu, pod vodstvom njegovega Duha, tudi do mučeništva!

Te besede, katerih edini namen je razširiti vas, za nas, nebeška vrata, se umeščajo v nadaljevanje mojega nagovora, moje male mariborske parezije, in so – za tiste, ki želijo razumeti – onstran opravljanja in zlobnega človeškega greha. Lahko jih razširite. Predvsem pa jih lahko poskusite živeti.

Prinašam vam očetovski in bratski pozdrav Svetega očeta in vas prosim, da molite zanj in zame, oba sva duhovnika in škofa. Ponesite tudi blagoslov Svetega očeta vašim različnim dejavnostim in ljudem, ki jih srečate. Hvala.

2020-08-08T12:50:23+02:0017. 06. 2020|